humor / Feral Tribune cabaret

V Ljubljano prihajate s predstavo Feral Tribune Cabaret. Gre za satirično, a trpko predstavo. Kljub temu, da je Sarajevo znano po svojem humorju, denimo po Top listi nadrealistov, ste za osnovo vzeli humor splitskega časopisa. Zakaj?

Želela sem ustvariti predstavo, ki bi govorila o grozi, ki je Bosno doletela med letoma 1992 in 1996. Hkrati sem želela, da bi bila ta predstava humorna. Najbližji mi je bil pač humor, kakšnega ima Feral Tribune. Je bolj oster od sarajevskega. Je bolj rezek. Hkrati ima visoko čustveno energijo. In je angažiran. Faral Tribune je kot angažiran časopis želel prispevati k ohranitvi moje dežele.

V Feralovem humorju je tudi več bolečine kot v sarajevskem humorju?

Po eni strani ta humor žge, po drugi strani pa prinaša katarzo. Feralov humor je pri obsodbi krivcev za zločine direkten.

Kako ste zbirali gradivo?

Med vojno sem živela na Dunaju, Feral mi je predstavljal nekakšno uteho. Počutila sem se nemočno, a sem si vsak teden izrezovala članke. Ko sem prebrala neko parodijo na sevdalinko Predraga Lucića - bilo je leta 1993 - sem si rekla, da bom nekaj moram narediti. Ni se mi zdelo korektno, da bi jaz, ki sem živela na Dunaju, delala predstavo o Sarajevu. Zlasti ne bi bilo korektno, če bi šlo za satirično ali ironično predstavo. Izrezane članke sem dolgo časa prelagala, nisem vedela, kako naj se reči lotim. Na Dunaju sem osem let sodelovala z dunajskim Volkstheatrom. Imela sem zagotovljeno eksistenco, igrala sem večje in manjše vloge in bi lahko na Dunaju ostala do konca življenja. Vendar sem se v nekem trenutku vprašala, kam sodim. Ugotovila sem, da je bolj smiselno, če se vrnem v Sarajevo. Ko sem se vrnila, sem začutila, da je zadeva zrela. Začela sem iskati režiserja. Govorila sem s številnimi ljudmi iz Sarajeva in Zagreba, vendar je ljudem enostavno manjkalo državljanskega poguma in se niso želeli lotiti predstave, ki bi direktno, z imeni in priimki, govorila o krivcih za dogodke med letoma 1992 - 1996. Na koncu bi predstavo skorajda začela delati sama, vendar sem se v zadnjem trenutku povezala s Tanjo Miletić Oručević, mlado žensko, ki je bila med vojno v Krakovu, kjer je študirala režijo. Takoj je bila za stvar in imela je največ državljanskega poguma.

Na odru ste vi in klaviaturist.

Spremlja med Ibrahim Alibegović, mladenič, ki je od svojega šestega ali sedmega leta igral po kavarnah. Sam se je naučil igrati harmoniko, potem pa je končal študij klavirja. Hkrati je še skladatelj in dirigent. Naredil je aranžmaje, na odru muzicira, spotoma pa v predstavi, ki je po žanru sicer monodrama, odigra še kak prizor. Sicer pa se šolani glasbeniki kar nekako izogibajo, da bi nastopali v kabaretu. Kot da bi bil kabaret manj vredna umetniška forma.

Koliko likov predstavljate, ko ste na odru?

Okoli trideset. Igram vse mogoče: od Mirjane Marković, Miloševićeve žene, do predsednikov Tuđmana, Miloševića, generalov ... Igram pa tudi male, anonimne ljudi, tragične žrtve vojne.

Torej lik spremenite na vsake tri minute?

Bliskovito se preoblečem, v sekundi si nataknem novo lasuljo, hkrati pa moram sama skozi hitro notranjo transformacijo. Številni liki so imitacija, zato prilagajam jezik, dialekte.

Koliko različnih variacij jezika, ki smo mu v Sloveniji nekoč poenostavljeno rekli srbohrvaščina, uporabljate v predstavi?

Gotovo kakšnih 15 variacij.

Kako ste domislice iz Ferala zložili v dramaturško celoto? Ta je namreč tista, ki predstavi daje posebno srhljivo dimenzijo.

Izogibala sem se temu, da bi kabaret zvesto sledil kronologiji posameznih objav. Slike, prizori, pesmice so pravzaprav ilustracije kaosa, v katerem živimo. Predstava teče tako, da je nekaj časa satirična, potem se za trenutek zresni, postane boleča, nakar spet postane satirična. Na dveh, treh mestih je zelo resna. Hkrati pa sporočilo kabareta ne govori zgolj od obdobju 1992 - 1996. Govori tudi o sedanjem času. Vojna je na nek način končana, ljudje ne umirajo več, orožje je utihnilo. Nacionalizmi pa so še vedno na oblasti. Vojna se torej nadaljuje z drugimi sredstvo. Ljudje, ki me po predstavi počakajo, mi pravijo, da gre v predstavi za dvojno katarzo. Ne gre le za osvobajanje od travm vojne, pač pa tudi za osvobajanje od spon nacionalizma.

Tarče humorja so Srbi, Hrvati in Bošnjaki. Se ne bojite, da bi bilo sporočilo predstave: "Vsi so krivi!"? Konec koncev so Bošnjaki največje žrtve vojne.

V predstavi nikakor ne izenačujem vseh treh nacionalizmov. Nekateri Hrvatje sicer pravijo, da sem krivična do njih, vendar je ostrina na račun Hrvatov posledica dejstva, da je bil Feral do hrvaškega nacionalizma neprizanesljiv. Tudi nekateri Bošnjaki mi pravijo, da ni fer, ker upodabljam njihov nacionalizem. Dejstvo pa je, da ta obstaja. Bosanski nacionalizem, ki ga upodabljam v posameznih prizorih, je nacionalizem žrtve. In vsakdo, ki si bo predstavo ogledal, bo ločil, kaj je nacionalizem agresorja in kaj nacionalizem žrtve.

Srbski nacionalizem je najbolj agresiven. Kako se razlikuje od hrvaškega in bosanskega nacionalizma?

Srbski nacionalizem je najbolj drastičen. Posledice tega nacionalizma so najbolj grozljive. Poročila ameriških analitikov, ki sem jih brala, govorijo, da je srbski nacionalizem v Bosni in Hercegovini zagrešil 96 odstotkov zločinov, za tri odstotke je kriv hrvaški nacionalizem, za en odstotek pa bošnjaški. Tudi haaški tribunal govori o genocidu nad Bošnjaki. Del vodstva Stranke demokratične akcije je žal odgovoren, da so Bošnjaki v mednarodni javnosti po krivici dobili negativen imidž.

Ko je bil ponovno odprt stari most, ste nastopali v Mostarju.

Predstava je bila predvidena v sklopu praznovanj ob otvoritvi starega mostu. Potem pa so organizatorji predstavo odpovedali. Izgovarjali so se, da ne morejo plačati, da ni termina itd. Neumnosti. V resnici nekaterim ljudem predstava pač ni ustrezala. Zato sem zanalašč, iz inata, kot rečemo, najela dvorano ljudskega gledališča. Od odpovedi me je bilo sram, saj je prav Feral Tribune kot prvi poročal o tem, kaj se dogaja v Hercegovini. Poročal je o rušenju starega mosta. Vse skupaj sem organizirala na svojo roko. Nastopala sem v vzhodnem Mostarju, vem pa, da je skoraj pol gledalcev prišlo iz zahodnega Mostarja. Gledališče je pokalo po šivih.

Torej so ljudje prišli tudi iz hrvaškega dela Mostarja.

Predstava se je končala s stoječimi ovacijami. In do mene so po koncu predstave prišli tudi navdušeni ljudje s hrvaškega dela Mostarja.

Kaj pa Beograd? Bi tam nastopali?

Z Beogradom sem imela včasih veliko stikov, vendar nekako ne čutim potrebe, da bi tam nastopala. Počutim se, kot da da so me ljudje iz Beograda izdali. Morda bom vendarle nastopala v Centru za kulturno dekontaminacijo.

Je po vašem mnenju Beograd šel skozi katarzo?

Ne. Spremljam tisk in mislim, da Beograd še ni šel skozi katarzo. To je tudi problem za prihodnost.