fotografija / Sladko-pekoči angleški kič

Pariški Center Georgesa Pompidouja bo septembra 2005 postavil na ogled fotografske portrete novih članic EU. Francozi so nalogo zaupali desetim magnumovcem, med njimi tudi Angležu Martinu Parru. Ko so mu ponudili Slovenijo, je zavriskal: "Jaaa, lepo prosim!" Tri tedne se je potikal naokoli po Titovi vili na Bledu, stari Ljubljani, BTC-ju, ulicah Pirana in kje vse ne! Navsezadnje, gospod je nekoliko skrivnosten ... Ogled je končal v Novem mestu. V Krki, Revozu in Fotopubu, kjer je na predvečer odhoda z gostiteljem Peterlinom in gosti klepetal o dolgočasju, fotografskih tehnikah, zbirateljski strasti in drugih, tako zelo vsakdanjih rečeh.

Slabo vreme

Če niste odraščali v osemdesetih letih, bolj malo potujete, ne spremljate poročil in ste prešpricali nedavno zgodovino, poskusite izgubljeno nadomestiti v družbi Martina Parra. Izkazal se je kot odličen vodnik po revirjih sodobne družbe od začetka sedemdesetih let pa vse do danes. Česa vsega ne najdete v njegovih knjigah! Tam je novodobni svet barvno radosten, poln pudljev, srčkastega nakita, kečapa in hotdogov, umazanije, osamljenosti in žalosti. Sladko-pekoče, tako je to s Foto Parrom.

Najizvirnejši fotograf svoje generacije s provokativno vizualno govorico se je rodil leta 1952 v londonskem predmestju Epsom. Kot štirinajstletnega mulca ga je nad fotografijo navdušil ded. "Že takrat sem vedel, da bom fotograf," pravi Parr, ki je v letih 1970-73 študiral na Politehnični fakulteti v Manchestru. S prvim resnejšim projektom v črno-beli tehniki je pritegnil pozornost javnosti in razburil kritike. Podobe delavskega razreda, temačnega, zapuščenega in pozabljenega severa britanskega otoka, naj bi po njihovem mnenju izkoriščale obubožane množice, Parru pa prinesle slavo. Takrat je odgovoril enako, kot odgovarja še danes: "Najpomembnejši aspekt fotografije je zame odnos do subjekta. Fotografija je po naravi izkoriščevalska, toda moja vest je čista!" Da si je za osrednjo temo dokumentarne fotografije - zapisal se ji je že takoj na začetku - izbral vsakdanje, dolgočasne, na videz nepomembne fragmente življenja, je potrdil z delom Bad Weather. S knjigo o (poleg nogometa) najbolj angleški izmed angleških tem - vremenu! "Kot veste, se v Angliji ves čas pogovarjamo o vremenu. Takšne povsem običajne reči se mi zdijo nadvse zanimive! Rad vidim, če se spremenijo v nekaj posebnega."

Železna Lady

Selitev iz Irske, kjer je živel dve leti in pol, je pomenila dokončno slovo od črno-belega sveta. V začetku osemdesetih let se je Martin Parr vrnil v "zelo znane, a hkrati tako tuje mi kraje", v okolico Liverpoola. "Anglija preprosto ni bila več ista ..." V barvah in na srednjem formatu se je spremenila v Last Resort. Dramatičen vizualni premik kaže vpliv ameriških fotografov - Williama Egglestona, Garryja Winogranda, Roberta Franka ... Navdihnili so ga, "ker so iz navadnih stvari ustvarili poezijo". Parrove fotografije New Brightona so podobe preprostih ljudi; v ozadju propadajoče obmorsko letovišče, nasmetene ulice, prazni casinoji, zastareli zabaviščni parki. Zelo angleške, danes veljajo za ikone tega obdobja, mnoge spominjajo na čase železne Lady.

"Preziral sem gospo Thatcher. Res me je zanimalo, kdo so ljudje, ki so jo volili. Smukal sem se okoli na njihovih vrtnih zabavah, piknikih, po hišah," se spominja. "Zelo rad se vpletem v domače okolje, veliko zanimivih podrobnosti razodene." Samosvoj pač, Anglež! "Povečini fotografe privlači tujina, mednarodni konflikti, vojne ... Mene zanima življenje, katerega del sem. Pripadam srednjemu sloju. Ko se nama je s partnerko rodila edina hči, sem hodil naokoli in fotografiral družine z majhnimi otroki, med igro in hranjenjem, v domovih, podobnih najinemu," opisuje svoje delo. S knjigo The Cost of Living je nakopičil dokazno gradivo o britanskem srednjem sloju, njegovem okusu in navadah. Sledile so še štiri sociološko obarvane knjige o interierju neke dekade. S serijo Signs of the Times je približal domače okolje tistega časa: tapete, obleke, živo rdeče nalakirane nohte, kristalne pepelnike, zlat nakit, natupirane frizure, gamaše in fluorescentno plastično embalažo. Z delom Bored Couples je pobezal v dušo, s knjigo Home and Abroad pa diagnosticiral simptome "propadajoče družbe" - skoraj vsepovsod same ženske, le sem ter tja kakšen moški, hudi časi.

Čeprav je že konec sedemdesetih let prejel tri ugledne umetnostne nagrade, ga nekateri še vedno niso jemali resno. O Parru se je razvnela vroča razprava. Najbolj so ga zmerjali prav doma - češ, okoristil se je na račun nesrečnih duš -, in to ravno v času, ko so člani najbolj zaželene fotografske agencije razpravljali o njegovem članstvu. Domiseln, iskriv fotograf in tudi burkač je s svojo kritično mislijo prepričal 67 odstotkov magnumovcev. Odstotek več, kot najmanj zahtevajo pravila. Zagotovo ne obžalujejo odločitve, če ne zaradi drugega, že zato, ker jim Martin Parr (takoj za prvouvrščenim Henrijem Cartier-Bressonom) prinese največ cekinov v blagajno.

Antropolog s fotoaparatom se je spoprijel tudi s potrošništvom. Raziskoval je sistematično, podrobno in po vsej obli. Delo je začel že leta 1989 s projektom One Day Trip. Postal je dokument, s katerim je Parru uspelo ujeti grabežljivce pri delu! Na enodnevnem izletu čez Kanal v Francijo je odblaznel z drugimi domorodci nakupit cenejši alkohol in ostale duty-free izdelke a la cigarete in kozmetiko. Izkušnja s potrošniki ga je navdušila. Odločil se je, da bo sledil najhujši vrsti med njimi - turistom. Leta 1995 je nastala knjiga Small World. "Vsepovsod sem bil," se rad pohvali. "Na Eifflovem stolpu, Markovem trgu, v Pisi, Firencah, Rimu, Grčiji, Egiptu ... Razlika med mitom in resničnostjo je očitna! S fotografijo lahko verodostojno prikažem vrzel med obema." Pritegnile so ga horde turistov, vsepovsod in non-stop obvezni fotomomenti, prepoznavni dežniki vodičk, nakupovalni nagoni in suvenirji. "Zdi se mi nadvse zanimivo, da svet postaja eno," se je resno zamislil med pogovorom.

Fotoaparat ima za vratom zgolj in samo takrat, zatrjuje, kadar dela. Povečini Nikona F90 in Mamiyo 7 ali star cenen fotoaparat Makina. Da mu ne bi bilo preveč dolgčas, si je nekoč na poti omislil še en projekt, zbirko fotoportretov. Od Bangkoka do Amsterdama, Prage in Pariza je iskal fotoateljeje stare šole. Tako rekoč Foto Potrča. Zato, da bi "slavil razlike med tehnikami in fotografi po vsem svetu". Pri tem si ne more kaj, da se ne bi na ves glas zarežal ob pogledu na enega izmed avtoportretov od kdo ve kod s pravo glavo in izposojenim telesom body builderja.

Domača hrana

"Vsi pravijo, da je zanič, in prav imajo. Grozna je!" Angleška hrana, neizbežna žrtev mojstrovega objektiva. Ne bi bil Parr, če si je ne bi ogledal zelo zelo od blizu. Jasno, v barvah, z makroobjektivom in s obročkasto bliskavico. Še eden izmed drobcev angleškega načina življenja. Ko so se že mnogi spraševali, kaj sledi, je presenetil z razstavo in s spremljajočo knjigo Common Sense. Za naslovnico je izbral star, obdrgnjen šparovček v obliki globusa. Skoraj sočasno je na 40 koncih zemlje predstavil različne plati globalizacije z vizualnim jezikom sodobnega sveta. "Vsepovsod je tako kot kjerkoli drugje na svetu," meni. "Meni se to dopade, nekaj tolažilnega je v tem, po drugi strani pa je nekoliko zastrašujoče." Podobno kot zbirateljstvo. Parr že dolga leta po sejmih in garažnih razprodajah, knjigarnah in bolšjih trgih brska za starimi razglednicami. Nabral jih je toliko, da je izdal že tri zbirke Boring Postcards, celo US-različico. Njegova zbirateljska strast so tudi fotografske knjige, včasih jih, tako za vsak primer, kupi celo po več izvodov. Nikoli se ne ve, morda na stara leta pridejo prav, rad duhoviči. Kjerkoli že je, brez Anglije ne more. Morda se je ravno zato leta 1999 z BBC-jevo kamero potikal po deželi. Posnel je dokumentarni film Think of England. "Gre za filmsko različico mojih fotografij," obrazloži. "Ko fotografiram, se pogovarjam z ljudmi. Če ne govorim jezika, uporabljam telesno govorico. Ravno to sem želel vključiti v filmski projekt." Tako je nastala celuloidna, kasneje pa tudi knjižna različica Anglije. Med vasjo in mestom je odkril velike razlike. Vmes pa razredno ločevanje, predsodke, dekadenco vrednot, izprijenost in visoke cene. Za mnoge fotografe nekoliko neprivlačne teme, večina se jih raje zapleta v mednarodne konflikte. Ena zadnjih tem, ki jih je obdelal, so mobilni telefoni. Fascinirajo ga, predvsem GSM-fanatiki na Japonskem, zanj so simbol enotnosti sodobnega sveta. Sledil jim je vse od Senegala do Litve, fotografije pa razstavil v ugledni galeriji Rocket Gallery v Londonu. Da res sodi med največja fotografska imena, dokazuje tudi potujoča razstava galerije Tate Modern, poimenovana Cruel and Tender (Kruti in krhki). Martin Parr je v družbi z Diane Arbus, Walkerjem Evansom, Andreasom Gurskim, Augustom Sanderjem in drugimi. Vse pogosteje nastopa tudi v vlogi umetniškega direktorja različnih festivalov, denimo letošnjega Arlesa. Predstavil je nadobudne mlade angleške fotografe in dodal nekaj parrovskih začimb v obliki razstave in revije/kataloga svoje zbirke ur s podobami diktatorja Sadama Huseina. Ima jih več kot petdeset, vztrajno ("Fanatično!") jih išče po spletnih dražbah tipa E-bay. Poleg ur je postregel tudi drobce kiča od drugod. Fotografije avtomobilov, kozarcev in steklenic je ponudil na ogled kar na pladnjih. Zelo retro in sveže, so menili nekateri kritiki. Kot je dejal sam: "Ljudi morate izzivati, drugače vas bodo pozabili."

Zadnji parking

"Počasi postajam dolgočasen pripadnik establishmenta, pri več kot petdesetih smo že stari prdci. Moj jezik in tehnika postajata zatohla. Rad bi poskusil še kaj novega."

V kratkem načrtuje knjigo o Mehiki in parkirnih mestih. Da bo projekt globalen, je bil na preži v triindvajsetih državah in bdel nad zadnjim prostim parkirnim mestom, tudi pri nas. Kako neki narediti avtomobile zanimive, se je spraševal. "Čudovito enostavno in hkrati preklemansko težko opravilo!" Za tisti pravi moment je čakal vse do zasedbe. O tehničnih in drugih prijemih za zdaj še ni hotel govoriti.

Seveda nas je zanimalo še, kako se je med misijo Pompidue odrezala Slovenija. "Presenečen sem, kako zelo evropska, bogata dežela je, osupljivo lepa. Vse je tako čisto ... Kot da bi bil v Disneylandu," se navdušuje Parr. Hm, pri gospodu Angležu človek nikoli ne ve, ali naj izjavo jemlje kot kompliment ali kot kritiko.

Projekta se je (vsaj po navadah poklicnih fotografov sodeč) lotil nadvse nenavadno. "Usedel sem se na letalo in priletel. V oporo mi je bil le Lonely Planet. Všeč mi je, če ne vem nič o prostoru, da se lahko prepričam na svoje oči." Tokrat je bil na obisku že tretjič. Kot večino angleških turistov ga je prvič zmamil angleški časopis, ki je Slovenijo uvrstil med najbolj priljubljene počitniške destinacije. "Tri tedne sem imel na voljo, da naredim portret nove članice EU. Zelo so mi pomagali nekateri slovenski fotografi. Prispevali so k podobi, ki sem si jo ustvaril o vaši državi." In kakšna je Slovenija v očeh nabritega mojstra Parra, ki pravi, da med laškim in unionom ni prav nobene razlike? "Stara in nova, tradicionalna in moderna, dolgočasna in vznemirljiva." Zelo nas firbec matra, kaj se skriva na približno sto filmih, ki jih je posnel med obiskom. Počakati bo treba in upati, da bodo Francozi razstavo kaj kmalu pokazali tudi plemenu pod Triglavom.