Kultura / Prilagajanje

Prilagajanje (Adaptation, 2002) je film o tesnobnem, nevrotičnem, povsem asocialnem h'woodskem mučeniku, Charlieju Kaufmanu (Nicolas Cage), scenaristu kultnega filma Biti John Malkovich, ki zdaj trpi, ko piše nov scenarij. Z adaptacijo knjige Tat orhidej, ki ga je napisala Susan Orlean (Meryl Streep), reporterka revije New Yorker, in ki govori o Johnu Larocheu (Chris Cooper), čudaškem, maničnem, brezzobem, samorastniškem ekspertu za floridske orhideje (in prej za želve, fosile in tropske ribe), se ne premakne z mesta, še huje, adaptacija ga ubija, muči, redi ter dela plešastega, paničnega, nespečnega in impotentnega. Ne nujno v tem vrstem redu, se razume. Ko masturbira ob Susanini fotki, izgleda kot Freud, ki masturbira ob fotki Charlesa Darwina. Vsi - od producentke (Tilda Swinton) do agenta (Ron Livingston) - ga priganjajo in preganjajo, toda sam še naprej prede o originalnosti, pisanju kot "potovanju v neznano" in svoji veliki fantaziji, neposnemljivem filmu o rožah, jasno, floridskih. Oklepa se "realnega sveta, v katerem se nikoli nič ne zgodi", senzacionalnost, artificielnost in žanrske klišeje, na katere prisega njegov naivni, parazitski, rahlo bebavi enojajčni brat Donald (tudi Cage), ki piše rutinski, industrijski high-concept scenarij o shizofreničnem serijskem morilcu, pa hoče odmisliti, toda na koncu mu ne preostane drugega, kot da v scenarij vključi tudi sebe, srhljivo zgodbo o svoji blokiranosti, agonijo svojega prilagajanja - oh, in seks, mamila, nasilje in dirke. Umetnost je v prilagajanju. No, v nekem smislu - vedno namreč obstaja kaka zgodba, ki je ni mogoče posneti, toda vedno je mogoče posneti zgodbo o tem, kako zgodbe ni mogoče posneti.

Prilagajanje, ki je Chrisu Cooperju vrglo Oskarja za stransko vlogo, je metafikcija, bolje rečeno - metafilm. Režiral ga je Spike Jonze, ki je režiral tudi film Biti John Malkovich (1999), za katerega je scenarij res napisal Charlie Kaufman, de facto hudo asocialni, enigmatični scenarist, ki se je biografsko vključil v Prilagajanje (kot scenarista sta podpisana oba, realni Charlie in fiktivni Donald). Ni čudno - tip je tako originalen, da boli. Ne le njega, ampak tudi nas. Charlie Kaufman bi bil lahko v najavno špico mirno napisan z velikimi, največjimi črkami - above the title, kot se reče. Lahko bi pisalo tudi: Charlie Kaufman's Adaptation. Ali pa kaj takega. H'woodski scenaristi danes ne slovijo niti po pretirani originalnosti niti po dolgem roku trajanja - ne le da se hitro pokvarijo, ampak preprosto ne trajajo. Na lepem izbruhnejo - in na lepem izginejo. Poniknejo. Brez sledu. Bolje rečeno - izgubijo se v kaki TV seriji ali pa v nepotrebnem nadaljevanju kakega ne ravno urgentnega hita. Nekateri pregorijo. Mnogi sploh ne zagorijo. Iz preprostega razloga - h'woodski scenaristi so le napol anonimne, brezimne figure. Ne pozabite, da v Igralcu producent ubije scenarista - kaj je hotel reči Robert Altman, režiser te male sodobne klasike, je na dlani. Pred leti je po videoborzi strašil šokerček, v katerem filmsko ekipo pobija skrivnostni serijski morilec - na koncu se izkaže, da je morilec scenarij. Vau!

Okej, scenaristi so bili nekoč resda manj anonimni kot danes, toda vedno so bili napisani z manjšimi črkami kot zvezde. Ne, scenaristi niso nikoli zasenčili režiserjev, kaj šele zvezd, ki so igrale v teh filmih. V sedemdesetih je bil na dobri poti scenarist Robert Towne (Kitajska četrt), a je kmalu ostal brez trga in se raje umaknil v dobro plačani script doctoring (tuje scenarije je le še popravljal, "fiksiral"). In sami veste, kaj se je zgodilo ob koncu osemdesetih - pojavila se je kopica scenaristov, ki so za scenarije, sicer čiste špekulacije, pobirali multimilijonske honorarje. Joe Eszterhas je na začetku devetdesetih za Prvinski nagon dobil dobre 3 milijone. Shaneu Blacku je Poljub za lahko noč vrgel več kot 4 milijone. In tako dalje. To so bili ekscesni časi, pač časi japijev, špekuliranja, hitrih dobičkov, pohlepa in norega zapravljanja. Kako se je ta velika scenaristična bonanza končala, veste: le redki scenariji so upravičili investicijo, mnogih milijonskih scenarijev niso nikoli ekranizirali, mnogi filmi, posneti po milijonskih scenarijih, pa so povsem propadli. Evforije je bilo čez noč konec. Hollywood za scenaristične megazvezdnike ni hotel več slišati. Še huje, noben scenarist ni več trajal. Scenaristi so imeli podoben rok trajanja kot seksi bejbe - dva, tri filme in potem ni več nihče slišal za njih.

Hollywoodu je bilo spet vseeno, kdo napiše scenarij. In h'woodski filmi so potem tako tudi izgledali - hja, kot da jih ni nihče napisal. Kot da so brez scenarija. Kot da so ves denar zapravili za specialne efekte. Dokler se ni v pričakovanju novega milenija oglasil Charlie Kaufman. Že njegov prvi scenarij, Biti John Malkovich, je bil halucinantni original, hudo ironični, lucidni dada twister, pravi popkulturni happening, čisti headfuck, v katerem neuspešnega uličnega lutkarja na lepem butne v paralelni svet - v glavo Johna Malkovicha. Za 15 minut. Kar je ravno dovolj za srečo, kot bi rekel Andy Warhol. Njegov drugi scenarij, Human Nature (2002), zgodba o treh grotesknih žrtvah vojne med Naravo in Kulturo, je šel mimo brez ovacij, toda Prilagajanje je potrdilo, da Kaufmanu najbolj ležijo prav nevrotične marionete popkulture, kakršna je tudi Chuck Barris, junak filma Izpovedi nevarnega uma (2002), sicer paranoični mitoman, ki je bil producent tako kretenskih TV showov, kot so "Zmenkarije" in "Mladoporočenci", in obenem tajni morilec CIE. Z obojim je le kompenziral to, da ni postal Albert Einstein, toda s svojimi TV showi je odločilno prispeval k zatonu zahodne civilizacije. Entertainment je umor. Umetnost je v adaptaciji. Slava je mindfuck. Vprašanje je le: ali scenarist preživi?

Mladinino kolekcijo dvdjev bo nadaljeval Popolni spomin, lucidni spektakel o galaktičnem turistu (Arnold Schwarzenegger), ki mora razmišljati kot filozof, če hoče preživeti. Več na www.mladina.si/dvd/.