14. 11. 2004 | Mladina 45 | Kultura
Plesalka v temi
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje musical o Ameriki, sicer dobitnik Zlate palme
Bjork je Selma, Čehinja, tovarniška delavka, nora na mjuzikle - v Ameriko emigrira zato, ker misli, da bo lahko v obljubljeni deželi s trdim delom, odrekanjem in mučeniškim samožrtvovanjem pomagala svojemu 12-letnemu sinu (Vladica Kostić), ki nezadržno izgublja vid. Kot ona. Reč je dedna. In pogubna. Selma si reče: če bom pridno delala in asketsko živela, lahko do svoje slepote zaslužim ravno toliko, da sinu z operacijo rešim vid. Ali on ali jaz. On. In Selma tako prešalta na non-stop žrtvovanje. Kot Bess v Lomu valov. Izvirni nesreči sledijo le nove nesreče. Po tekočem traku. Hja, v ritmu tovarniškega stroja. Ker je Čehinja, je ne preseneti, da je vse proti njej - okolje, tovarna, zgodovina, kapitalizem, pravosodni sistem, stanodajalci, mali ljudje, stare filmske zvezde. Podobno kot Bess lahko ugotovi le, da živi v svetu, ki vzvišenosti in svetosti "žrtve" ne razume. Sistem, v katerem živi, je pač že tako ciničen, da si "žrtev" avtomatično prisvoji kot del svoje vzvišene banalnosti, kot moment svoje tragedije. Selma ni tragična. Oziroma - tragična je v svoji banalnosti. V svoji direktnosti. V svoji transparentnosti. In banalna je v svoji tragičnosti. Tako kot je sam film kičast v svoji vzvišenosti - in vzvišen v svoji kičastosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
14. 11. 2004 | Mladina 45 | Kultura
Bjork je Selma, Čehinja, tovarniška delavka, nora na mjuzikle - v Ameriko emigrira zato, ker misli, da bo lahko v obljubljeni deželi s trdim delom, odrekanjem in mučeniškim samožrtvovanjem pomagala svojemu 12-letnemu sinu (Vladica Kostić), ki nezadržno izgublja vid. Kot ona. Reč je dedna. In pogubna. Selma si reče: če bom pridno delala in asketsko živela, lahko do svoje slepote zaslužim ravno toliko, da sinu z operacijo rešim vid. Ali on ali jaz. On. In Selma tako prešalta na non-stop žrtvovanje. Kot Bess v Lomu valov. Izvirni nesreči sledijo le nove nesreče. Po tekočem traku. Hja, v ritmu tovarniškega stroja. Ker je Čehinja, je ne preseneti, da je vse proti njej - okolje, tovarna, zgodovina, kapitalizem, pravosodni sistem, stanodajalci, mali ljudje, stare filmske zvezde. Podobno kot Bess lahko ugotovi le, da živi v svetu, ki vzvišenosti in svetosti "žrtve" ne razume. Sistem, v katerem živi, je pač že tako ciničen, da si "žrtev" avtomatično prisvoji kot del svoje vzvišene banalnosti, kot moment svoje tragedije. Selma ni tragična. Oziroma - tragična je v svoji banalnosti. V svoji direktnosti. V svoji transparentnosti. In banalna je v svoji tragičnosti. Tako kot je sam film kičast v svoji vzvišenosti - in vzvišen v svoji kičastosti.
V Plesalki v temi (Dancer In the Dark, 2000), digitalni, specialistični, esejistični, minimalistični, angažirani, "dogmatični", toda zelo ekskluzivni, senzacionalistični verziji antične tragedije, ki je v Cannesu dobila Zlato palmo, lahko namreč začutite, kako zelo rad bi Lars von Trier, danski lomilec valov, delal tako kičaste in tako patetične melodrame, kot jih je nekoč delal Douglas Sirk, a ve, da to ne gre, ker bi se mu v teh ciničnih časih "okolje" smejalo. Zato vse velike, ključne, usodne, ekstremne trenutke, v katerih bi melodrama ob normalnem toku butnila čez plafon (umor, sodišče, eksekucija), potuji in sprosti z glasbenimi točkami. Vsi tisti trenutki, v katerih bi melodrama sicer spontano preskočila v kič, tu preskočijo v kič in pol, v ekscesni kič, v parodijo kiča & artificielnosti - v musical. Ja, v tisto, čemur se je Larsova filmska vizija alias "Dogma" s svojim naturalizmom najbolj upirala.
