Tomica Šuljić
MLADINA, št. 45, 14. 11. 2004
Gregor Hvastja
Kakšen predel so bile Gajnice, zagrebško predmestje, v osemdesetih letih, ko ste začenjali?
Zoki: V drugi polovici osemdesetih let so bile najzanimivejše, takrat si lahko šel ven v prvi, drugi ali tretji park ... Težava je, ker - enako kot druge zagrebške četrti, oddaljene od središča - ne ponujajo nikakršne vsebine za mlade ali stare. Bil je kino, ni pa bilo gledališča ali koncertnih prostorov, delavska četrt pač. S precej zelenja in socialističnimi zgradbami, ki imajo atomska zaklonišča. V enega takih smo se preselili po začetkih pri Miletu, sicer pa so bile Gajnice takrat polne bendov, ampak nobeden ni vztrajal do uspeha.
Vaša koncertna kariera se je začela v Titovi rojstni vasi, Kumrovcu?
Mile: Prej smo bili vsi taborniki, v Kumrovcu pa je bilo tradicionalno orientacijsko tekmovanje.
Zoki: Takrat smo veliko vadili obdelave, nismo pa še imeli koncerta. Povabili so nas, ker smo bili zastonj, sicer pa so nas vsi poznali in želeli so slišati, kako zvenimo.
Mile: Menim, da za začetek kariere levičarskega punk benda ni boljšega kraja od Kumrovca.
Pozneje ste precej igrali po Sloveniji, prejšnji teden ste nastopali v Beogradu na pivskem festivalu, nastopate tudi v Novalji, Rovinju. Ali Hladno pivo, ki letos nastopa po vsej obali, postaja zabaviščni ali terasni bend?
Mile: Letos je prvič, da igramo poleti na morju. Prej, ko smo snemali plošče, smo veliko nastopali zgolj med letom, poleti nas ni nihče vabil, letos pa. Ne vem, morda je k temu pripomogla tudi naša turistična pesem Zimmer Frei.
Zoki: Po koncertu v Domu športova nas vsi jemljejo kot resen bend in nas vabijo v kraje, kamor nas pred dvema letoma ni nihče vabil.
Toda že na začetku ste imeli precej medijske podpore hrvaške televizije, spote so redno predvajali v oddaji, ki je predstavljala videolestvico Hit Depo ...
Mile: Vedno smo imeli srečo, da smo imeli dobre videospote in smo se ujeli s televizijo od prvega albuma, ki smo ga posneli za 200 mark. Če pogledaš, da je narejenih okoli 15 spotov, smo imeli srečo, da smo simpatični in vizualno privlačni, čeprav človek tega ne bi dejal, ko nas vidi.
Zoki: Zadnji album je navrgel šest spotov, prehiteli smo Michaela Jacksona, ampak gremo naprej.
Hrvaška je že v sedemdesetih letih dajala kultne punkovske bende, kot so bili Paraf in Termiti, pa tudi občinstvo je bolj ortodoksno. Se je vaše vmes že pretopilo v mainstream?
Zoki: To se vidi na forumih, ko ljudje modrujejo o nas in pravijo, da so se nekdaj metali na nas, zdaj pa jim nismo več všeč. Ali prijatelj, ki se je metal na nas, sedaj pa dela v firmi in hodi na narodnjake. Edina orto stvar v vsej zgodbi smo mi. Ne mislim, da vztrajamo pri ortodoksnem punkerstvu, če smo to sploh kdaj bili, ker tak bend v osnovi zavrača veliko, kar mu lahko ponudijo mediji. Želeli smo postati popularni in igrati pred veliko ljudmi, in to nam je z zadnjim albumom uspelo, smo pa ostali v rock'n'rollu.
Mile: Zdaj smo imeli koncerte, na katerih našminkane 25-letne bejbe v visokih petah skačejo in pojejo z znojnimi, plešastimi punkerji. Ko smo v 14 mesecih odigrali po Hrvaški okoli sto koncertov, smo morali nastopiti v vsaki vasi, česar ne bi mogli početi, če bi imeli ozek krog občinstva. Po občinstvu smo postali mainstream, po glasbi smo še vedno Hladno pivo.
Toda tudi v glasbi je slišna rast od garaže osemdesetih let prek punk'n'rolla do aranžmajev s trobili na zadnjih izdelkih. Ste sedaj zabavna skupina?
Mile: Nikoli me ni pretirano zanimal punk koncert, na katerem štirje znojni fantje uro žgejo svoj repertoar od A do Ž. Treba je ljudem kaj povedati, ampak na zabaven način, da se lahko nasmejijo, pa tudi, da se lahko malce ustavijo in zamislijo. Koncerte gradimo na načelu toplo-hladno, ampak morajo biti zabavni.
V besedilih ste včasih urbani pesimisti z luzersko mentaliteto, zmogli pa ste tudi pozitivizem in družbeno kritiko. Se vidite kot odsev hrvaške realnosti?
Mile: Vedno skušamo odsevati vlogo posameznika v družbi, večina komadov je napisana v prvi osebi ednine, govorijo o tem, kako se posameznik počuti v družbi. Angažma je nujen, glasni smo v glasbi in besedilih. Smo nenamerno angažiran bend.
Zoki: To so ti trenutki, ko pišeš pesmi. Pesmi so stvar trenutka in ideje, ki te takrat prešine, pa čeprav jih pišeš šest mesecev. Ene imajo sporočilo, druge so zajebancija.
Mile: Preveč sporočil ubije človeka. Bendi, ki z odra modrujejo, kako živeti, so malo naporni. Treba se je sprostiti.
Kaj pa vaša sporočila? Na
Mile: Ne, vedno smo upali, da nam bodo delali težave, pa se to ni nikoli zgodilo. Celo v obdobju najbolj mračnjaške HDZ so nas predvajali na televiziji. Po svoje smo bili režimski bend, nikoli nas niso jebali.
Zoki: Nihče nas ni doživljal resno. Predstavljali so nas kot pivce piva.
Mile: Morda zaradi tega, ker smo zafrkantski, vesel bend s takšnim imidžem.
Pa se imate za političen bend?
Zoki: Nikoli nismo bili politično usmerjen bend v tem smislu, da bi zastopali kakšna stališča ali kakršno koli politično opcijo. V naših krajih je tako, da če si proti nekomu, avtomatično pomeni, da si za nekoga drugega. To je črno-belo in ni srednje poti.
Mile: Vedno pa smo se trudili, da smo se odmaknili od nekakšnih Thompsonov.
Zoki: To je bilo decidirano. Vedno smo govorili proti režimu, toda to je bilo podobno kot prijatelja v gostilni, ki pljuvata. Nismo pozivali, naj zrušijo HDZ, in govorili, da jih bo to pripeljalo ne vem kam. Ko pa so se začele policijske akcije, smo se pojavili v javnosti in takoj so nas, skupaj z Majkami, razglasili za opozicijski bend.
Mile: Ko je bila vsa država desno, smo bili mi skrajno levo.
Prvi in zadnji album ste snemali s priznanim hrvaškim producentom Denykenom, ki je vmes naredil kariero. Kakšna je razlika med delom z njim na začetku in sedaj?
Mile: Ko smo nekoč prišli v njegovo stanovanje, smo slišali narodnjaka, kako se dere, in šele pozneje dojeli parodijo Hajde da se drogiramo Gali Hali Galida oziroma Bareta iz Majk. Iz tega stanovanja je sedaj prišel do svojega studia, mi pa smo se razvijali z njim. Ima pa pretanjen občutek.
Zoki: Zdaj se je vmešal v vsak komad, tako da smo imeli predprodukcijo - poslušal je in predlagal. Če pogledaš na koncu, je imel precej vpliva.
VPR Desetko ste leta 1997 posneli v Sloveniji, v studiu Janeza Križaja. Zadnje čase vas ni več veliko naokrog.
Zoki: V Sloveniji smo se izučili poklica, tu smo imeli prve prave koncerte po debitantski plati. Igrali smo po večjih mestih, vedno je bilo dobro ozvočenje in ljudje na koncertih.
Mile: Slovenija je bila prej, v času sranja, svetloba na koncu predora in nam je pomenila izlet nekam, kjer se nadihamo svežega zraka in dobimo priložnost, da igramo s slovenskimi in z jugoslovanskimi bendi. Na Desetki so bili gostje iz srbskih bendov Goblini in Džukele, spomnim pa se koncertov v Ilirski Bistrici in na Štuku v Mariboru.
Koliko ste stari po petnajstih letih igranja in ali še občutite prvinsko veselje do nastopa?
Zoki: Bližje smo tridesetim kot štiridesetim. Z nastopi pa je tako,da včasih vse štima, včasih pa manjka faktor X - vse je OK, vse ustreza, ampak nekaj manjka.
Mile: Faktor X ti lahko iz nič naredi nekaj in obratno.
Kako to, da vztrajate pri osnovnih glasbenih obrazcih? Ali vseeno sedaj poslušate drugačno glasbo?
Mile: Načeloma se razvijamo, vendar ostajamo zvesti temeljem punk rocka, dodali pa smo vse od skaja do countryja. Poslušamo veliko kantavtorjev, kakršen je Johnny Cash. Country in punk sta sorodni glasbeni zvrsti.
Zoki: Razvil sem celo teorijo, zakaj stari punker začne poslušati country: punk vzdržuje individuum, potencira jaz. Človeku, ki je sam, je nekega dne dovolj vsega, zato se usede na konja in odjaha v prerijo.