festivali / Prišel je tiho in vstopil v legendo

Nikoli se ne ve, kaj bo prinesla puberteta, a Sarajevski filmski festival (SFF) je letos, ob svoji desetletnici, v desetih dneh doživel pomembno prelomnico. Iz medvojnega projekta skupine zanesenjakov je v letih odraščanja postal največji regionalni festival (na območju nekdanje Jugoslavije, Albanije, Bolgarije in Romunije, razmišljajo pa tudi o širitvi, za začetek z Madžarsko in s Poljsko) ter največja kulturna manifestacija v Bosni in Hercegovini. Končno je dobil tudi potrdilo FIAPF-e, svetovne regulatorne agencije za priznanje tekmovalnih festivalov. Rdeča preproga pred Narodnim gledališčem je letos dobila sponzorja in vzorček z modrimi in zelenimi kvadratki - še vedno navijamo za čilime -, gledališče pa klimatsko napravo. V ducatu programskih sklopov je občinstvo poleg najnovejše regionalne produkcije spremljalo še svetovne uspešnice, na primer Fahrenheit 9/11 in Shrek 2. Skupno število obiskovalcev naj bi bilo letos okoli 100.000. Projekcije skoraj 180 filmov so se začenjale ob desetih zjutraj in so trajale pozno v noč, reprize so bile redke, spremljevalno dogajanje pa tako obsežno, da je bila za kolikor toliko celovito udeležbo na festivalu potrebna izjemna vzdržljivost. Na vsakovečernih žurih v Domu armije so za glasbo skrbeli evropski in svetovni DJ-ji - med njimi tudi Laibachov Jani Novak, ki je večer v plesni dvorani, kjer sicer med letom potekajo koncerti klasične glasbe in tekmovanja za razne misice, začel in končal z valčkom. Sarajevo živi s festivalom in zanj, lokali so odprti dlje, filmske predstave pa izjemno dobro obiskane. "Teh deset dni mesto živi na lep, evropski način," meni direktor festivala, legendarni Miro Purivatra. Preostale dni v letu nabira moči za naslednji festival.

Najmuzikalnejši Sarajevčan, Saša Lošić, ki je z glasbo opremil tudi nekaj slovenskih filmov, je s svojim Saša Lošić film orkestrom, ki ga sestavljajo ugledni jazzovski glasbeniki in člani Narodnega orkestra RTV BiH, prvi festivalski konec tedna gostom ponudil dva gala koncerta pod naslovom Hotel Evropa. Z "animir opereto", kot jo je sam označil, namerava gostovati v Benetkah, Trstu, Dubrovniku, Zagrebu, Mariboru in Gradcu. Ker ne želi, da bi se vse skupaj sprevrglo v hit ali mainstream, se triurni koncerti začenjajo šele opolnoči. Hm. Sarajevski hotel Evropa so sicer odprli konec leta 1899 in je bil od samega začetka, podobno kot v Ljubljani hotel Union, prostor druženja, razkazovanja damskih toalet in živahnega kulturnega dogajanja. Srbi so ga napadli že na začetku zadnje vojne in od njega je ostalo le ogrodje, ki stoji še danes; kaj bo z njim, se ne ve. Lošić je s projektom želel obuditi 60. in 70. leta, ko so se s hotelske terase razlegali šlagerji, in jih začiniti s svojo filmsko in gledališko glasbo. "Mislim, da le na SFF-ju ljudje uživajo z dušo in s srcem. Prav to od občinstva zahteva tudi Hotel Evropa." Na koncertu, ki ga je vodil legendarni Mića Orlović, so nastopile same pevske legende - poleg Halida Bešlića še Sabahudin Baho Kurt, Hanka Paldum, Leo Martin in Fikret Gugo Delić, ki je z Jasno Žalica odpel tudi Iznad Tešnja zora sviće. Koncert je snemala Federalna televizija in nekatere oboževalke med občinstvom; te so ga posnele na diktafon ali video, verjetno za tiste, ki so šli spat že s kurami.

Podnevi in ponoči so imeli obiskovalci festivala priložnost videti številne zvezde, med najbolj znanimi so bili raper Coolio, igralci John Malkovich, Carol Bouquet in Gerard Depardieu, režiserji Enki Bilal ter Gaspar Noe in Dušan Makavejev; slednja so počastili s programom Posvečeno. Malkovich, ki se je z zasebnim letalom s snemanja v Barceloni pripeljal za eno noč, je v intervjuju za Federalno televizijo na vprašanje, kaj meni o razmerah pred šestimi leti, ko je prvič obiskal festival, in zdaj, odgovoril: "Huje ni moglo biti, s časom pa upam, da bodo vse težave, ki še vedno obstajajo v Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji in Črni gori ter Sloveniji, izginile in da bodo ljudje imeli normalne odnose. Za to pa je potreben čas. Samo čas pozdravi vse." Tu mu odkimava Gaspar Noe, ki je na koncu svojega filma Nepovratno zapisal "Čas uniči vse", in med pogovorom po projekciji resničnost trditve dokazal s krasnim primerom - na trenutke precej spraskano filmsko kopijo, ki so jo v Sarajevu prvič predvajali pred dvema letoma.

Že sedem let je del Sarajevskega filmskega festivala tudi otroški filmski festival, letos pa so s Teenareno poskrbeli še za najstnike. Pri tem sodelujejo s Sforjem, tako da smo vsak dan videvali med froce in najstnike pomešane vojake v majicah s pingvinoma, ki ju je vojaški ilustrator izbral za simbol miru in strpnosti, saj gre za črno-beli in belo-črni primerek. Sfor je letos sponzoriral šest avtobusov, s katerimi so na festival vsak dan vozili otroke iz mest in vasi z vseh koncev BiH ter jim poleg prevoza omogočil tudi brezplačen ogled filmov. Demokratizacija dostopa do filmskih uspešnic je zagotovo eden najučinkovitejših načinov za boj proti nacionalističnim in etnocentričnim težnjam; vsi najstniki imajo enake težave in vsi otroci uživajo v istih risankah. V desetih dneh si je tako izdelke najnovejše ameriške in evropske filmske produkcije ogledalo precej več kot 30.000 otrok; število, zaradi katerega je Sarajevski otroški filmski festival največji na svetu, ogled filma pa podoben zabavi v mravljišču, saj otroci neprestano tekajo sem ter tja. Za njihovo varnost so poleg vojakov, čisto za vsak primer, skrbeli še varnostniki in cel kup mladih sodelavcev festivala, pri vhodu v Skenderijo pa tudi detektor kovin in naprava za pregledovanje prtljage, kakršno poznamo z letališč.

Projekcije filmov so lani potekale na šestih lokacijah, letos pa na sedmih. Nova dvorana z osemdesetimi sedeži je čudo tehnike, imenovano Movie Machine. Kino na desetih kolesih, ki je bil parkiran poleg Narodnega gledališča, je, kot vsi pomembnejši izumi v zgodovini, plod vojaškega truda. Tuji vojaki na Balkanu so trpeli zaradi pomanjkanja filmske fikcije, zato so si Angleži za ohranjanje učinkovitosti in morale svojih vojakov leta 2000 od škotskega podjetja Hi-Arts poskusno izposodili Screen Machine, že naslednje leto pa je SSVC - dobrodelna ustanova, ki skrbi za zabavo in informiranje britanskih oboroženih sil po svetu - odobril 500.000 britanskih funtov za izdelavo Movie Machina in pred dvema letoma so ga pripeljali na Balkan. Movie Machine je bil dvorana s tehnično najpopolnejšo projekcijo na Sarajevskem filmskem festivalu, a v Sarajevu je razpoloženje v dvorani enako pomembno kot sam film. V Skenderiji hkrati z nogami topota 3000 otrok - pravzaprav le tisti med njimi, ki že dosežejo do tal -, v Bosanskem kulturnem centru najstniki s histeričnim vreščanjem pozdravijo mrak pred projekcijo in nato z bučnim ploskanjem pospremijo vsako pravo potezo protagonistov, v drugih kinodvoranah in v letnem kinu pa odrasli tok filmske pripovedi prekinjajo s spontanimi aplavzi in duhovitimi pripombami. Takih filmskih navijačev verjetno ne boste srečali na nobenem drugem festivalu.