dvd / Daleč od nebes

Mestece Hartford v Connecticutu leta 1957 ni Daleč od nebes (Far From Heaven, 2002). Vsaj tako se zdi Cathy Whitaker (Julianne Moore), srečno in vdano poročeni, dobro situirani in okolju prijazni gospodinji: ima dva otroka, dobro plačanega moža (Dennis Quaid), uslužbenca nekega TV podjetja, zvesto prijateljico in črno služkinjo, na vsakem koraku skuša biti koristna, tako doma kot v lokalni skupnosti, načrtuje praznične zabave, kosila in večerje, predano nakupuje, hja, svoj lik - lik graciozne, idilične patriarhalne gospodinje - hoče prignati do pojma, do pop modela. Vse, kar počne, je brezhibno. Hiša, v kateri živi, je brezhibna in v popolni rimi s technicolorjem jesenskega listja. Zdi se, da v tem svetu celo narava le pozira. Vse na Cathy je brezhibno - njena obleka, njena pričeska, njene manire, njena diskretnost, njena zapetost, njena tesnoba, njene iluzije, njene fantazije. In tudi njen smisel za detajl je brezhiben. Če bi bila površina perfektna, bi se lahko oblekla v Cathy Whitaker, ki izgleda kot Eisenhowerjeva reklama za imitacijo življenja.

Problem je le v tem, da je površina tako globoka, da jo frustrira in potem še pogoltne, ko ji mož na lepem razkrije, da je v resnici gej. Cathy, ki ve, da se na površino ne bo več mogla zateči, sicer najprej naivno verjame, da možu lahko pomagajo zdravniki, toda ko ugotovi, da terapija ni rešitev, da je v tem svetu najboljša terapija konformizem in da uglajeni, elitistični, navidez progresivni srednji razred, ki itak temelji na izključevanju drugačnosti, ne prenese stresov, "deviacij" in izgub "samokontrole", se sprijatelji - in zlagoma romantično zaplete - s temnopoltim vrtnarjem Raymondom (Dennis Haysbert), vdovcem, ki ima hčerko in smisel za abstraktno slikarstvo. Ko njeno prijateljevanje z "drugo" raso opazijo tudi pisci družabne kronike, še sama postane outsiderka, huh, deviantna, toda obenem tako abstraktna kot simulacija panične predmestne Barbie, ki ne ve, kaj bi bila raje - gospa Bovary, Ana Karenina ali lady Chatterly? In ko se pod njenimi nogami razprejo rasni, spolni in razredni prepadi, lahko le nemočno ugotovi, da z realnostjo nima nobenih izkušenj in da je - tako kot Truman - živela v artificielnem, stiliziranem svetu. Film Daleč od nebes, parafraza Sirkove klasike All That Heaven Allows (1955), je zgodba o osvobajanju ženske, ki onstran rasno-socialnih barier in onstran predmestne TV estetike najde le novo represivno konservativnost Busheve Amerike.

Da artificielnost ni le sterilna, ampak tudi represivna, morilska in tragična, je Todd Haynes, ameriški režiser, ki je diplomiral iz umetnosti in semiotike, pokazal že v svojih prejšnjih filmih, zelo izrazito v filmu Žametne noči (Velvet Goldmine, 1998), v katerem skuša nekdanji fan glam rocka ugotoviti, kam je izginil nekdanji pop idol sedemdesetih, glam rocker Brian Slade - oh, in zakaj je tako naglo propadel glam rock, ta baročno razkošna, pompozna, kičasta in povsem artificielna slepa ulica rocka, ki je cvetela v sedemdesetih. Glam rockerji so iz koncertov naredili groteskni teater, energično, psihedelično cirkuško točko, polno blišča in kiča, iz rocka pa ekshibicionistično formo, pri kateri ni šlo več za nič - le še za imidž, bombastične kostume, androginični make-up, dekadentno modo in pozersko pretencioznost. Glam rock - David Bowie, Iggy Pop, Roxy Music, New York Dolls, T. Rex ipd. - se je zvrnil v delirij imidža in ekscesne artificielnosti ter kmalu postal karikatura rocka. Glam rock je ubila artificielnost. Pri Toddu Haynesu artificielnost vedno odtujuje in ubija.

In seveda - tako kot artificielnost ubija Julianne Moore v filmu Daleč od nebes, jo je ubijala tudi v Haynesovem filmu Safe (1995), v katerem je igrala Carol White, ženo, mater in gospodinjo, ki jo začne sterilni, omejeni, puhli, okuženi, onesnaženi predmestni svet tako dušiti, da postane nanj alergična in da mora zbežati v samotno novomehiško divjino, ki je neke sorte "klinika za alergične na 20. stoletje". Toda zdravnik, ki se ukvarja z okolskimi boleznimi, ugotovi, da je bolezen, ki muči Carol, "brez vzroka". Nič, Carol je alergična na artificielnost - artificielnost moderne, ameriške, industrijske, japijevske družbe ji ubije imunski sistem (hja, artificielnost ima težo aidsa!). Carol izgleda kot futuristična, paranoična reinkarnacija Cathy - tudi ona se namreč utaplja v dekoriranju doma, brezhibni družinski nirvani, izbiranju pravilnega pohištva, zabavanju družinskih prijateljev in pripravljanju popolnih obrokov za svojega neobčutljivega moža. In tudi ona ugotovi, da je artificielnost horror.

Safe se dogaja leta 1987. Ne brez razloga - leta 1987 je namreč Haynes debitiral s kontroverznim 43-minutnim filmom Superstar, v katerem je biografiral Karen Carpenter, slovito ameriško popevkarico, ki bi lahko o srhljivi, grozljivi, tragični dimenziji artificielnosti pisala debele knjige. Karen Carpenter, pojem ameriške ikone in obenem pojem artificielnosti, pop kiča in sterilnosti, je zbolela za anoreksijo, ki jo je spremenila v groteskno karikaturo slave-za-vsako-ceno. Svoj Barbie-imidž je tako forsirala, da ji je odpovedalo telo - ni čudno, da vse like, vključno s Karen, igrajo lutke, Barbike. Kar je družino Carpenter tako razkačilo, da je dosegla sodno prepoved komercialnega prikazovanja te sijajne, tragične biografije. A po drugi strani - tudi s Strupom (Poison, 1991), svojim prvim celovečercem, omnibusom treh zgodb o "zločinu in kazni" (deček ubije sadističnega očeta; nori znanstvenik izdela ekstrakt spolne sle; tatinski gej pristane v arestu), je imel Haynes hude probleme. Ko je namreč krščanska desnica ugotovila, da je bil ta "pornografski" film posnet z državno subvencijo, je krenila na pravi križarski pohod, ki pa je bil dvorezen - Strupu je povečala obisk, tovrstnim ameriškim filmom pa priprla pipo.

Mladinino kolekcijo dvdjev bo nadaljevalo kultno, za oskarja nominirano Prisluškovanje, ki ga je leta 1974 režiral Francis Ford Coppola, v katerem igra Gene Hackman in ob katerem se boste panično spraševali - mi prisluškujejo? Več na www.mladina.si/dvd/.