Kultura / Kundun

Martin Scorsese je znan po divjih, brutalnih, krvavih, sadističnih filmih a la Taksist, Dobri fantje in Casino, v katerih običajno ne preživi nihče. Niti Bog. Toda v Zadnji Kristusovi skušnjavi je pred leti na ta svet brez Boga pogledal skozi hotne, potne, grešne oči Jezusa Kristusa - in bil križan. Vatikanu se je zmešalo, ameriški pastorji so besneli, krščanski fundamentalisti so mu grozili - predvsem pa so grozili dvoranam, ki bi si to "blasfemijo" drznile vrteti. Mnoge si Skušnjave potem res niso upale vrteti - in mnogi ljudje si niso upali v kino, ker so se bali bombe ali pa požara, no, božjega srda. Vse to samega prikazovanja sicer ni preprečilo, toda film je bil ustavljen. Scorsese je slabih deset let kasneje - leta 1997 - sklenil, da bo na ta čudni svet pogledal še skozi mirne, mirovniške oči Dalajlame. Spet je tvegal, precej bolj kot Bernardo Bertolucci, ko je nekaj let prej posnel Malega Budo - in spet je bil križan. Jasno, tokrat zlasti na Kitajskem. Le kako ne? Kundun (1997) je zgodba o odkritju, odraščanju in vzponu 14. Dalajlame (Tenzin Thuthob Tsarong), novega voditelja Tibeta in kitajskega državnega sovražnika št. 1.