fotografija / Potovanje v grozo

"Danes zvečer človek nima srca, da bi se veselil," je bil uvodni stavek, s katerim je Jean-Francois Leroy, direktor mednarodnega festivala fotoreporterstva Visa pour l'image, 20. avgusta odprl enega izmed najpomembnejših - če že ne svetovnih, pa vsaj evropskih - fotografskih srečanj. Leroy se je s temi besedami sicer želel spomniti predvsem ugrabljenih francoskih novinarjev Christiana Chesnota in Georgesa Malbrunota, ki sta bila prav tisti čas v rokah neznanih ugrabiteljev, vendar v Perpignanu tudi drugače ni bilo pravega vzdušja za veselje. Fotografije na spremljevalnih razstavah so pač dokumentirale današnjo družbo, tisti del družbe, ki najde vsak razlog - etnični, verski ali pa katerikoli drugi - za nasilje, družbo, katere vedenjski vzorec sta paranoja in sebičnost. In govorile so predvsem o ljudeh, ki so žrtev vsega tega. Selektorji že šestnajstega festivala po vrsti so poskrbeli, da gledalcu še na kraj pameti ni padlo, da bi užival ob popolni kompoziciji, zlatem rezu, se ob fotografijah spraševal o tem, kako so nastale, kakšno tehniko je fotograf uporabil, ali je pri tem spoštoval pravila in podobno. Vsebina je enostavno prevladala nad tehniko. Zato ni nič čudnega, da so, kot je dejal Jean-Francois Leroy, fotografije letošnjega leta posneli ljudje, ki niso fotografi in ne novinarji in ki niso imeli niti najmanjših ambicij, da bi se njihovi izdelki pojavili v časopisih. (Prav nasprotno, groza jih je bila, ko so se slike pojavile v medijih.). Mu lahko nasprotujemo, ko trdi, da so to fotografije iraških zapornikov v Abu Ghraibu? Težko. Če gledamo z očmi fotografa, prav gotovo nimajo nobene vrednosti, so pa zato izjemen dokument našega časa.

Seveda to ne pomeni, da so fotografije, ki so bile izpostavljene v Perpignanu, igrale zgolj na trenutni šok ali zgroženost gledalca. Daleč od tega. Marsikatera je bila celo, recimo temu, 'lepa'. Večinoma so fotografi in fotografinje mojstrsko opravili svoje delo. In prav zato so mogoče udarile še močneje. Pogosto se je sicer zgodilo, da si njihovo zgodbo doumel šele kasneje, ko si že zdavnaj zapustil razstavni prostor, ampak ko si se je zavedel, si si lahko samo zaželel, da bi jo spet pozabil.

Reporterji danes

To, da vsebina pri današnji fotoreporterski fotografiji prevladuje nad tehniko, bi lahko potrdila tudi 'nagrada mladega reporterja', ki jo je Fuji (letos je med glavnimi sponzorji zamenjal Kodak, saj se je ta umaknil in s tem ogrozil obstoj festivala), podelil Karimu Ben Khelifu. Zato, ker slika s srcem, se je glasila razlaga. Perpignanske nagrade so zelo dragocene, saj je dela ocenjevala komisija, sestavljena iz nič manj kot 39 osebnosti iz mednarodne medijske srenje. Tridesetletni neodvisni fotoreporter Karim Ben Khelif je prepričal komisijo z reportažo o Iraku Ujet v kolesje nasilja, ki jo je delal za Newsweek. Khelif, za katerega trdijo, da ima zemljevid sveta v malem prstu, tako kot imamo drugi karto svojega mesta, pravi: "Na potovanjih sem odkril, da sta povsod obe, krutost in lepota." Veliko potuje in zelo malo fotografira. Ponavadi uporablja širokokotni objektiv, ker hoče biti v središču akcije, in to na korekten način. "Ta objektiv mi omogoča, da z enim posnetkom ujamem veliko informacij in da se približam ljudem, ki jih slikam. Fotografiranje je človeška avantura. Nimam besed, imam le fotografije," je njegova razlaga.

Seveda pa sploh ni rečeno, da so fotografije, ki reporterju prinesejo ugled med poznavalci, predvsem pa med selektorji razstav, cenjene tudi pri urednikih. Chris Morris, ki dela za ugledno agencijo VII in ima pogodbo z revijo Time, velja za dvornega fotografa, saj se od 11. septembra ves čas smuka okrog Bele hiše. Razstavil je štirinajst fotografij, ki mu jih Time ni objavil oziroma jih časniku sploh ni ponudil. "Nihče v uredništvu mi ne govori, kako naj slikam. Uveljavljam svojo vizijo," sicer trdi fotograf. Nova republika: en narod pod Bogom je bil naslov njegove razstave. Busha ni bilo na nobeni sliki, pa vendar je bilo takoj jasno, kdo je ta bog. Iz vznesenih anonimnih obrazov smo prebrali (za vsak primer, če kdo ne bi razumel, je Chris Morris dodal še besedilo): "Če so ugrabitelji 11. septembra dosegli karkoli, potem so to ... dali so nam božjega Busha. Človeka, ki je naučil naše otroke reči, da nas sovražijo, ker ljubimo svobodo. To je moja Amerika. Amerika z domovinsko varnostjo ... Amerika s paranojo ..." Na fotografijah so člani Bushevega protokola, vojaški pribočniki, študenti, privrženci ... Vsi so popolni, brez napak: imajo urejene pričeske, poškrobljene ovratnike, modre oči. "Narod, ki je omotal z rdečo, belo in modro svoje oči tako tesno, da je oslepel," je še zapisal fotograf.

In potem smo imeli na drugi strani reportažo, črno-belo, prav tako iz Amerike, te poškrobljene Amerike, iz Zahodne Virginije, kjer je premog še vedno kralj. Okruten kralj. Onesnaženje, ki ga je povzročilo rudarstvo, je brezkončno in smrtno, so govorile fotografije. Razstava Kena Lighta je prikazovala ljudi uničenega zdravja, živeče v razmerah, ki bi lahko mirno tekmovale z najbednejšimi razmerami v katerem koli delu tretjega sveta. Sesute hiše in prikolice so razmetane med opuščenimi rudniki, ogoljenimi drevesi, kupi smeti. Velika mesta, v katerih so včasih vrvele množice ljudi, so zdaj luknje, razdrobljeni blodnjaki. Stari nemočni rudarji, njihove vdove in izgubljena generacija ljudi, ki niso nikoli živeli dostojnega življenja, postopajo naokrog, posedajo pred hišami ali buljijo v televizorje. Očitno so vsi, ki so le lahko, že zapustili ta del dežele. Predvsem rudarske družbe. Za njimi je ostala le človeška žlindra.

Zgodb o strahotnih človeških usodah je bilo veliko tudi iz drugih delov sveta. Večina fotografov je pri svojem delu samo 'zapisovala', dokumentirala stvari brez komentarjev, kot recimo kitajski fotograf Lu Guang. Ta je precej časa preživel v Ruiliju, prestolnici droge na Kitajskem, v mestu, ki je v rokah preprodajalcev mamil.

Šaronov zid je najbrž največkrat poslikan zid v zgodovini vseh zidov, zato obiskovalci festivala niso bili niti najmanj presenečeni, da se je med izbranimi reportažami znašla tudi ta. Izbor je bil posrečen, saj se je Olivier Coret osredotočil predvsem na ljudi: "To, kar vidim, je način, kako uradno priključiti judovska naselja Izraelu in zapreti Palestince v neznosno enklavo na Zahodnem bregu." In to, kar je videl, je tudi pokazal na fotografijah.

Ampak pri vseh teh grozotah je še sreča, da so se našli fotografi, kot je Jason Eskenazi, ki je poskušal portretirati sicer realnost brez olepšav, vendar z zagotovilom, da obstaja tudi upanje. Gledalec si je na festivalu med razstavljenimi fotografijami lahko zelo redko oddahnil, prav gotovo pa mu je povrnila vsaj nekoliko volje do življenja reportaža Stefana Falkeja, ki jo je naredil v kraju Cocorite na Trinidadu. Tam so namreč leta 1986 ustanovili umetniško šolo hoje na hoduljah predvsem zato, da bi otroke potegnili z ulic, stran od mamil.

Sporne fotografije

Fotografije iz Abu Ghraiba, ki so jih vojaki posneli zgolj zato, da bi dokumentirali svojo skrajno nečlovečnost in jih potem kot trofeje kazali naokrog svojim ljudem, so že pred festivalom sprožile veliko razprav o tem, ali je prav, da so se pojavile v medijih. Jean-Francois Leroy je bil ves čas prepričan, da je odgovor samo eden: "Da, to je nujno." Kakor takrat, ko si gledal fotografijo Noela Quiduja iz Port-au-Princea, na kateri neki tip drži odrezano glavo za ušesa in ji gleda v obraz, in si si obupano rekel, a res moram videti tudi to, je najbrž tudi tokrat odgovor, da, to je nujno. Leroy trdi, da ni argumenta, ki bi ga prepričal, da se te fotografije ne bi smele razstavljati, objavljati ... Prepričan je, da bo zdaj, ko lahko vsak fotografira že z mobilnim telefonom, prišlo na dan vse več novih in novih takšnih in žal še bolj groznih zgodb, ki bodo krožile naokrog, in cenzorji bodo vse težje in težje preprečevali, da bi jih ljudje videli.

Vendar pa šestnajsti festival Visa pour l'image ni bil le to. V velikih dvoranah, kjer so imeli stojnice vsa večja uredništva in fotografske agencije, so ponujali in drug drugemu prodajali tudi prav toliko - ali pa še več - zelo prijetnih zgodb.