memento / John Peel (1939-2004)

Anglija v letu 1967: The Beatles so posneli studijski album Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, po Londonu se je začel potikati nomad iz Seattla Jimi Hendrix, ki je v obup spravljal kitarske heroje britanske invazije, progresivci Pink Floyd so uprizarjali prve performanse ob stroboskopskih lučeh in video projekcijah. Medtem je na radijskih valovih divjala mala vojna in se bližala koncu. Tri leta je trajalo, da je javna, nekomercialna BBC, ki so jo od leta 1964 ogrožale piratske UKV radijske postaje - oddajale so z ladij, zasidranih zunaj angleških ozemeljskih voda - začela oddajati svoj program Radio 1. Piratom so prepovedali oddajanje. Novi program, zasnovan po ključu radia lestvičarskih uspešnic (Top 40), je potreboval sveže programske moči, glasove, vedce o glasbi, besedične posrednike in ogovarjavce občinstva, ki bi še posebej ob večernih urah z osebnim dodikom zgibali, vedrili lica in ob sprejemniku držali mlajše poslušalce. BBC je zgubljala proti piratom in komercialnemu radiu Luxemburg, ki je širno Evropo zasipal z ameriškimi ploščami.

Tega leta 1967 se je nazaj domov vrnil John Ravenscroft, kasneje bolj znan kot John Peel. Za seboj je imel že pestre ameriške izkušnje radijskega diskdžokeja na tamkajšnjih lokalnih postajah. V ZDA je nikdar posebej učečega se fanta leta 1962 po služenju vojske napotil oče, vendar je Peel hitro skrenil s smeri delanja kariere v zavarovalnici in se začel udinjati kot DJ na lokalni postaji v Dallasu, kjer je vodil oddajo Cats Caravan in v njej vrtel R&B. Novorojenemu didžeju je šla na roke beatlomanija, celo angleški akcent, toliko bolj, če je bil liverpoolski, je pomenil prednost pred lokalnimi radijskimi brbljavci. V treh letih se je didžej selil proti zahodu, prek Oklahome do lokalne postaje v predmestju LA-ja, kjer je ravno pravi čas iz prve izkusil tazahodne rockovske bende, Grateful Dead in Jefferson Airplane.

Angleži so njegov glas prvič poslušali prek odmevne piratske postaje Radio London, kjer je domača rockovska ušesa, ki so prekipevala od samozavesti, sprebračal k Franku Zappi in Mothers of Invention ter h Captainu Beefheartu in sploh zaslovel z oddajo Perfumed Garden. Še isto leto je dobil večerno stolico na Radiu 1 BBC. Njegova oddaja Top Gear je v nekaj letih postala inštitucija, model sodobnega radijskega didžejanja, osebne note, čudaškega, celo preveč ekletičnega okusa pri predstavljanju in radijski produkciji glasbe in odkrivanjih neznanih glasbenikov, bendov, ki so danes tako kot John Peel gesla v pop, rock in splošnih glasbenih enciklopedijah. Letos, ko je dopolnil 65 let, kar je za BBC ultimativni rok za dokončno penzijo, je častitljiva hiša naredila izjemo. Peel je kot upokojenec z izjemnimi zaslugami še naprej vodil svojo glasbeno oddajo in magazinsko Home Truths na Radiu 4.

Do konca se je držal nepisanega pravila, da zvezde na njegovem programu nimajo kaj početi. Zato pa jih je pomagal ustvarjati. Še več, John Peel je s štiridesetimi leti opravljanja svojega poklica radijskega diskdžokeja - sramežljivcu po naravi sta studijska komora in osama ustrezala - eno imen, ki so zakrivila formacijska leta britanske pop scene in so nanjo izjemno vplivala. Najprej je prek BBCja radiu vrnil, kar mu je ameriški komercialni radio po burnih tridesetih letih posredovanja glasbenih dobrobiti, začenši z Alanom Freedom, v sedemdesetih letih vzel - didžeja, ki v svoj program vnaša osebnost in je vsaj enakovreden predstavljeni glasbi, saj poslušalce usmerja, jim z avtoriteto zbiralca izbirčno pomaga prisluhniti, dobesedno širi obzorja. Diskdžokej (spet) ni bil anonimen glas. Prav narobe, svoj ugled je gradil z vedno novim "odkrivanjem" glasbe in postajal ključni posrednik v distribucijski verigi godb med založniki in porabniki, dovolj avtonomen, da je "prehiteval", dal prvič v slišanje bende, ki še niso imeli plošč. Sloviti John Peel Sessions, plošče je s posnetki radijskih koncertov (Hendrixovega je leta 1967 naredil kar v sobi hotela čez cesto radiu BBC) začel izdajati leta 1986, le bežno razkrivajo, da so njegove oddaje dobesedno markirale zgodovino rocka, popularne godbe različnih zvrsti in so pomagale lansirati trende.

John Peel je imel Uho. Že v šestdesetih je med prvimi vrtel The Velvet Underground, posnel Pink Floyde s Sydom Barretom, v sedemdesetih je bil glavni spodbujevalec Davida Bowieja, Roxy Music, T Rex, Angležem je prvi zasukal Kraftwerk. Konec sedemdesetih ga je povsem demoraliziralo dejstvo, da so podzemni bendi, ki jih je z otroško radostjo fural, postali povsem oddaljeni od publike, zgolgočaseni zaslužkarji. Punk mu je vrnil vero v nedolžnost rokenrola. Peel je sukal Sex Pistols, The Damned, Stiff Little Fingers, Ramones, Iggya Popa, istočasno širši angleški publiki odkrival reggae (med drugim je posnel sijajen radijski koncert Culture), kasneje zgodnji hop hop, na začetku osemdesetih vrti in snema The Fall, Joy Division, U2, The Pogues, The Jesus and Mary Chain, je glavni krivec za The Smiths, kasneje zasuka Sonic Youth in spet en bend iz Seattla, ki gostuje pri njem - Nirvana. V devetdesetih pri njem gostuje PJ Harvey, ne umanjkajo niti Napalm Death in Blur, v novem stoletju je vrli šestdesetletnik gonil The White Stripes in Strokes. Poznavajoč posle in kulturo glasbenega založništva je rad vrgel kost, da je bilo več glasbenikov, ki so bili predvajani na njegovih oddajah, zavrnjenih od tistih, ki so imeli kakšno korist. Bo kar držalo, toda glasbeniki, četudi je šlo za hardcore bend iz Zimbabveja, so vedeli, da bo starosta didžejev poslane trakove poslušal in, če ga bodo le malo zdramili, zasukal na svojem programu.

Možu, ki je v svojih šestdesetih letih še vedno najstniško vznemirljivo in užitkarsko poslušal, odbiral in eklektično demokratično vrtel glasbo, je zastalo srce med dolgo želenimi delovnimi počitnicami v Peruju. Ni dočakal, kakor se je napol resno šalil s kolegi, da bi ga pobralo v studiu, po možnosti med predvajanjem daljšega komada. Ta že ne bi mogel biti Teenage Kicks, njegov najljubši benda Undertones. Prekratek je, toda "večji od življenja".