glasba / Punkianae Catervae Assecla
Ena izmed novih pesmi Lublanskih psov
Sebastijan Ozmec
MLADINA, št. 39, 1. 10. 2004

Mario Šelih danes
Glasbena novica tega poletja je bila ponovna oživitev kultne pank zasedbe z začetka osemdesetih let. Tako so se Lublanski psi pridružili nekaterim, predvsem angleškim starim pankerjem, ki so se po nekajletnem premoru vrnili na odre zakajenih klubov. Od mrtvi so v zadnjem času vstale že skoraj vse legende, kot so Sex Pistols, Damned, Stff Little Fingers itd., ki večinoma preigravajo stare komade in bi se rade ne le zabavale, ampak predvsem kaj zaslužile. Zaslužek pa najverjetneje ni bil glavni vzgib za združitev ljubljanskih legend, katerih član je tudi eden izmed premožnejših Slovencev Matjaž Gantar, v ospredju naj bi bila bolj sprostitev energije in izražanje mnenja. To dokazujejo tudi besedila, ki niso spolirana, ampak tako kot pred triindvajsetimi leti napadajo vsemogočne institucije moči. Razlika je predvsem v tem, da je enega sovražnika iz preteklosti zamenjalo več težav, na katere se zdi avtorjem vredno opozarjati. Med skladbami s cedeja, ki bo kmalu izšel, izstopa predvsem tista, ki se pozabava z rimskokatoliško cerkvijo in bo zaradi svoje neposredne provokativnosti zagotovo deležna zgražanja cerkvenih institucij.
Sebastijan Ozmec
MLADINA, št. 39, 1. 10. 2004

Mario Šelih danes
Glasbena novica tega poletja je bila ponovna oživitev kultne pank zasedbe z začetka osemdesetih let. Tako so se Lublanski psi pridružili nekaterim, predvsem angleškim starim pankerjem, ki so se po nekajletnem premoru vrnili na odre zakajenih klubov. Od mrtvi so v zadnjem času vstale že skoraj vse legende, kot so Sex Pistols, Damned, Stff Little Fingers itd., ki večinoma preigravajo stare komade in bi se rade ne le zabavale, ampak predvsem kaj zaslužile. Zaslužek pa najverjetneje ni bil glavni vzgib za združitev ljubljanskih legend, katerih član je tudi eden izmed premožnejših Slovencev Matjaž Gantar, v ospredju naj bi bila bolj sprostitev energije in izražanje mnenja. To dokazujejo tudi besedila, ki niso spolirana, ampak tako kot pred triindvajsetimi leti napadajo vsemogočne institucije moči. Razlika je predvsem v tem, da je enega sovražnika iz preteklosti zamenjalo več težav, na katere se zdi avtorjem vredno opozarjati. Med skladbami s cedeja, ki bo kmalu izšel, izstopa predvsem tista, ki se pozabava z rimskokatoliško cerkvijo in bo zaradi svoje neposredne provokativnosti zagotovo deležna zgražanja cerkvenih institucij.
Od petih mladostnikov, ki so v začetku osemdesetih let ustanovili bend, sta danes ostala samo še igralec in vokalist Mario Šelih ter biznismen in basist Matjaž Gantar. Delo nekdanjega najpomembnejšega člana Milana Koširja sta si razdelila tako, da je prvi prevzel pisanje besedil, drugi pa skladanje pankrokerskih nekajakordnih komadov. Drugi izvirni člani so se v tem obdobju preveč oddaljili od panka ali od inštrumentov, da bi se lahko zagnano lotili projekta. Kratka, triletna kariera benda na začetku osemdesetih let se je začela pod velikim vplivom Sex Pistolsov, ki bi jim Šelih najraje postavil spomenik na Johnny Rotten Squaru oziroma pred nekdanjim Medexom, kjer so pankerji preganjali dolgčas večino mladostniških večerov. "Oni so naredili revolucijo v glavi, sploh v vzhodnem bloku. Ko mladina začne dvomiti o vrednotah starcev, sploh pa teh fašistoidnih idiotov, ki ti niso pustili misliti, se čez deset let vse podre," se spominja časov, ko so člani benda in večina njihovih znancev tako ali tako veliko časa preživeli v takšnem ali drugačnem stiku z varuhi takratne družbene ureditve. Zaradi tega je večina besedil, ki so bila vedno pomembnejša od glasbe, govorila o represivnem sistemu in pranju možganov, kot je lepo razvidno iz Himne naše mladosti: "V krogu stojimo in pojemo pesmi, stiskamo pesti in tuje misli, že od otroštva vedno smo isti, saj manjka nam volje, za te naše parole." Nekaj komadov, ki se niso neposredno vpletali v aktualno politično dogajanje, pa je poslušalca seznanjalo z nekoliko bolj hedonističnim pogledom na svet: "... žical smo za pir in nismo hot'l n'č posebn'ga od tega popoldneva, edina zabava, ki smo jo imel, je bla, da smo se drl na usazga, ki je šel slučajno mim, in pluval ... in ko smo bli spet trezni, smo začel znova žicat za pir, kot vsak popoldan ..." Seveda ob zloglasnem 133. členu jugoslovanske ustave ni bilo težko imeti provokativnih besedil, ki so bila lahko hitro prepovedana. Bendi so morali pred nastopi nositi besedila v preverjanje na policijsko postajo in ni jih malo, ki uradno niso smeli zaigrati katerega od komadov. Bolj kot Lublanski psi so imeli težave prepovedani Otroci socializma, O'Kult in drugi, ki so glasbeni izraz gradili predvsem na protirežimskih besedilih. Vendar so tudi Psom varuhi morale naredili veliko uslugo, ko so jim prepovedali nekatere najbolj izzivalne pesmi in jih tako postavili med nesmrtne legende, ki so drezale v takratno družbeno ureditev. Budnemu cenzorskemu policijskemu aparatu, ki je takrat še ocenjeval primernost besedil za javnost, niso mogli uiti. Sami so si, ko so bili še gimnazijci in študentje, izborili pravico do svobodnega izražanja, zato se jim največja perverzija zdi podeljevanje pravic, ki jih v prejšnjem sistemu niso imeli: "Ne razumem, kako ljudje drugim ljudem predpisujejo, kaj naj mislijo. Najbolj gnusno pa se mi zdi, da so dali ljudje ljudem človekove pravice." Ker so se razdajali brez rezerve, so hitro pregoreli, in ko je na vrsto prišla še vojska, se je naglo vzpenjajoča kariera benda končala, čeprav mnogi mislijo, da je bila težava tudi v tem, da se je pevec Psov v zloglasni naci pank aferi znašel med tistimi, ki so morali za nekaj mesecev v zapor, in od tam je prišel hudo predrugačen. So pač stvari, ki te spremenijo še bolj kot ulica ...
S čim pa lahko postrežejo štiridesetletniki danes, da bi bili še vedno aktualni, uporniški, da bi vznemirjali javnost in tako sledili pankovskemu izročilu, ko ni več totalitarnega državnega aparata, ki bi omejeval posameznika na vsakem koraku? Celjski gledališčnik, ki piše besedila, je prepričan, da je dovolj, če se ozre okoli sebe in že najde ustrezno temo, saj zdaj vsak skrbi samo za svojo rit. "Vedno sem imel socialnokritično noto v sebi. Enostavno se počutim kot lakmusov papir. Pridejo stvari, ki se dogajajo okoli mene, in jaz jih preprosto čutim in zapišem." V zadnjih treh letih je napisal sto besedil, ki so komaj čakala, da je poklical šef KD Group in predlagal ponovno igranje. Matjaž Gantar sicer sam ni socialno ogrožen, vseeno pa solidarizira z revnejšimi in brez slabe vesti igra komade kot pred dvema desetletjema, ko je bil še navaden študent ekonomije. Mario se v besedilih namreč ukvarja predvsem s socialnimi temami: "Kako se človek znajde v konglomeratu držav, sistemov, kapitalizma, na kakšen način je sploh še lahko aktiven? Družba je isto kot fevdalizem. Družbeni sistem se ne spremeni. Vedno so vladarji in vladani. Vsak komad nosi naboj."
Ker najbolj kritičen izmed dvanajstih novih komadov obračunava z najstarejšo institucijo, bo naša cerkev spet dobila kost za glodanje. Cerkveni veljaki so zagnali vik in krik že ob navadni fotomontaži na naslovnici zgoščenke skupine Strelnikoff, ob protestnem tapisoniranju zvonov, ki ga je izpeljal Marko Brecelj, in prižiganju Strunjanskega križa, zato je tokrat pričakovati pravi plaz obtožb o skrunitvi verskih čustev zaradi besedila o spolnem nasilju in zlorabah, ki si jih duhovniške halje privoščijo nad mladoletnimi otroki. Besedilo se loti mlahavih duhovniških spolovil in zatiskanja oči pred zlorabami. "Eno leto sem bral o pedofiliji v cerkvi, da Vatikan nič ne naredi, da v Ameriki počnejo, kar hočejo, da dajo potem otrokom po milijon dolarjev, da so tiho, in to gre v tisoče ... Najhuje je, ko si potem predstavljaš tega šestdesetletnega tipa, ki ponižuje in gnusobe počne z otrokom, ki mu absolutno zaupa. Ni mi jasno, kako ta institucija enostavno živi v laži. Po drugi strani se deklarira kot edina resnica," pojasnjuje razloge za to, da se mu upirajo dejanja cerkvenih veljakov, aktualni tekstopisec in šef benda Mario Šelih. Enako kot drugi, ki so kdaj povzdignili glas proti postopkom uradne cerkve, zatrjuje, da nima nič proti veri in verovanju, da pa ga do konca razburja pozicija moči, o kateri se ne sme dvomiti. "Meni se zdi antiljudsko, da si cerkev vzame gozdove. Bojim se, da v Sloveniji ne boš mogel iti ven scat za drevo, ker te bodo čakali s puško." Ne glede na to, da je patronat nad besedili prevzel nekdaj karizmatični frontmen, ta sporočajo tudi mnenje drugih članov, kot je nedavno v intervjuju za Mladino povedal šef KD Group: "No, tekst, ki omenja papeža, ne govori o tem, da je papež kriv, da svet ni pravičen, ampak je kritičen do pedofilije, ki je kriminal najhujše vrste, cerkev pa tega vprašanja ne rešuje ustrezno." Očitno bodo cerkveni ideologi, potem ko bodo pozorno preposlušali novi cede Lublanskih psov, lahko uporabili pojme iz novega slovarja latinskih izrazov, ki so ga v Vatikanu nedavno sestavili v pomoč cerkvenim prevajalcem. Med pojmi kot so nočni klub in rum so namreč določili tudi kako se panku reče po latinsko - punkianae catervae assecla, v prostem prevodu nekaj takega kot "častilci pankovskih skupin."

Lublanski psi na Filozofski fakulteti spomladi leta 1981
© Arhiv Lublanskih psov

© Tone Stojko