art / Filozofija rovokopanja

Bližajoči se prazniki prinašajo obilo priložnosti za misli o času, bogu in podobnih neskončnih temah, ki se v teh dneh rade utrnejo in tudi izstrelijo kot raketa, še posebej pod vplivom alkohola. Na drugi strani so množice vernih, ki se valijo v cerkve in spremljajo obrede. Letošnja zima pa prinaša tudi možnost, da kontemplacijo opravite malce drugače; v slovenjgraški Koroški galeriji likovnih umetnosti so nekaj metrov od vhoda z glavne ulice vrata s ploščico basis.tunel (osnova.predor), ki vodijo v kletno etažo, kjer je začetek (ali konec, odvisno, s katere strani gledate) bodočega podzemnega rova oziroma predora. Gradbišče je rosno mlado in odkopanih je šele nekaj lopat zemlje. Pridete, odklenejo vam vrata, ob luknji v zemlji vzamete lopato in kopljete, vmes pa razmišljate ...

Drugi konec predora je v avstrijskem Gradcu, ki je po zračni oziroma podzemni črti oddaljen 68 kilometrov. Ročno kopanje predora bo trajalo okoli 11 tisoč let, ker pa se koplje z obeh strani, razdalja z enega konca znaša natanko 5658 let človeškega kopanja.

Vsaj enako kot projekt je zanimiv njegov tvorec Muhammad Mueller, po rodu Avstrijec, sicer pa možakar, ki se je spreobrnil v islam. Ta je zdaj njegova vera in odnos do sveta. Na naši strani Alp nam je višji kustos Jernej Kožar opisal uvodni performans, ki je potekal 15. novembra, ko je Mueller opravil začetna dela pri kopanju predora. Tisto, kar je po Kožarju "najbolj prisotno kot umetniško delo oziroma skulpture, so pripomočki za reševanje". Muhhamad je pripravil 47 oštevilčenih dadaističnih skulptur, ki vsebujejo komplet za kopanje in za delo v rovu (čelada in vrv), posebna postavitev opreme različnih proizvajalcev pa je na voljo za 5700 evrov. To se ne ujema najbolj z enim izmed načel basis.tunela, in sicer da naj bi ga kopali brezposelni - "vendar ne v smislu new deala, da bi kaj zaslužili, ampak da bi med kopanjem kontemplirali o bogu". Ali kot je pozneje pojasnil Muhhamad: "Tudi pri branju nas ne zanima papir, ampak vsebina; podobno je s kopanjem predora."

Z galerijo Werkstadt Graz, kjer je drugi vhod v predor, Korošci sodelujejo od leta 1998, tako da gre bolj za povezavo institucij in sorodni imeni kot za kak drug povod ali razlog, ki naj bi bil spodbudil Muellerja. Tudi predor sam po sebi v zgodovini umetnosti ni nič novega. "Malce namiguje na Palestince, ki po njih prenašajo orožje, uporabljal jih je Dante, predor je pot v onstranstvo," je kustos zlagal drobce mozaika basis.tunela, predvsem pa je najino zanimanje zbudil z vprašanjem, ali sploh veva, kakšen je videti Muhhamad. Že njegov videz naj bi bil na meji zbudil pozornost, ko pa so cariniki videli skulpture s priborom za kopanje in zemljevid z vrisanim predorom, so mu razkopali ves avto. Zanj to ni nič novega - ko je na tovornjaku vozil desettonski kamen iz Evrope v Indijo brez vsakršnih papirjev, si je na vsaki meji vzel čas, da je carinikom razložil svoje umetniško delo. Možakar ima voljo in vero za prepričevanje.

Če noče hrib pod Muhhamada ...

Ko z ulice, na katero prideš z graškega glavnega trga, zaviješ v Werkstadt, na vratih zagledaš tablico, enako tisti v Sloveniji, vhod je malce daljši, sledi soba in v njej z lopato koplje možakar, v katerem bi neuko belo oko vsled turbana in dooolge brade prepoznalo taliba ali kaj podobnega. Gospod Mueller je že s svojo pojavo izziv za zahodno optiko, dejansko pa v kleti spodkopava Werkstadt, "lastnik pa za predor (še) ne ve, ker živi v ZDA. V Slovenj Gradcu je to bolje urejeno." Kot bi slišal pripombo fotografa, da je luknja videti, kakor da bi se bil kopanja prvič lotil tisto jutro, je filozofsko pojasnil plitvino: "Tudi če bi izkopali samo deset centimetrov na leto, bi nekoč prišli do cilja." Kratkoročni umetniški projekti se mu ne zdijo več zanimivi, ker so egoistični, "tale pa je za nekaj generacij. Težav je neskončno, in če jih hočeš rešiti, se moraš poglobiti. Rešitve ne ležijo na površini."

Luknja naj bi se kasneje tako povečala, da bi zavzela vso sobo. Med posameznimi lopatami zemlje, ki je letela naokoli, je razlagal, kako naj bi potekalo kopanje, v katerega se vključujejo dodatne prvine: "Smer," je dejal in z roko pokazal proti kotu sobe, "je nekje tu." Nato je nadaljeval z zemljo, nabrano v kotu, ki jo bo treba kmalu prestaviti. Iz nje bo nastala gomila, ki naj bi bila visoka nekaj deset metrov, zemljo pa naj bi prenašali kar z osli skozi mestno središče. "Potrebovali bomo osle in s tem bi lahko bile težave." Poleg tega nimajo trajnega odlagališča, kjer naj bi gomila začela nastajati, zato bodo našli začasno rešitev.

Kmalu bodo morali kopati pod reko. "Strokovnjake bomo povprašali, kako globoko naj kopljemo." Pričakuje, da bodo čez 20 ali 30 let prišli do gora in šele takrat bo potrebno potrpljenje. Uporabi strojev ne nasprotuje: "Seveda bi jih lahko uporabljali, če bi jih imeli. Začel sem s tem, kar imam. Sprva gre počasi, ampak hitrost niti ni tako bistvena."

Ne bo kopal on, ampak brezposelni, saj je basis.projekt mišljen tudi kot projekt za izobraževanje poklicnih brezposelnežev. Tisto, kar po njegovem proizvaja evropski Zahod, je vedno več brezposelnih - tudi zato jim je posvetil prostor v basis.tunelu. "Ena od prednosti je, da lahko tukaj poskusite in nato vadite doma," pravi. Namesto da se v družbi počutite slabo, lahko energijo porabite za slavljenje boga ali iskanje sreče. "Z delom se lahko spoprimejo drugače, ne le tako, da se borijo zanj, vmes pa se lahko sprašujejo o sebi."

Gomila, ki naj bi pozneje segala 80 metrov visoko, bo posvečena trpljenju muslimanov - avtor je navedel primer s konca predprejšnjega stoletja, ko so trume francoskih in angleških kolonialistov vdrle v Irak in so "klale, klale in klale. Ne samo tam, ampak tudi drugod, le da o tem v Evropi nismo toliko vedeli. To se nadaljuje še danes." Na poti ven je s sabo vzel enega izmed kamnov; prvega, kot je pojasnil kasneje, ki ga je odnesel iz predora in ga dal na mizo, kot bi imel nemo pričo pogovora. "Globlje ko bo in več pozornosti ko bo pritegnilo, več bo tudi razmišljanja o predoru."

Proces

Razlage so sledile v senegalskem lokalu, kjer je opisoval odzive ljudi na svoje delo: "Če opazujete površinsko, se vam zdi izzivalno, neumno ali moteče. Odzivi ljudi so najrazličnejši." Kaj pa vsebina - zanj je to islam. "Vsak dan dobivam precej pošte, iz katere je mogoče razbrati vse od groženj s smrtjo do posmeha, predvsem pa neznanje - vseeno, najsi gre za kmeta ali profesorja."

Pravi, da pred približno četrt stoletja v islam ni prestopil, ampak ga je sprejel. Kot pravi, je bil v sporu z okoljem, v islam sta ga potegnila tudi umetnost in iskanje odgovora na vprašanje, kaj je optimalna življenjska kakovost in kdaj se življenje splača. Pri zahodnjaškem slogu ga je motila komponenta paranoje, ki naj bi ji bili podrejeni, saj venomer hrepenimo po stvareh in upoštevanju časovnih rokov, zaradi katerih smo ob neuspehih nesrečni. V razvoju evropske umetnosti zadnjega stoletja se je udomačilo "dojemanje, ki v sebi predpostavlja, da je umetnost samostojna in samozadostna - to je umetniško delo in to je to. Če pa upoštevamo, da je vse, kar počnemo, politično, ta miselnost odpade."

Stereotipu o religiji kot opiju ljudstva se sedaj odreka z razlago o nekdanji arogantnosti do religije. Medtem ko je delal projekte in jih raziskoval, se je začel zanimati zanjo. Projekti so postajali vse dolgotrajnejši, ker je imel tako dalj časa možnost opazovanja notranjih sprememb. "Pred sliko postojiš nekaj deset sekund, s predorom pa se vse raztegne v neskončnost."

"Basis.tunel živi kot proces, ne kot rezultat. Ko bo dokončan, kot umetnina ne bo več obstajal in nanj lahko pozabimo." Do takrat ostaja še precej tisoč let, potencialnim naftnim sponzorjem navkljub, ter precej tuzemskih težav, ki izvirajo iz uporabe nezahodnih ali arhetipskih prvin: od prvih brezposelnih kopačev in oslov, prek lokacije gomile, za začetek pa bi bil zanimiv postopek legalizacije predora pri oblasteh ali poskus reje oslov v bližnjem parku - če mu uspe, bo avstrijskoštajerska prestolnica nedvomno oživljena z mediteransko komponento. Basis.tunel bo postavljen tudi v Ramali, postavitev pa financira Goethejev inštitut iz Tel Aviva.

Filozofsko si precej pojmov v islamu in umetnosti nasprotuje, podobno je z Muhhamadom, ko pravi, da v sodobni umetnosti "koncepti počasi izginjajo, enako kot konteksti". Zaradi skladnega zaznavanja nedokončanega predora je opravil tudi tri turneje s taksijem do Slovenj Gradca, "ampak to je dokaj drago". Ob vseh frazah, ki v nemščini nujno asociirajo na nekega drugega Avstrijca, pa pravi, da je končna rešitev tabu. "Delo koga gotovo osvobaja - meni se zdi nujno, da lahko jem, hodim in slavim boga. Tudi če domneve prihajajo od Hitlerja, niso nujno napačne."