art / Elektronomadi

"Že pet dni sem tukaj, pa mi še ni uspelo nič videti," je potarnal predstavnik slovenske računalniške umetniške srenje Davide Grassi, medtem ko smo se motovilili po tiskovnem središču in se gnetli v vrsti za brezplačne digitalne priponke. In zakaj Linz? "Kontakti, kontakti," mu je še uspelo vihravo odgovoriti, preden je z družinico odšel na ogled del, nagrajenih na 25. festivalu računalniške umetnosti Ars Electronica v Linzu.

Med množico na Ars Electronici je bilo težko izslediti zvezdnika ali vipovca. Edini kazalec cehovske pripadnosti so bile oranžne srajce z logotipom AE, ki jih je nosilo osebje festivala. Vsi so se pomešali - umetniki, novinarji, organizatorji, kustosi in obiskovalci. Le kupcev ni bilo od nikoder, najbrž ne vedo, kaj bi kupili. Ali za koliko časa. V Linzu so se družili, izmenjevali izkušnje, podžigali debate na okroglih mizah in predavanjih, koketirali z mediji in se predvsem dobro zabavali. V 25 letih, kolikor jih letos šteje festival, je skoraj enotedensko dogajanje v tretjem največjem avstrijskem mestu za vse navdušence nad računalniško umetnostjo postalo tradicija. Vsakoletno srečanje elektronomadov, tako rekoč družinska obveznost.

Razen morda Petra Weibla in Brucea Sterlinga, ki sta nekajkrat nastopila kot govorca, so bile prave zvezde drugod - v centru Ars Electronica na levem bregu Donave, v Brucknerjevi hiši na desnem bregu, v bližnjem muzeju Lentos in OK centru za medijske umetnosti kakih deset minut hoda skozi staro mestno jedro do Demetzstrasse 30. In še kje.

AE 2004 je od 2. do 7. septembra združila 43 držav, privabila 34.000 obiskovalcev, 555 sodelujočih in 587 pripadnikov sedme sile. Ti so po pripovedovanju starih mačkov festivala - če razmere primerjamo s tistimi ob podobnih dogodkih drugod - najštevilnejši ravno v Linzu. Ljudmilin prvoborec je povedal, da v desetih letih, kolikor se suče okoli Electronice, ni spoznal še nikogar z vstopnico. Večina umetnikov se namreč akreditira kot press.

Tokratna tema je bila prihodnost ali Timeshift. "Kaj bo gonilo upora bodočih rodov?" Nadzor države, podnebne spremembe, družba starcev in izumirajočih jezikov, nanotehnologija, zajezitev migracij, fundamentalizem, terorizem? Vprašanja direktorja festivala Gerfrida Stockerja so bila zelo politično obarvana. Za okus nekaterih rednih spremljevalcev vsakoletnega linškega druženja morda celo preveč.

A razpoloženje je bilo kljub temu (in navkljub pomanjkanju res dobrih, novih projektov) praznično. Temu primerno so dodali nekatere nove kategorije. Poleg interaktivne umetnost, računalniške animacije/vizualnih efektov in digitalne glasbe so za 25. rojstni dan nagradili še dela digitalnih skupnosti in računalniškega prostega stila. Novost je tudi [the next idea] program delovnih štipendij za še neuresničene zamisli računalniških ustvarjalcev, starih od 19 do 27 let.

"Jaz odhajam ..."

Pestre ponudbe je bilo v nekaj dnevih preveč, tudi za umetnosti vajene konzumente. AE je kot igralnica! Čas znenada postane povsem nepomembna postavka.

V 4. nadstropju OK centra je bil na ogled Listening Post. Multimedijska inštalacija je delo ameriškega dueta Bena Rubina in Marka Hansena, sad dveletnega sodelovanja glasbenika in strokovnjaka za statistiko. Za vizualno-zvočni zid sta prejela prvo nagrado, zlato Nico, in 130.000 evrov v kategoriji interaktivne umetnosti. Presenetila je domačnost Posta. Minimalistično oblikovana postavitev v obliki polkrožne žične zavese, esenca globalnih klepetalnic, ki po obliki in vsebini spominja na teater. Na 231 pravokotnih elektronskih zaslonih se izpisujejo drobci besedil iz več tisoč sporočil internetnih klepetalnic, oglasnih desk ali forumov. Listening Post jih razdeli v šest delov, vsakič po drugačnem ključu, drugih statističnih merilih. Tekstovni delci se kupčkajo po skupnih frazah, besedah ali temah. Na zaslonih se sprva izpisujejo navpično, v enakem sosledju, nato se znenada razpršijo kot elektronski val. Zasvetijo in ugašajo kot luči stolpnice ali pa se zgoščeno izpisujejo kot ravnokar spremenjen vozni red vlakov ali podivjan borzni indeks. Deset minut trajajoči cikli, izseki globalnega sveta v realnem času, so prav vsakdanji. Kdo govori in komu? Vsi vprek, o spolu, pripadnosti narodu, političnem prepričanju ali najljubši barvi, nogometnem moštvu ... Listening Post je zabaven, humoren, kritičen dokument časa. Govori zase. O posamezniku in družbi, o nepotešljivi potrebi po komunikaciji, stiku. Halo, kdo je na oni strani? Hal? Huston, imamo spet težave?

Glasbena spremljava inštalacije je prispevek multimedijskega umetnika in oblikovalca zvoka Bena Rubina. Štiri vrstice ali približno 20 znakov besedila spremeni v zvok osmih (moških) računalniških glasov. S prefinjenim angleškim naglasom je iz zvočnikov, raztrosenih po sobi, odmevalo: "Jaz sem ... jaz sem v redu ... Jaz sem lačen ... Jaz sem odvisen od tablet ... Jaz sem proti vojni v Iraku ... Jaz sem doma iz Litve ... Jaz sem homoseksualec ..." Poezija klepetalnic, glas interneta? "Jaz odhajam ..." se je ravno nekdo iz medmrežja bogve kje poslovil, ko sta v zatemnjeno sobo priromala Ben in Mark. Vesela, da nam je bil Post všeč. "Pošlji nama članek, pa čeprav ne bova nič razumela," sta se hitro zaklepetala. "Od kod si že? Aja, Slovenija! Imate tudi lepe gore?" je bil radoveden Ben. In še preden smo črkovali Bled, Bohinj in Kranjska Gora, smo trčili ob neizogibno temo - Busha - in njun novi umetniški podvig. "Pripravljam projekt o volitvah v ZDA, ki bo kritika, komentar o vplivu tehnologij na volilni sistem." So ga navdušile ukradene volitve? "Katastrofa na Floridi? Ja, seveda!" Komaj čakamo, je soglašala ekipa.

V kategoriji interaktivne umetnosti so od leta 1990, takrat so zmagovalce razglasili prvič, do danes podelili 15 zlatih kipcev, 30 nagrad za posebne dosežke in 180 častnih. Za leto 2004 je nagrado dobila tudi Avstrijka Barbara Musil za projekt Alert. Z oglasom v lokalnem časopisu romunskega mesta Cluj maja 2003 je takole vabila sodelujoče: "Iščemo lastnike avtomobilov, ki želijo brezplačno namestitev avtoalarma po lastni izbiri. Ponudba je del umetniškega projekta. Tel.: 0752/437891." Desetim izbrancem je reprogramirala dolgočasne in živce parajoče avtoalarme. Ti so poslej ob dotiku nepridiprava tulili Baby, you can drive my car, Hands up, baby hands up ali rock klasiko Desperado. Del inštalacije na strehi OK centra je bil tudi eden izmed nastopajočih - romunski golf, letnik 1981, z alarmom I'm too sexy for my car. Si predstavljate, da bi se po mestih razpasla moda personaliziranih avtoalarmov tako kot melodije mobilnih telefonov?

Razveselil nas je tudi Banlieue du vide Thomasa Koenerja. Video-glasbeno delo o javnem in zasebnem, nadzoru in internetu estetsko niza detajle praznih, zasneženih ulic. Z internetnih posnetkov izbrane podobe, kjer počasi nastajajo pokrajine zvoka, naslednji hip pa izginejo v snežni belini. Eden najboljših producentov progresiv techna in eskapist, ki baje ne zdrži več kot nekaj dni brez mestnega hrupa, manipulira s sliko in z zvokom. Domuje med tišino in praznoto, naravo in pozabo.

Kar nekaj je bilo politično obarvanih del. Izbrani koncepti medmrežja, nagrajeni z zlato Nico, so Creative Commons (www.creativecommons.org), v novi kategoriji digitalnih območij pa Wikipedia, demokratična spletna enciklopedija v nastajanju, na spletu tudi v slovenski različici. Dopolnjujejo in izpopolnjujejo jo volonterji, medmrežna skupnost pa vzpostavlja zaščitni zid in skrbi za nadzor kakovosti. Creative Commons se ukvarja z varstvom avtorskih pravic. Kmalu lahko ustvarjalno gmajno pričakujemo tudi pri nas. Projekt v nastajanju koordinira Ljudmila; najprej mora poiskati ustrezne ljudi, pridobiti licenco in šele nato po določenem zaporedju korakov oblikovati temeljni dokument, prilagojen evropskemu trgu in značilnostim domačega spleta. Z mednarodno pravno podporo naj bi kmalu nastal tudi inštitut za intelektualno lastnino. "Ne gre za denar, pač pa za dosledno navedbo avtorstva," je prizadevanja razložil Ljudmilin predstavnik v Linzu Luka Frelih. Bistvo gmajne je, da je vsem na voljo za uporabo pod enakimi pogoji. Vseeno, ali gre za vaško ali internetno cesto.

Glasba

Predzadnji dan nas je zvečer čakal velik glasbeni zalogaj. L'Espace Temporel se je začel okoli pol osme in končal nekaj čez polnoč. Mešanico moderne klasike, Glassa, Reicha, Eoetvoesa, Pendereckega, elektronike in vizualnih eksperimentov pod taktirko Dennisa Russlla Davisa in v izvedbi Bruckner orkestra je sestavljalo šest delov. Za glasbo na prostem, med prvim in drugim delom, je poskrbel Joe Paradiso, profesor z MIT-a. Metre in metre kablovja je vtikal v sintetizator, ki ga je sestavil v obdobju od leta 1974 do 1988. Stara šola. "Še vedno se ukvarjam z njim, zapleten projekt," je med basanjem s sendvičem in kokakolo dejal Paradiso. "Gostujem kot del zgodovine." Vprašanje, ali se zato počuti starega, ga je presenetilo. "Niti slučajno! Srečen sem, da ljudi takšne reči še vedno zanimajo," je dodal. "Je najbrž edini primerek na svetu. Čudovit zvok ima!"

Med postavljanjem stolov in inštrumentov za naslednji sklop je direktor Stocker pojasnil, da gre za koncert o avtorskih pravicah. Stanley Kubrick je za Odisejo 2001 brez dovoljenja uporabil glasbo skladatelja Gyoergyja Ligetija. Po dolgoletnem pravdanju na sodišču so Ligetiju vendarle plačali odškodnino. Borih 3000 ameriških dolarjev. AE si je za izvedbo njegove skladbe Atmospheres privoščila muhastega režiserja. Zadnji del Odiseje 2001 so si izposodili za vizualno spremljavo. Skladbo Edwarda Artemieva Taxi Drive in the City pa je spremljal Solaris Andreja Tarkovskega. Tretji, elektronski del je bil rezerviran za Benetke, delo Christiana Fennesza. Vijačil je tako naglas, da si je večina, nevajena tolikih decibelov, mašila ušesa z rokami ali s čepki, ki so jih brezplačno delili pri vhodu v dvorano. "Gala glasbeni večer," je bilo slišati na hodnikih Brucknerhausa. Pester, zabaven in poučen.

povezava

povezava