dvd / Kdo je tu nor?
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje kultna farsa, v kateri George Clooney misli, da je Odisej
Marcel Štefančič, Jr.
MLADINA, št. 39, 1. 10. 2004

Brata Coen sta leta 1996 posnela elegantno in poskočno kriminalko Fargo, v kateri so ljudje umirali na skrajno obešenjaške in groteskne načine. Ni kaj, trupla sta si dobro privoščila. Toda film se začne z napisom: "Posneto po resnični zgodbi." Ups! A tu se napis še ne konča: najprej izvemo, da film popisuje dogodke, ki so se pripetili leta 1987 v Minnesoti, potem pa, da so imena oseb "na zahtevo preživelih spremenili". In tudi to še ni vse - takoj zatem namreč izvemo, da je "iz spoštovanja do mrtvih vse ostalo tako, kot se je v resnici zgodilo". Iz spoštovanja do mrtvih? No, ko se film konča, pa se zlagoma privrti tudi napis, ki pove, da so "vsi dogodki in osebe izmišljeni". Toda to smo pogruntali že prej, ne - osebe v tem filmu pač umirajo na tako obešenjaške in tako groteskne načine, da o kakem "spoštvanju do mrtvih" ni mogoče govoriti. Nič, brata Coen sta se le malce poigrala. Z gledalcem, žanrom in Ameriko. Kot vedno. Po drugi strani pa bi skoraj prisegli, da je Fargo posnet "po resnični zgodbi". Brata Coen sta že po defaultu tako zlobna, da je malo verjetno, da bi mimo pustila "resnično zgodbo", ki izgleda kot tarča za dobro partijo pikada. Kot rečeno, brata sta vedno za hec. Ali pa za cinefilsko brco v rit. O tem, da sta vrhunska cinefila, ni nobenega dvoma. Vedno imaš občutek, da gledata le filme, zgolj filme, samo filme in nič drugega. In kot se za prava cinefila spodobi, filmov ne jemljeta resno. In lepo prosim, če že filmov ne jemljeta resno, potem si lahko živo predstavljate, kako resno jemljeta šele "resnične zgodbe". Rečeno naravnost - vedno lahko le upata, da ni preživelih.
Marcel Štefančič, Jr.
MLADINA, št. 39, 1. 10. 2004

Brata Coen sta leta 1996 posnela elegantno in poskočno kriminalko Fargo, v kateri so ljudje umirali na skrajno obešenjaške in groteskne načine. Ni kaj, trupla sta si dobro privoščila. Toda film se začne z napisom: "Posneto po resnični zgodbi." Ups! A tu se napis še ne konča: najprej izvemo, da film popisuje dogodke, ki so se pripetili leta 1987 v Minnesoti, potem pa, da so imena oseb "na zahtevo preživelih spremenili". In tudi to še ni vse - takoj zatem namreč izvemo, da je "iz spoštovanja do mrtvih vse ostalo tako, kot se je v resnici zgodilo". Iz spoštovanja do mrtvih? No, ko se film konča, pa se zlagoma privrti tudi napis, ki pove, da so "vsi dogodki in osebe izmišljeni". Toda to smo pogruntali že prej, ne - osebe v tem filmu pač umirajo na tako obešenjaške in tako groteskne načine, da o kakem "spoštvanju do mrtvih" ni mogoče govoriti. Nič, brata Coen sta se le malce poigrala. Z gledalcem, žanrom in Ameriko. Kot vedno. Po drugi strani pa bi skoraj prisegli, da je Fargo posnet "po resnični zgodbi". Brata Coen sta že po defaultu tako zlobna, da je malo verjetno, da bi mimo pustila "resnično zgodbo", ki izgleda kot tarča za dobro partijo pikada. Kot rečeno, brata sta vedno za hec. Ali pa za cinefilsko brco v rit. O tem, da sta vrhunska cinefila, ni nobenega dvoma. Vedno imaš občutek, da gledata le filme, zgolj filme, samo filme in nič drugega. In kot se za prava cinefila spodobi, filmov ne jemljeta resno. In lepo prosim, če že filmov ne jemljeta resno, potem si lahko živo predstavljate, kako resno jemljeta šele "resnične zgodbe". Rečeno naravnost - vedno lahko le upata, da ni preživelih.
Od evforičnih, zelo eruditskih cinefilov, ki resno ne jemljeta niti filmov niti "resničnih zgodb", bi bilo zato povsem trapasto pričakovati, da bosta resno jemala literaturo... še zlasti antično literaturo. Spoštovanje do klasike pač izkazujeta na svoj način. Na začetku filma Kdo je tu nor? (O Brother, Where Art Thou?), ki sta ga posnela leta 2000, se prikaže napis, ki nas opozori, da je ta film posnet po Homerjevi Odiseji. Rečete si: nič, brata Coen, ki imata že od nekdaj čuden, zloben, depresiven, obešenjaški, zelo avtorski smisel za humor in absurd, sta se le malce pohecala. Šur, pohecala sta se - tako kot sta se pohecala, ko sta rekla, da je Fargo posnet po "resnični zgodbi". Po drugi strani pa sta mislila povsem resno, ko sta rekla, da Odiseje v resnici sploh nista nikoli prebrala. Je mogoče ekranizirati roman, ki ga nisi prebral? Seveda - v Hollywoodu. Se vam ne zdi, da mnoge h'woodske ekranizacije literarnih klasik izgledajo tako, kot da jih tisti, ki so jih ekranizirali, sploh niso prebrali? Spomnite se le Troje, ki je posneta po Homerjevi Iliadi. Jasno, v resnici izgleda tako, kot da je posneta po Trojanski Heleni, h'woodski verziji iz leta 1955. Ali pa se spomnite filma Pearl Harbor, ki je posnet po "resnični zgodbi", izgleda pa kot videospot. In ne pozabite, da je v Pearl Harborju umrlo zelo veliko Američanov. Brata Coen sta hotela očitno le parodirati h'woodsko slepo obsedenost z literarnimi klasikami - tako kot sta hotela v Fargu parodirati h'woodsko slepo obsedenost z "resničnimi zgodbami".
A po drugi strani - le kdo je sploh prebral Odisejo? Iskreno rečeno, prebral je ni niti Homer, ki je bil, kot veste, slep. Nočem reči, da brata Coen v filmu Kdo je tu nor? ne citirata Odiseje, toda hej, brata Coen v vsakem filmu koga citirata. In ker gre za komedijo, no, za farso pravzaprav, citirata predvsem in najbolj očitno Prestona Sturgesa, ki ga itak citirata v vsaki svoji komediji - v Arizoni juniorju, Hulahopu in Velikem Lebowskem. Ni čudno - Sturges je na začetku štiridesetih posnel serijo briljantnih, sofisticiranih fars (Božič julija, Lady Eve, Zgodba iz Palm Beacha, Nezvesto tvoja itd.), polnih tempa, absurdov, strupenih aforizmov, lucidnih replik, genialnih non-sequiturjev in lunatičnih junakov s čudnimi imeni. Še več, brata Coen sta tokrat tudi naslov filma pobrala pri Sturgesu, specifično, v njegovih kultnih Sullivanovih potovanjih, kjer hoče neki režiser posneti angažiran film o nepravični družbi in revščini - z naslovom O Brother, Where Art Thou.
Film Kdo je tu nor? se odpre v Mississippiju, sredi tridesetih, hja, v času velike depresije, med arestanti, ki priklenjeni na verige s težkimi macolami v hudi pripeki razbijajo jeklene skale - in pri tem na ves glas pojejo. Ha! Trije arestanti, George Clooney, Tim Blake Nelson & John Turturro, že bežijo čez polje, kajti Odisej (Clooney) mora čim prej priti domov - noče, da bi se njegova bivša žena poročila s šefom prevolilne kampanje guvernerskega kandidata, ki mu je ime Homer. Ženi je ime Penny... ee, Penelopa... ima šest otrok... in igra jo Holly Hunter. Šur, Penelopa je bila Odisejeva žena, Holly Hunter pa je bila v Arizoni juniorju neplodna. Štosi v tej farsi prihajajo iz vseh smeri in iz vseh kontekstov. Pastišno, reciklažno, interaktivno. Ubežni trio med odisejado sreča slepega pevca, pompoznega enookega prodajalca Biblij, hja, Kiklopa (John Goodman), tri voljne sirene, ki enega izmed njih spremenijo v žival, in kopico folk lunatikov, rasistov, šarlatanov, populistov, baptistov, mitomanov, legend in gangsterjev, ki si ameriški sen razlagajo po svoje. Pred nami je pikareskni musical, ki pokaže, kakšen folk je ustvaril folk - in za kakšen folk so bili narejeni blues, gospel, bluegrass in jodlanje, ti non plus ultra ameriški standardi, ta zaklad ameriškega juga, ki ga je soundtrack tega filma še enkrat pognal na nebo svetovnih pop lestvic.
Mladinino kolekcijo dvdjev bo nadaljeval Diplomiranec, romantična komedija z Dustinom Hoffmanom in gospo Robinson, ki je postala simbol šestdesetih, pojem generacijskega filma in kult za vse čase. Več na www.mladina.si/dvd/.