liffe / Dokumenti o smrti

Andy Bichlbaum in Mike Bonanno sta ameriška gverilca, multimedijska merry pranksters, ki sta leta 1999 - takoj ko je Bush najavil predsedniško kandidaturo - lansirala spletno stran gwbush.com, v kateri sta sproti minirala in parodirala Busheve dosežke, ki jih je popisovala Busheva uradna spletna stran georgewbush.com. Jasno, Bushev predvolilni štab je naredil vse, da bi njuno spletno stran razstrelil - ker pa bušiji tedaj še niso imeli na voljo Pentagona, sta nekako preživela. Tako sta lahko kmalu zatem lansirala novo spletno stran - gatt.org, parodijo uradne spletne strani Svetovne trgovinske organizacije, ki jo je, kot veste, pognal GATT (General Agreement on Tariffs and Trade). In potem se je zgodilo nekaj zelo čudnega in komičnega: začeli so ju vabiti na konference, posvete, simpozije, bankete, forume in predavanja. In da bi bila mera polna, so ju začeli vabiti tudi kot predavatelja, tako da sta raznoraznim slušateljem, ekonomistom, akademikom in biznismenom kmalu tolmačila filozofijo Svetovne trgovinske organizacije. Za začetek: kako to, da so ju vzeli resno, če pa na svoji spletni strani Svetovno trgovinsko organizacijo stalno rušita, smešita in razkrinkavata? Kako to, da so ju vzeli za svoja, če pa sta ekstremna nasprotnika Svetovne trgovinske organizacije? Iz preprostega, tako rekoč banalnega razloga: tisti, ki v okviru Svetovne trgovinske organizacije ali pa kakega izmed njenih mnogih satelitov prirejajo posvetovanja in predavanja o globalnem ustroju sveta ter sestavljajo liste gostov in predavateljev, to počnejo skrajno birokratsko, robotsko... ee, po liniji najmanjšega odpora, kar pomeni, da v Google vtipkajo wto ali pa gatt in potem "rezultate" pretipkajo na vabila. Ha!

Andy in Mike sta se vabilom z veseljem odzvala. Pod lažnimi imeni a la Hank Hardy Unruh in dr. Andreas Bichlbauer, z lažnimi vizitkami, v lažnih poslovnih oblekah in z norimi prezentacijami sta obletela globus. Na konferenci na Finskem sta cvetu poslovnega sveta "znanstveno" pojasnila, da v Ameriki suženjstva niso ukinili zato, ker bi bilo nemoralno, ampak zato, ker so bili sužnji predragi in premalo učinkoviti: transport iz Afrike je bil predrag, bolje bi bilo, če bi jih pustili v Afriki - ne bi nam jih bilo treba gledat, izognili bi se rasizmu, sami bi morali skrbeti zase, lahko bi jih bistveno slabše plačevali, povsem mirno pa bi lahko vpregli tudi njihove otroke. Obenem sta premierno prezentirala tudi napihljivo poslovno obleko z orjaškim falosom, na katerem je video monitor, ki menedžerju omogoča učinkovito nadzorovanje podrejenih širom sveta, tudi v Afriki - vsekakor, poslovna obleka prihodnosti! Tekstil prihodnosti! Publika je bila navdušena. Nekje drugje sta strokovni, globalistični publiki zagotovila, da bi lahko lakoto širom sveta ukinili tako, da bi revne in lačne prisilili v prehranjevanje s hamburgerji, ki bi jih delali iz recikliranih ekskrementov. V tem je prihodnost, navsezadnje, človeški drek je mogoče reciklirati 10-krat! Ja, reveži bi lahko vsak burger pojedli 10-krat! Publika je aplavdirala. Nikomur ni potegnilo, da gre le za štos. Za subverzijo. Za antiglobalistični performance. A po drugi strani, le kako bi jim lahko potegnilo - Andy in Mike nastopata resno, akademsko, strokovno, brez distance, brezosebno. Kako sta zadrževala smeh, ne, režanje, mi ni jasno.

Bolj ko sta pretiravala, več je bilo vabil. In da bi bila ironija popolna: Andy, impersonator hardcore globalista, se je na ameriški TV mreži MSNBC soočil z Rogerjem Coatesom, antiglobalistom. Ne, brez skrbi, mreži MSNBC ni kapnilo. In iskreno rečeno, tudi antiglobalistu ni kapnilo. Globalizem tako nekritično pretirava, da izgleda kot svoja parodija, kot avtokarikatura. Ali natančneje, globalizacija je tako nora, tako povampirjena, tako groteskna in tako nadrealistična, da vsako, tudi najbolj imbecilno in najbolj absurdno oslarijo sprejme kot svoje oznanilo, kot svojo legitimacijo, kot svoj raison d'etre, kot potrditev svoje korporativne vere. Mike in Andy lahko pretiravata, kolikor jima paše, pa še vedno zvenita verjetno, bolje rečeno, ko prodajata najbolj lunatične in najbolj groteskne štose, še vedno zvenita kot avtentična filozofa globalizacije - kot resnica Svetovne trgovinske organizacije, ki je očitno izgubila stik z realnostjo in ki živi le še od stika s svojo absurdno ideologijo. Nič, globalizacija je oblika sužnjelastništva, ki tuje delovne sile ne fura v razviti svet, ampak jo pušča tam, kjer živi.

Subverzije

Tako se vrti globus. In tako se odvrti ameriški dokumentarec Yes Men, eden izmed mnogih dokumentarcev, ki jih bo med 10. in 24. novembrom zavrtel letošnji LIFFE (Ljubljana International Film Festival). Petnajstič po vrsti. In petnajstič pod taktirko Jelke Stergel. Kar seveda pomeni, da vas v različnih programih in na različnih lokacijah, vključno s Cankarjevim domom, spet čaka okrog 100 filmov. Jasno, eden izmed vrhuncev te cinefilske odisejade bodo prav dokumentarci, ki dokazujejo, da živimo v "času dokumentarca", potemtakem v času, ko se nam zdi, da vemo dovolj, da hočemo vedeti še več - v času, ko so reality showi poskrbeli, da so ljudje dokončno izgubili stik z realnostjo. Videli boste lahko tudi Črkovanja (Spellbound), dokumentarec o osmih ameriških šolarjih iz različnih socialnih razredov, kraljih memoriranja, ki se odpravljajo na državno prvenstvo v črkovanju (National Spelling Bee), na to čudno, hudo stresno preverjanje indoktriniranosti in "ameriškosti" (med finalisti je ogromno otrok imigratov, zmagovalec pa mora črkovati besedo "logorrhea"), in Lov na Friedmane (Capturing the Friedmans), dokumentarec o grotesknem, tragičnem propadu zgledne, idilične, razgledniške predmestne ameriške družine - očeta Arnolda, uglednega, priljubljenega, nagrajenega učitelja in pionirskega računalniškega inštruktorja z Long Islanda, so leta 1987 prijeli, ker da je v kleti svoje hiše spolno zlorabljal dijake. Da je bil ata tajni pedofil in da je skrivaj konzumiral otroško pornografijo, je fakt, toda vse obtožbe, da je ritualno, sadistično, orgiastično in množično posiljeval otroke, bombastični sodni proces, histerija, pozivi k obračunu s "pošastjo" in medijski pomp so bili plod obsedenosti s tedaj modnimi psihološkimi teorijami o otroških "potlačenih spominih", ki da jih je mogoče s hipnozo ponovno priklicati. V zapor ni šel le Arnold, ampak tudi njegov 18-letni sin Jesse, družino - ženo in še dva sinova - pa sta afera in "lov na čarovnice" dobesedno razkrojila. Vse so izgubili. Friedmani so bili žrtev poganjkov reaganizma - homofobije, šovinizma, paranoje, populizma, histeričnega dereguliranega trga, medijskega pohlepa in fundamentalistične apokaliptike. Bolje rečeno, Friedmani so bili prva žrtev globalizacije - Arnolda so prijeli le štiri tedne po slovitem zlomu Wall Streeta!

Ne sicer vsi, toda mnogi izmed dokumentarcev, ki jih bo rolal letošnji LIFFE, kakopak veliko dolgujejo "šoli Michaela Moorea", ki jim je z dokumentarci Roger & jaz, Bovling za Columbine in Fahrenheit 9/11 pokazal smer. Da so zabavni, ironični, subverzivni in konfrontacijski, se razume samo po sebi. In seveda - korporativno zver obiščejo na domu. Skočijo ji v srce. Tako kot Andy & Mike. Ali pa kot Morgan Spurlock, ki v dokumentarcu Super veliki jaz (Super Size Me) zelo plastično, zelo duhovito, zelo pikantno in povsem ludistično - da ne rečem odvratno - pokaže, da je fast-food, ta trebušni ples ameriškega sna, čista katastrofa. Morgan namreč sklene, da bo en mesec jedel le fast-food, ali natančneje - en mesec se prehranjuje izključno pri McDonaldsu. 30 dni - 20 mest. Od Kalifornije do Teksasa. Po trije krepki, tolsti, "McFrankensteinovi", "supersize" obroki na dan. Kar pomeni - 5.000 kalorij na dan. Da bi bilo vse pod kontrolo, najame celo zdravnike. Če odštejemo bruhanje, je po treh dneh še vse okej, toda po tridesetih dneh je vse narobe: zredi se za 13 kg, holesterola ima za 65 enot več, sladkor poskoči, mučijo ga depresija, izčrpanost in glavoboli, kazati začne znake odvisnosti, njegove ledvice postanejo pašteta, izgleda predinfarktno. In kar je najhuje - težave ima z erekcijo. Mutira. Horror! Kot kaže, ima fast-food toliko stranskih učinkov, da bi se moral človek pred uporabo najprej posvetovati z zdravnikom. Tip, dvorni norec "fast-food nacije", je po enem mesecu zrel za bolnišnico. Nič hudega - McDonald's je tudi v bolnišnicah. In Morgan Spurlock ne bi bil Michael Moore, če pred kamero ne bi pripeljal tudi ultimativnega fana McDonaldsa - tipa, ki letno poje 700 Big Macov. Koliko jih poje Michael Moore, nimam pojma.

Izgubljene iluzije

In tako kot vse sodobne pop forme, je tudi "šola Michaela Moorea", postala globalni fenomen - ja, "moorovske" dokumentarce najdete tudi v Evropi. V Centru (Die Mitte) nemški režiser Stanislaw Mucha potuje po Evropi in išče zemljepisni center Evrope, toda na svoje veliko presenečenje ugotovi, da je v Evropi - v Avstriji, Nemčiji, Latviji, na Slovaškem in Poljskem - kopica vukojebin, ki se imajo za center Evrope. Tega, da vsi ti mali, smešni, zakotni, zavrženi ljudje vztrajajo na svoji centralnosti, na svoji pomembnosti, na svoji nepogrešljivosti, ni mogoče pripisati le njihovemu egocentrizmu in želji po turistični prepoznavnosti, ampak njihovi potrebi po občutku, da so v centru Evrope, v središču Pozornosti, v srcu Zgodovine, potemtakem njihovi veliki samoprevari, iluziji, ki pa je v principu le samozaščitni odgovor na njihovo dejansko nepomembnost in anonimnost ter na njihovo vse večjo izgubljenost na atlasu globalizacije - hja, vse težje jih je najti. Slovenije, ki bi mu lahko veliko povedala o svojem občutku, da je v centru Evrope, ne najde. Male, smešne, zavržene ljudi pa trenutek resnice - in trenutek groze - doleti v češkem dokumentarcu Češke sanje (Cesky sen), v katerem Vit Klusak in Filip Remunda, tako rekoč še filmska študenta, demaskirata in degradirata obsedenost s hipermarketi, nakupovalnimi centri, šopingiranjem, akcijami in "pravico do konzumiranja", ki skrbi za srčni utrip postkomunističnih družb. Z dobro orkestrirano reklamno kampanjo namreč najavita otvoritev novega hipermarketa, toda na nekem travniku zunaj mesta postavita le kuliso pročelja, le imitacijo, ki pa na daleč - s ceste - daje vtis orjaškega, mamljivega hipermarketa. Na dan otvoritve se pred travnikom zbere nekaj tisoč ljudi, ki se potem na sugnal divje zaprašijo čez travnikom... proti pročelju... proti vhodu - v nič. Morali bi videti njihove obraze, ko v šoku spoznajo, da tam zadaj ni nič, da je hipermarket brez notranjosti, da torej hipermarket ni hipermarket. Horror! Še huje - horror vacui! Za male ljudi je grozno, če pridejo in hipermarket ni odprt, toda še bolj grozno bi bilo, če bi hipermarket na lepem izginil. Ni kaj, Češke sanje so film o tem, kako so žrtve globalizacije postale njeni klovni.

Če bi radi videli absolutno blaznost globalizacije, si poglejte nemški Smrt v gibraltarski ožini (Tarifa Traffic - Tod in Gibraltar), dokumentarec o Tarifi, mestecu pri Gibraltarju, ki je turistična meka, raj za surferje, in obenem pokopališče za ilegalce, ki skušajo iz Afrike prebegniti v Evropo, a jih divji valovi in ostre čeri pogosto pokopljejo, tako da potem za vedno ostanejo v Tarifi, kraju nesrečnega imena, kraju užitka in smrti. Ne, umiranje ne moti turizma, te velike stilizacije in estetizacije protislovij globalizacije. Toda žrtve globalizacije so tudi junaki mnogih igranih filmov, ki jih bo vrtel letošnji LIFFE: mati, ki krade otrokom (Do kosti)... Palestinec, ki išče stik z Izraelci (Vojak)... Iranci, ki jih tihotapijo na Zahod (Nedokončana zgodba)... Ukrajinka, ki v Belgiji išče moža (25 stopinj pozimi)... samomorilski Turek, ki ga Nemčija spravi ob um (Z glavo ob zid)... Vietnamec, ki išče svojega ameriškega očeta (Čudovita dežela)... Kolumbijka, ki začne tihotapiti heroin (Marija milosti polna)... Indijka, ki jo obsede David Beckham (Zadeni kot Beckham)... oče in sin, ki bežita pred rusko bedo (Pot v Koktebel)... emigranti, ki vegetirajo v podzemlju frankfurtskega letališča (Izhod za nebesa)... južnoafriška dečka, ki izbirata med pištolo in videokamero (Lesena kamera)... kazahstanski deček, ki se vključi v gladiatorsko podzemlje (Šizo)... obupanci, ki se prebijajo skozi argntinsko depresijo (Čudežne rokavice)... tip, ki snema zvok japonskih železnic (Kavarna Lumiere)... in režiser, ki hoče glavno vlogo v ekranizaciji Zločina in kazni dati tipu, ki je vlomil v njegovo stanovanje (Čakalnica). Ko boste gledali te igrane filme, se vam bo zdelo, da gledate dokumentarce. Zato ne preseneča, da Jan & Peter, berlinska anarhista, ki v Vzgojiteljih strašita bogataše, izgledata kot Andy & Mike.