fotografija / Potovanje v grozo

"Danes zvečer človek nima srca, da bi se veselil," je bil uvodni stavek, s katerim je Jean-Francois Leroy, direktor mednarodnega festivala fotoreporterstva Visa pour l'image, 20. avgusta odprl enega izmed najpomembnejših - če že ne svetovnih, pa vsaj evropskih - fotografskih srečanj. Leroy se je s temi besedami sicer želel spomniti predvsem ugrabljenih francoskih novinarjev Christiana Chesnota in Georgesa Malbrunota, ki sta bila prav tisti čas v rokah neznanih ugrabiteljev, vendar v Perpignanu tudi drugače ni bilo pravega vzdušja za veselje. Fotografije na spremljevalnih razstavah so pač dokumentirale današnjo družbo, tisti del družbe, ki najde vsak razlog - etnični, verski ali pa katerikoli drugi - za nasilje, družbo, katere vedenjski vzorec sta paranoja in sebičnost. In govorile so predvsem o ljudeh, ki so žrtev vsega tega. Selektorji že šestnajstega festivala po vrsti so poskrbeli, da gledalcu še na kraj pameti ni padlo, da bi užival ob popolni kompoziciji, zlatem rezu, se ob fotografijah spraševal o tem, kako so nastale, kakšno tehniko je fotograf uporabil, ali je pri tem spoštoval pravila in podobno. Vsebina je enostavno prevladala nad tehniko. Zato ni nič čudnega, da so, kot je dejal Jean-Francois Leroy, fotografije letošnjega leta posneli ljudje, ki niso fotografi in ne novinarji in ki niso imeli niti najmanjših ambicij, da bi se njihovi izdelki pojavili v časopisih. (Prav nasprotno, groza jih je bila, ko so se slike pojavile v medijih.). Mu lahko nasprotujemo, ko trdi, da so to fotografije iraških zapornikov v Abu Ghraibu? Težko. Če gledamo z očmi fotografa, prav gotovo nimajo nobene vrednosti, so pa zato izjemen dokument našega časa.