glasba / Abba za telebane

Pred kakšnim mesecem se je Napo hudo jezil name, ker sem ga prepričala, da je napisal članek o svojem idolu, absolutnem glasbenem favoritu Edu Maajki. Evo, Napo, kaznovala sem se sama, ko sem prijavila, da bom napisala tekst o fejku svojega najljubšega benda. Najljubšega? O prvih mestih je vedno težko govoriti, definitivno pa je Abba bend, katerega kaseta nikoli ne manjka v mojem avtomobilu. Nekaj, kar moram imeti vedno s seboj, ker nikoli ne vem, kdaj me bo napadlo pet minut melanholije in bom hotela slišati Knowing me, Knowing You, ki mu bo sledil še Fernando, za dobro mero pa še The Winner Takes it All, podkrepljen z One of Us. Ali pa se mi bo zazdelo, da je čas, da se kokošnjak prepusti disko vročici, in se bo iz avta slišala do konca navita Take a Chance On Me, ki ji bo sledila še Dancing Queen. Človek mora biti pripravljen na vse situacije in Abba mu za to ponuja prvo pomoč.

Pravzaprav je moja navezanost na Abbo posledica mojih prvih korakov v glasbeni svet. Spomnim se, da so mi tistega popoldneva, ko so mi straši kupili prvi prenosni kasetofon (ne, to ni bil walkman, temveč škatla EI Niš), kupili tudi dve kaseti: Boney M in Abbo. Zaprla sem se v sobo in do onemoglosti drajsala obe kaseti. Nikakor se nisem mogla odločiti, ali mi je bolj všeč Rasputin ali Voulez Vous. Tudi moja prva LP-plošča je bila Abbina. Babica je mene in mojega brata nekega dne napokala na avtobus in ajd, v mesto, pa naj si izbereva darila za god. Ker z nami ni bilo staršev, sem si upala izreči magične besede: "Gremo v Maximarket v trgovino s ploščami." In smo šli. Tam pa ... nebesa. Ja, žal mi je, dragi pankovsko-rokerski kolegi, ampak svojo elpijevsko nedolžnost sem izgubila s ploščo Super Trouper skupine Abba! Sicer pa, kaj ni tudi Sid Vicious menda po letališčih vpil za Abbino Agnetho? Tako vsaj pravi Alijeva legenda.

No, in po vsej tej drami z Abbo mi je za vedno ostala nerazkrita ena skrivnost: kakšni so bili v resnici njihovi koncerti? Ja, starši me pač na koncerte niso spustili še naslednjih ... hm, nekaj let. Sploh pa ni prav veliko Slovencev, ki bi bili na Abbinem koncertu. Ker, resnici na ljubo, skupina ni imela prav veliko koncertov v tem delu sveta. Najbolj noro je, da me prav nič ne zanima, kako so na odru funkcionirali Beatlesi, Elvis Presley, Sex Pistolsi ali še kakšna glasbena legenda, umiram pa od radovednosti, kakšni so na odru Benny, Bjorn, Agnetha in Anni-Frida. A zelo malo verjetnosti je, da bom to sploh kdaj videla. Kajti zdi se, da so na smrt skregani (vseeno so tu posredi neki zakonski polomi) in da nimajo niti najmanjše želje po tem, da se skupaj spravijo na oder. Morda je tako celo bolje - Rolling Stonesi v ostareli verziji so naravnost patetični, nikakor pa si ne morem predstavljati Agnethe in Anni-Fride pri petdesetih, kako v mini krilih in čevljih z debelimi podplati poskakujeta na Gimme!Gimme!Gimme!.

Ravno ta legendarna odsotnost originala - niti letos, ko mineva trideset let od njihovega mega mega hita Waterloo, niso hoteli skupaj kot gostje nastopiti na tekmovanju za evrovizijsko popevko - ponuja brisani prostor raznim kopijam Abbe. Prejšnji teden so po Sloveniji denimo kruzali štirje Škoti, ki so se razglasili za "najbližje originalu Abbe, kar boste videli". Ah, Abbamania je napolnila dvorano Tabor v Mariboru in Halo Tivoli v Ljubljani. In sama grozna babja radovednost me je gnala, da sem bila v ljubljanski dvorani.

Verjetno sem bila tistega sredinega večera najbolj nesrečno bitje v polni dvorani. Imela sem možnost stati pod odrom, s katerega mi je nekdo pel pesmi, ki so nedvomno del mojega življenja, pa sem stala tam v parterju kot kup nesreče. In čeprav je bil to edini koncert v mojem življenju, ob katerem sem znala na pamet vsa besedila, nisem odprla ust. Razen za vzdih: "Kaj se dogaja? Sem mar padla v cono somraka?"

Bilo je tako: množica poslušalcev se mi je zdela kot brucovanje v spremstvu staršev. Neka brezoblična in nedefinirana masa ljudi, tako na prvi pogled bolj proletarske provenience, bolj "navadni ljudje". Veliko mladih parov, ki so bili videti, kot da bi duhovne vaje v Stični zamenjali z izletom na fejk Abbo. Zaradi njih mi je Sarkić poslal SMS: "To je koncert z babo na Abbo." Na to sem mu odgovorila: "Tudi fantki so se lepo zrihtali." To je letelo na tistih nekaj gejev, ki so poplesavali na komade, ki so, ne vem sicer zares zakaj, obvezni del gejevske scene. A so se na koncertu kvazi Abbe izgubili med množico parov, ki so na največjem plesišču, kar jih bodo videli v življenju (ledena tivolska dvorana), kot na vaških veselicah poplesavali jive in disco hustle ali karkoli že paše na Abbine komade. Lepo v paru, kot polko. Sem vam rekla - cona somraka.

Babjo falango so sestavljale tudi skupinice frendic, ki so prišle na fejk Abbo samo plesat. Nina, študentka, je uletela še s tremi frendicami: "To je kul muzika za ples. Ne vrtijo jo v veliko klubih, zato smo prišle sem." Res so norele brez predsodkov, zgolj za zabavo: "Vseeno mi je, ali so tam na odru pravi ali kopije. Muzika je kul in res smo se prišle samo naplesat." Za pet jurjev na glavo v predprodaji in šest jurjev in pol na dan koncerta je to preklemano drag disko. Mimogrede, Nina in frednice so bile letnik 1983, in to je bil čas, ko je Abba že razpadla. Ja, seveda so prišli tudi starejši. Gospod Miha je prišel s prijateljem in oba sta že v tistih letih, da je bila Abba del njunega zrelega življenja, pa gospod Miha ni bil nikoli njihov vnet oboževalec: "Saj ne vem, zakaj sem prišel. Abbine pesmi vsak pozna, morebiti sem prišel zato. Vem, da je bila originalna zasedba iz Švedske, za tele pa res ne vem, od kod so." Njegov najljubši Abbin komad je Chiquitita.

In kaj se je dogajalo na odru? Škota in Škotinji so se v cunjah iz sedemdesetih let, čevljih z debelimi podplati ter s hudimi tupeji pretvarjali, da so Benny, Bjorn, Agnetha in Anni-Frida. Še celo nagovarjali so se s temi imeni. Saj ne rečem - glas in koreografijo so res zadeli, ampak to naredi tudi vsak povprečno nadarjen transvestit. Kot pokvarjene papige so ponavljali, da je občinstvo fabulozno. Proti koncu so v zrak spustili nekaj srebrnih trakcev, malce ognja in balone. Nad odrom je kraljevala obvezna disko krogla, ozvočenje je bilo tako dobro, da se je že na sredi dvorane slišal eho, osvetlitev odra pa je bila na ravni nizkoproračunske TV-produkcije iz leta 1974. Abbamania si ne zasluži drugega kot nastop v nedeljskem družinskem TV-šovu ali kdaj med tednom kot zabavna popestritev dogajanja v kakšnem kazinoju.

A ljudje so vseeno plesali in peli. Saj ravno ta moment je bil najbolj presenetljiv. Veš, da si na kopiji, pa se obnašaš, kot da si na originalu. Misterij, ki ga ne bom nikoli razumela.

Abbamania ni edina skupina, ki se trudi slediti originalu. Med najuspešnejše kopije Abbe sodi ameriška zasedba Abbacadabra, ki je v devetdesetih letih izdala tri Abbine albume in štirinajst singlov ter se z nekaj remiksi celo uvrstila na lestvice. Naslednji nesporni Abbin hit je muzikal Mamma Mia, ki od leta 1999 polni evropska gledališča. Muzikal, pri katerem je sodeloval tudi Bjorn, ima zelo preprosto zgodbo: angleška mati odpelje svoje tri hčere v Grčijo, kjer se bo ena izmed hčerk poročila, vse tri pa v bistvu iščejo svoje očete, ki se skrivajo med grškimi galebi. Vse skupaj povezujejo Abbini komadi. Predstava je v Londonu še vedno razprodana. Poleg muzikala so olje na ogenj slave švedske zasedbe dolili še Avstralci s filmoma Muriels Wedding in The Adventures of Priscilla, Queen of Desert. V obeh filmih je Abbina glasba neločljiv del zgodbe. V prvem se muzika veže na neuresničljivo ljubezen, v drugem je del šova transvestitov.

Saj v tem je mogoče fora: če na odru zagledam moške, ki se pretvarjajo, da so Abba, je to zabavno, je to Abba z dodano vrednostjo, ob kateri se razbije iluzija, da je vse resnično, in preostane le čisti užitek. Ako pa se na odru pojavijo ljudje, ki se prodajajo kot avtentične kopije, vas niti v času virtualnih nadomestkov ne morejo prepričati. Vsaj resničnih fenov ne. Tako kot so vsi posnemovalci Elvisa le patetični modeli, so tudi vse kopije, "najbližje originalu" Abbe, samo spake na odru. Torej se ob Abbamanii lahko le vprašamo: What is the name of the game? Odgovor je nedvoumen: Money money money.