Kultura / Kundun
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje Scorsesejeva biografija Dalajlame
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 46, 19. 11. 2004
Martin Scorsese je znan po divjih, brutalnih, krvavih, sadističnih filmih a la Taksist, Dobri fantje in Casino, v katerih običajno ne preživi nihče. Niti Bog. Toda v Zadnji Kristusovi skušnjavi je pred leti na ta svet brez Boga pogledal skozi hotne, potne, grešne oči Jezusa Kristusa - in bil križan. Vatikanu se je zmešalo, ameriški pastorji so besneli, krščanski fundamentalisti so mu grozili - predvsem pa so grozili dvoranam, ki bi si to "blasfemijo" drznile vrteti. Mnoge si Skušnjave potem res niso upale vrteti - in mnogi ljudje si niso upali v kino, ker so se bali bombe ali pa požara, no, božjega srda. Vse to samega prikazovanja sicer ni preprečilo, toda film je bil ustavljen. Scorsese je slabih deset let kasneje - leta 1997 - sklenil, da bo na ta čudni svet pogledal še skozi mirne, mirovniške oči Dalajlame. Spet je tvegal, precej bolj kot Bernardo Bertolucci, ko je nekaj let prej posnel Malega Budo - in spet je bil križan. Jasno, tokrat zlasti na Kitajskem. Le kako ne? Kundun (1997) je zgodba o odkritju, odraščanju in vzponu 14. Dalajlame (Tenzin Thuthob Tsarong), novega voditelja Tibeta in kitajskega državnega sovražnika št. 1.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 46, 19. 11. 2004
Martin Scorsese je znan po divjih, brutalnih, krvavih, sadističnih filmih a la Taksist, Dobri fantje in Casino, v katerih običajno ne preživi nihče. Niti Bog. Toda v Zadnji Kristusovi skušnjavi je pred leti na ta svet brez Boga pogledal skozi hotne, potne, grešne oči Jezusa Kristusa - in bil križan. Vatikanu se je zmešalo, ameriški pastorji so besneli, krščanski fundamentalisti so mu grozili - predvsem pa so grozili dvoranam, ki bi si to "blasfemijo" drznile vrteti. Mnoge si Skušnjave potem res niso upale vrteti - in mnogi ljudje si niso upali v kino, ker so se bali bombe ali pa požara, no, božjega srda. Vse to samega prikazovanja sicer ni preprečilo, toda film je bil ustavljen. Scorsese je slabih deset let kasneje - leta 1997 - sklenil, da bo na ta čudni svet pogledal še skozi mirne, mirovniške oči Dalajlame. Spet je tvegal, precej bolj kot Bernardo Bertolucci, ko je nekaj let prej posnel Malega Budo - in spet je bil križan. Jasno, tokrat zlasti na Kitajskem. Le kako ne? Kundun (1997) je zgodba o odkritju, odraščanju in vzponu 14. Dalajlame (Tenzin Thuthob Tsarong), novega voditelja Tibeta in kitajskega državnega sovražnika št. 1.
Film se začne leta 1937, ko Sveti mož odkrije, da je Dalajlama vstopil v svojo 14. inkarnacijo in da je to dveletni deček, ki potem izdela vse teste - jep, mali je the Man. Ve, kaj je "njegovo" in kaj je le past. Nekaj let kasneje ga pripeljejo v Lhasso, kjer ga začnejo mojstriti v budizmu, toda na vidiku je že Mao, ki sklene, da je treba Tibet nacionalizirati - za Tibetance pusti bolj malo, za Dalajlamo nič. In Dalajlama, ki ga v štirih različnih obdobjih igrajo štirje različni Tibetanci (Tenzin Yeshi Paichang, Tulku Jamyang Kunga Tenzin, Gyurme Tethong, Tenzin Thuthob Tsarong), se tako znajde pred dilemo, pred katero je še vedno, le da zdaj zunaj Kitajske. Lepo je gledati, kako Scorsese snema deželo, ki je zanikanje New Yorka - in kako snema junaka, vzhodnjaškega kralja Arturja, ki je zanikanje vseh njegovih junakov. Hja, res lepo je videti, kako snema svet, ki sredi najhujše represije živi brez paranoje in brez korupcije. "Vse je nič." Kundun, na glavo postavljeni Podivjani bik, je tako fascinanten kot Tibet in tako duhovit kot budizem - ob njem boste lažje razumeli, zakaj se Kitajci motijo in zakaj imajo Tibetanci prav.
Več na www.mladina.si/dvd/.
