dvd / Volčja bratovščina

Z Volčjo bratovščino (Le Pacte des loups, 2001) je Francija Hollywoodu tudi uradno napovedala vojno. Ta spektakel je bil koncipiran kot kontra. Kot film, ki naj bi Franciji in Evropi pokazal, da je mogoče ustaviti h'woodski imperializem. In da ga je mogoče ustaviti le s "h'woodskim" filmom. Ne, Volčja bratovščina ni cine-klubska vinjeta, ampak pop. No, sofisticirani, elegantni pop. Pop chic. Christophe Gans, režiser tega horror spektakla, sicer ustanovitelj slovite filmske revije Starfix, prej znan predvsem po akcijskem filmu Crying Freeman, skuša reči le: glejte, tudi "mi" znamo delati take filme kot Hollywood. Tudi "mi" znamo zapakirati event-movie. Tudi mi znamo posneti blockbuster.

Vsekakor, znajo. Volčja bratovščina ima vse, kar premore tipična h'woodska superprodukcija: bajen proračun, bajne kostume, bajno scenografijo, bajne lokacije, bajno fotografijo, bajne specialne efekte, bajne digitalne efekte, bajno pirotehniko, bajne akcijske prizore, bajne kaskaderje, bajno koreografijo, manekenske igralke, karizmatične igralce, bombastično pošast in efektno, atraktivno, napeto, testosteronsko, multikulturalno, transkulturalno žanrsko zgodbo, ki ni niti predvidljiva niti rutinska, čeprav drži, da vedno malce zabrundate, ko se film, postavljen v 18. stoletje, začne s helikopterskim panoramiranjem pokrajine. V 18. stoletju vendar še ni bilo helikopterjev, ne. Točno. A če smo natančni in objektivni, v 18. stoletju tudi filma še ni bilo. Ne?

In iskreno rečeno, tudi Žrela in Indijancev, ki obvladajo kung-fu, v 18. stoletju še ni bilo, pa se Volčja bratovščina kljub temu začne kot Žrelo na kopnem (pošast neznanega izvora in neznanih dimenzij, domnevno volk, zgrabi tavajočo bejbo in jo začne brutalno vleči, premetavati in butati, hja, sem ter tja), nadaljuje pa kot kung-fu oz. kickboxing etuda, v kateri nestrpne silake razmeče elegantni tujec, v resnici irokeški šaman po imenu Mani (Mark Dacascos), "krvni brat" Gregoira de Fronsaca (Samuel Le Bihan), raziskovalca, filozofa, naravoslovca in pustolovca, utelešenje civilnosti in racionalnosti, okej, tipičnega romantičnega versajskega vseveda, ki ga kralj Ludvik XV četrt stoletja pred francosko revolucijo pošlje na sled skrivnostni, srhljivi, fantomski, neuničljivi Zveri, ki predstavlja Teror pred Terorjem. Fronsac, ujet med cipo Sylvio (Monica Bellucci), aristokratsko Marianne (Emilie Duquenne), njenega patološko nastopaškega brata (Vincent Cassel), lokalne ksenofobične zarotnike, arogantno, skorumpirano predrevolucijsko aristokracijo in fašistoidne kraljeve sle skuša priti do Zveri prej kot ostala Francija.

Volčja bratovščina se ves čas giblje na robu unikatnosti in senzacije. Ko se pokloni velikim filmom, Imenu rože in Žrelu, Poslednjemu Mohikancu in Barryju Lyndonu, 13. bojevniku in Matrici, Brezglavemu jezdecu, gotskim filmom studia Hammer in fantastiki Maria Bave, to stori nevsiljivo, ja, zaljubljeno. In tudi ko meša žanre, kostumsko melodramo, historični film, gotski šoker, psihotriler in kung-fu, to počne z epsko samoumevnostjo in cinefilsko lahkoto. Kot da hoče Gans reči: film je tako hibriden... kot je hibridna Francija... in kot je hibridna ta pošast, ki ogroža Francijo, ta Zver, v resnici le mutantski sad nalaganja francoske zgodovine - njenega šovinizma, njenega rasizma, njenega prikritega imperializma, njenega fašistoidnega kolonializma in njene kulturne ksenofobije. Gans iz Francije naredi multikulturno, transkulturno tvorbo, specifično - sestavi jo iz Amerike (Indijanec), Afrike (Zver), Azije (kung-fu) in kakopak Evrope. Brez zlobe. Brez šovinizma. S simpatijo do Zveri, ki je napoved revolucije, sadistične klavnice, termidorskega kaosa in giljotine, obenem pa tudi alegorija parazitske francoske aristokracije - beštija se obnaša tako kot francoska aristokracija. Arogantno, parazitsko, divje, kanibalsko. Brez občutka krivde.

V Volčji bratovščini je toliko zgodovine kot v Da Vincijevi šifri - in tudi približno toliko legende. Bolje rečeno, film je posnet po resnični zgodbi, ki se je od ust do ust prenašala kot legenda. Skrivnostna pošast - "pošast iz Gevaudana" (La bete du Gevaudan) - naj bi namreč sredi 18. stoletja, med letoma 1764 in 1767, pobila več kot 100 ljudi. Samo med marcem in junijem 1766 jih je pobila 14. Delala je dolge skoke. Bala se ni niti ljudi niti psov niti ognja. Vsi poskusi, da bi jo dobili in likvidirali, so spodleteli, tako da je postala most wanted. Po drevesih so visele tiralice, ki so svarile, da gre za Zver, ki je podobna volku ali pa hijeni, toda velika kot osel. Videli so jo le mrtvi. Na lov so krenili najbolj slavni lovci, največji specialisti. Nič ni prijelo - niti strupi niti pasti. Alien je grizel naprej. Celo kralj Ludvik XV se je vključil v pregon - bal se je pač, da bi lahko ta nekontrolirani izbruh Narave povzročil socialne nemire, punte, napetosti ali pa še kaj hujšega, tudi revolucijo, navsezadnje, v regiji, ki jo je terorizirala Zver, se je kopičilo orožje, ki bi bilo lahko uporabljeno tudi v druge namene, recimo za obračun med Hugenoti in jezuiti. Hugenoti, ki so bili leta prepuščeni na milost in nemilost jezuitom, so končno dobili fino pretvezo za ponovno oboroževanje. Kralj pa se je bal tudi za ekonomijo - moški so preganjali beštijo, namesto da bi delali na polju.

Nekateri so v Zveri videli prvega velikega francoskega serijskega morilca, drugi mutantsko, predzgodovinsko kreaturo, ki je kot slepi člen čudežno preživela evolucijo, ali pa ljudožerskega križanca med psom in volkom, spet tretji Satanovo orodje, ki je skušalo ljudi odvrniti od hoje v cerkev, četrti izpolnitev Nostradamusove prerokbe. No, nekateri so trdili, da je Zver le legenda, le mit, in da v resnici sploh ni obstajala. Ostala je enigma. Nikoli je niso prijeli niti pojasnili, toda ustvarila je tako gotsko atmosfero, da si ženske niso več upale v gozd. Razlog več, da v Volčji bratovščini vidite resnico Rdeče kapice.

Mladinino kolekcijo dvdjev bo nadaljevalo Prilagajanje, kultni film o scenaristu (Nicolas Cage), ki sanjari o neposnemljivem filmu. Več na www.mladina.si/dvd/.