glasba / Edo je Maajka!

(priporočamo, da preskočite)

V življenju so take in drugačne naloge. Ta je drugačna, zato niti ne vem, na katerem mestu naj se je lotim. Ker sem že od osnovne šole petke dobival skoraj izključno za šolske spise (in tu in tam kakšno za esej pri filozofiji v četrtem letniku srednje) in ker si dandanašnji z dva- do triprstnim tipkanjem služim vsakdanji kruh, ne bi smel imeti težav s pribeležitvijo nekaj tisoč znakov na katerokoli temo. Problemi globinskega potapljanja v slovenskem morju, podroben opis postopka za peko polnozrnatega kruha, potopis po praških pivnicah z ogledom tekme hokejske ekstralige, bentenje čez komercializacijo hiphopa vobče in specifično slovensko otročizacijo taistega, omalovaževanje kakšnega bednega ploščka in ovelikovaževanje kakšnega finega ... vse to spišem brez večje muke. Za pisanje na omenjene teme bi lahko celo spisal (ne ravno izviren, a resničen) slogan Ko pisanje postane užitek. Pri nalogi, ki mi jo je prejšnji teden naložila najbolj kulturna in družbena urednica mlade publikacije, pa zapisani slogan ne drži niti kaplje vode. Težko, zelo težko je napisati nekaj obče zanimivega o človeku, katerega fan si, odkar si ga prvič slišal; o edinem človeku, za katerega si bil pripravljen vsak dan poiskati nov računalnik, s katerega si na Radio Študent oddal elektronski glas in tako njegovo ploščo pomagal ustoličiti za ploščo leta; o človeku, ki ga imajo tako ali tako vsi za popolnega pozitivca in mojstra in carja, pa se ti ne zdi škoda energije za prepričevanje, da ni samo to, ampak največji popolni pozitivec, najbolj izmojstren mojster in ultimativni car. Težko je, veš bralec, težko je pisati ... ampak za Maajko je vredno narediti še vse kaj drugega ...

Ko je bil Edo še Edin

(obvezno čtivo za začetnike)

Naslova seveda ne gre razumeti, kot da je bil Edo edinec, ali kot da zdaj ni več edini, ki zmore s svojo muziko in besedili zaharati po celi bivši Jugi, ampak tako, da mu je bilo od dneva JLA leta 1978 naprej ime Edin Osmić. Rojen je bil v Brčkem, istem kraju, kjer se je na prvi in največji povojni mladinski delovni brigadi v praksi začelo rojevati bratstvo i jedinstvo naših naroda in narodnosti. Mogoče je kdo od starejših bralcev leta 1946 na progi Brčko-Banovići celo vihtel lopato ali kramp in si pri tem popeval brigadirsko himno Brčko-Banoviiiići to je naša meta / izgraditi prugu još ovoga leta / jedan - dva, jedan - dva omladina Titova / kreće na rad zove obnova! V Brčkem v osemdesetih niti ni bilo kakšne hude frke, če odštejemo stabilizacijske ukrepe Milke Planic v obliki redukcij depozita za prečkanje meje, električnega toka, bonov za bencin in vožnje ob parnih ali neparnih dnevih (mlajše bralce na tej točki usmerjam po dodatne informacije o navedenih pojmih k staršem ... in ja, vse kar vam bodo povedali, je res, pa naj se sliši še tako absurdno ali smešno). A 4. maja 1992 je bilo Edinovega otroštva nepreklicno konec. Stvari, ki so sledile, so pustile v njem globoke sledi, ki jih zdaj zlagoma odkriva v svojih komadih. Vojna ga je pregnala najprej v vas Ograšenovac pri Brčkem, od tam s tovornjakom na Hrvaško, v Prevlako pri Zadru in kasneje v Zagreb, ki ga je popolnoma posvojil, saj pravi takole: To mesto imam za svoje. Imam purgerski naglas, rad imam Dinamo, skandiral sem za Radio 101 in za sindikate. Tu sem bil, ko se je zamenjala oblast, ko je Dinamo sesul Partizana s 5 : 0, ko je škripnil Njofra ... Tukaj sem se prvič dal dol, se prvič napil, prvič repal, prvič skoraj vse. Skoraj - po kuharski šoli na fakulteto namreč ni hodil v Zagreb, ampak v Tuzlo, študiral pa je strojništvo in kriminalistiko. Če bi slednjo končal, bi imeli enega simpatičnega kriminalista več in vsaj eno simpatično muziko manj: zagotovo bi prikrajšani za s trubami podloženo Balkan gangsterijado z refrenom Edo Maajka, Dash, Stole / oružja, droge na tone / hit iz rukava: kec! / moja veza Stole, Dash, šverc-komerc! Tako pa ga je začela mamiti muzika in v Tuzli je postal član hard core skupine Diskord, ki se je kasneje preimenovala v Defence in s svojim demo komadom Obrana 99 zašpičila hit leta na Hit radiu v Brčkem, band pa še vedno, tudi na velikem koncertu v zagrebškem Domu sportova, kdaj zašpila kakšno žestoko z Edotom.

Prvi preboj

(obujanje spominov za prvi rod navdušencev)

Možnost, da bi kdo prišel v prvo ligo hrvaških raperjev, je bilo v drugi polovici devetdesetih praktično enaka absolutni ničli. Ekipa, zbrana okoli DJ-a Phata Phillieja in Frxa oziroma oddaje Blackout (Target in General Woo iz Tram 11, El Bahattee, Nered & Stoka, Bizzo in Baby Dooks iz Bolesne braće, Shot, Ink in Remi iz Elemental), je sceno trdno držala v svojih rokah in nič ni izgledalo, da bi jim lahko kdo pariral - vsaj ne v Zagrebu. Bosanski hardcorovski mulc, ki je prve raperske poskuse izvedel v Tuzli, na radijski oddaji FMJAM, absolutne ničle ni upošteval. Prvič je javno repal na nekem hiphop partiju v Zagrebu, kjer je v svojem freestyle nastopu bentil čez Njofro in HDZ ter zato pokasiral bližnje srečanje s tremi narodno zavednimi mladci. Kljub temu je nadaljeval in si pridobil maksimalni rešpekt ulice in interes glasbenih založb. Shota iz skupine Elemental je zaprosil za dva inštrumentala, za pesmi Minimalni rizik in Mahir i Alma, ki ju je potem za drobiž posnel v Studiu 25 pri še eni, tokrat studijski legendi, Maleku. Prvo predvajanje demotov je bilo v oddaji Blackout in zadevi sta takoj postali vroča roba, tako na ulici kot pri založbenih lovcih na nova imena. Edo je pristal pri Menartu in s prvencem Slušaj mater sprožil evforijo na ulicah, hvalospeve med kritiki, predvajanja na radijskih postajah od Vardarja do Triglava, koncerte na skoraj enakem teritorialnem razponu, intervjuje v številnih resnih, rumenih, pop, rock, underground medijih in razširil fanovsko bazo hip hopa v vse možne smeri. Kocine dvigajoče tragične ljubezenske zgodbe bosanske vojne, zajebancije na račun NATO vojnikov, balkanske krimi štorije, vprašalnik za marsovce in ostala roba iz prvenca so navdušile celo resnega Stojana Pelka, ki je skupaj s svojo ženo kupil dva stola v Kinodvoru (8. vrsta, sedeža 1 & 2) in ju poimenoval po najbolj tragičnih ljubezenskih junakih našega časa, Edotovih Mahirju in Almi, katerih zgodba se dejansko sliši kot scenarij na oskarja ciljajočega filma: njuno mlado in srečno ljubezen dan pred poroko prekine vojna, ona z mamo pobegne k teti, on preplava Savo ... ko mu povejo, da je Alma mrtva, gre delat v Nemčijo in se po sedmih letih vrne na obisk v Bosno, kjer spozna zmoto: Alma je živa, poročena in drugič noseča, prvi hčerki pa je v spomin na svojo veliko ljubezen dala ime Mahira ... Mahirov edini izhod je metek v glavo ob njegovem mercedesu ... Tako dramaturško izpiljene zgodbe v enem samem komadu že dolgo niste in je še lep čas ne boste slišali (razen če si jo zdajle zavrtite, kar vam toplo priporočam). Takrat se je zadnji stavek ocene plošče v Mladini glasil takole: Slušaj mater, ker je ena najboljših balkanskih plošč zadnjega desetletja. Besede, ki še vedno veljajo.

Srž bosanske življenjske filozofije

(priporočamo občanom s čirom na želodcu)

Med izidom prve in druge plošče nas je Edo zabaval z novoletnim singlom Djed Mraz, številnimi koncerti in nekaj gostovanji na posnetkih svojih kolegov. Letos spomladi pa je na police poslal (in na Hrvaškem menda v manj kot osmih urah razprodal prvih 4.000 kopij) poziv proti sekiranju v devetnajstih poglavjih - album No sikiriki. Naslov, ki obeta odmik od jeznih in grenkih vojnih tematik v naslovnem komadu obljubo sicer izpolni Cijelo vrijeme trošio živce na kretene na sranje / Popušto i gubio samopouzdanje / Gubio sebe gubio i sigurnost / Trošio vrijeme na mozganje i neodlučnost / A sad sam zadovoljan sobom volim i prihvačam sebe / Kad se desi nešto loše kažem ono ko ga jebe! a ga sence vojne vendarle spremljajo še v kar nekaj pesmih, predvsem v On je mladji, obdelavi klasičnega Romeo & Julija zapleta, nadgrajenega s hrvaškim vietnamskim sindromom in medgeneracijskim konfliktom: zaljubita se zagrebška mulca, Ivan, sin hrvaškega domobranitelja, in Milana - prezime nije bitno ... ma bitno, je mala, bitno!!! - iz srbske družine. Ko jo Ivan, že nosečo, predstavi staršem, se očetu utrga: Otac na koljena pade / Otac pade u plač u desnoj ruci mu osigurač / Otac jeca u lijevoj ruci bomba mu iz Kragujevca / Srce ga streca i kaže: E ne i moja djeca! / Isto mi je dal me ovaj Srpski geler puče il srpsko unuče da imam / Isto bi me bolilo isto bi me ubilo!. Sin mu ne ostane dolžan: Ma slušaj me tata / Pun mi kurac više i tebe i rata / I ustaša i partizana i domobrana / Ja volim nju više nego ti Domovinu / Tudžmana i generale / Ja volim nju i boli me kurac za ostale / Ona je moj Bljesak ona je moja Oluja / Moja crkva i papa / Ona je moja spomenica rata / UNPROFOR i Prevlaka / Ona je moja Haška klupa / Ona i dijete su mi bitniji nego ti i mati i sve to skupa! Zgodba nima srečnega konca ... No, je pa Edo na novi plošči zastavil kar nekaj novih smeri: refren komada Dragi moj vlado (jebo vladu, politiku, u saboru, jebo sve njih redom) je že himna deprivilegiranih hrvaških slojev, se s komadom Kidanje veza spustil na zelo oseben nivo, potem pa se tu in tam obregnil še ob hrvaško pop glasbeno sceno, predvsem Mišota, Oliverja, Dinota in Severino, o kateri je že med snemanjem albuma ugotovil, da svako može Severinu jebat. Seve Nacionale mu ni ostala dolžna in je za video svojega hita Hrvatica spremenila del besedila: Hrvatski raperi dignite hajku, onaj kuhar vam oteo publiku, djeca vam slušaju krivu majku. Ja, Seve, seveda, in gledajo napačne kratke filme a ne? ... Kakorkoli, besednih biserov, inteligentnih twistov ter duhovitega in simpatičnega bosanskega esprija je v skoraj 73 minutah plošče No sikiriki toliko, da me mika, da bi znake, ki so mi na voljo za ta članek, raje porabil za objavo besedil. Tako ali tako lahko skoznje najbolje spoznate, kdo in kakšen car je Edo Mati.

Trivia & perspektiva

(za sladek konec)

To, da nas je veliko, ki imamo radi Edota, že veste (če ne, vprašajte hrvaški Telekom, zakaj ga je vključil v svojo oglaševalsko kampanjo, ali Oliverja Mlakarja, zakaj je odprl njegov koncert pred skoraj 9000 fani v zagrebškem Domu sportova, po katerem se je legendi Aleksandru Dragašu zapisalo, da je Edo Maajka Johnny Štulič nove generacije), zdaj pa boste izvedeli tudi, kaj ima rad Edo: ribičijo, šport, dobro hrano, muziko in svojo ženo. Pravi, da se bo po trojni plošči, ki jo namerava izdati leta 2006, glasbeno upokojil in odprl čevapdžinico. Če je tako dober kuhar kot glasbenik, bo v lokalu zagotovo težko dobiti mesto.