dvd / Kdo je tu nor?

Brata Coen sta leta 1996 posnela elegantno in poskočno kriminalko Fargo, v kateri so ljudje umirali na skrajno obešenjaške in groteskne načine. Ni kaj, trupla sta si dobro privoščila. Toda film se začne z napisom: "Posneto po resnični zgodbi." Ups! A tu se napis še ne konča: najprej izvemo, da film popisuje dogodke, ki so se pripetili leta 1987 v Minnesoti, potem pa, da so imena oseb "na zahtevo preživelih spremenili". In tudi to še ni vse - takoj zatem namreč izvemo, da je "iz spoštovanja do mrtvih vse ostalo tako, kot se je v resnici zgodilo". Iz spoštovanja do mrtvih? No, ko se film konča, pa se zlagoma privrti tudi napis, ki pove, da so "vsi dogodki in osebe izmišljeni". Toda to smo pogruntali že prej, ne - osebe v tem filmu pač umirajo na tako obešenjaške in tako groteskne načine, da o kakem "spoštvanju do mrtvih" ni mogoče govoriti. Nič, brata Coen sta se le malce poigrala. Z gledalcem, žanrom in Ameriko. Kot vedno. Po drugi strani pa bi skoraj prisegli, da je Fargo posnet "po resnični zgodbi". Brata Coen sta že po defaultu tako zlobna, da je malo verjetno, da bi mimo pustila "resnično zgodbo", ki izgleda kot tarča za dobro partijo pikada. Kot rečeno, brata sta vedno za hec. Ali pa za cinefilsko brco v rit. O tem, da sta vrhunska cinefila, ni nobenega dvoma. Vedno imaš občutek, da gledata le filme, zgolj filme, samo filme in nič drugega. In kot se za prava cinefila spodobi, filmov ne jemljeta resno. In lepo prosim, če že filmov ne jemljeta resno, potem si lahko živo predstavljate, kako resno jemljeta šele "resnične zgodbe". Rečeno naravnost - vedno lahko le upata, da ni preživelih.