filmska industrija / Mcmiramax

H'woodski insiderji poročajo, da razvpita brata Weinstein, Harvey & Bob, zapuščata Miramax, svoj filmski imperij, ki sta ga začela graditi pred petindvajsetimi leti in ki sta ga leta 1993 priključila studiu Disney. Odnosi med bratoma in Michaelom Eisnerjem, šefom Disneyja, so bili ves čas na jugu, dokončno pa jih je scvrl protibushevski dokumentarec Fahrenheit 9/11, ki ga je Miramax produciral, Eisner pa ohladil, tako da sta ga morala Weinsteina potem distribuirati mimo Disneyja - in mimo Miramaxa. Ko sta se Disney, kralj neoporečnega družinskega popkorna, in Miramax, kralj neodvisnih, oporečnih, transgresivnih filmov, poročila, so vsi svarili, da sta nezdružljiva, toda Disney je potreboval dobavitelja prestižnih, butičnih, sofisticiranih filmov, ki jih sam ni obvladal. In Miramax je bil indie vseh indiejev, prava senzacija, še zlasti po letu 1989 - po globalnem uspehu malega, neodvisnega, regionalnega filma Seks, laži & videotrakovi, ki je stal le 1,2 milijona dolarjev, toda pod taktirko bratov Weinstein v Ameriki pridelal 25 milijonov, kar je bilo za neodvisni film tedaj nepojmljivo. Če je indie tedaj v kinu pobral milijon ali dva, je bilo to že veliko. Toda brata sta ropotala in rožljala, zganjala marketinški cirkus - in premaknila mejo. Leta 1994, ko je bil Miramax že Disneyjev, sta mejo spet tektonsko premaknila: Šund, 8-milijonski nelinearni film, v katerem glavni junak na sredini umre in potem ponovno oživi, sta prelevila v globalni fenomen - film je v Ameriki vrgel 108 milijonov (v totalu 213!), kar je bilo za neodvisni film nepredstavljivo. Vsak h'woodski studio je začel sanjati o svojem Miramaxu - o svojem butiku. Ni čudno: neodvisni filmi so se začeli obnašati kot studijski blockbusterji. Harvey je zato rad rekel: "Miramax je hiša, ki jo je zgradil Quentin Tarantino."

Brata Weinstein sta kariero začela v rodnem Buffalu - kot rock promotorja. Bila sta mali ribi, toda obnašala sta se kot morska psa. Harvey, 150-kilski verižni kadilec, vedno opremljen s sendviči in čokolado, kreativni del tandema, je izgledal predinfarktno - in vedno je tako kričal, kot da bi hotel preglasiti Janet Leigh v Psihu. Bob, ekonomski del tandema, je bil bolj tih, pa tudi s težo ni izstopal. Bila sta le krošnjarja, ki ju ni nihče jemal resno, pa četudi sta se sama sebi zdela najbolj zanimiva stvar na svetu - in četudi sta se nenehno obnašala kot Karl Marx, tik preden je napisal Kapital. Da bi lažje rolala koncerte, sta ob koncu sedemdesetih v centru Buffala kupila kino. Ker pa koncertov ni bilo ravno na pretek, sta začela v svojem rock kinu vrteti tudi filme. Nič posebnega, v glavnem ceneno robo, ki je dišala po rokenrolu in soft-core seksu. Zajemala sta na dnu, toda za Buffalo sta bila prevelika, zato sta show preselila v New York. Njuna mantra je bila zdaj le še filmska distribucija - jep, zdaj sta bila filmska promotorja. Še vedno sta kupovala poceni, obupane, nesrečne, dehidrirane - običajno tuje, koncertne, predvsem angleške - filme, za katerimi se drugi niso niti ozrli, jih agresivno in z blaznim pompom promovirala, pred uporabo pa sta jih vedno sfrizirala... ee, "prilagodila ameriškemu okusu". 110-minutni film sta znala skrajšati za 45 minut, pa četudi so v njem igrali Monty Pythoni. Če ni šlo drugače, sta dva filma zrolala v enega. In če je film potem vžgal, sta preostanke zrolala v nov film. Včasih sta iz enega filma naredila dva. Ko sta leta 1983 kupila brazilski film Erendira, ki je bil posnet po noveli Gabriela Garcie Marqueza in ki je vključeval tudi malce seksa in arty muzo Irene Papas, sta kriknila: vau, Nobelovec in seks - kakšna kombinacija! Pa še Irene Papas! In hej, Marquez zaradi bratenja s Fidelom Castrom ni smel v Ameriko! Film je imel vse elemente in kontroverzne robove, ki sta jih potrebovala za divji, gverilski, agresivni in bombastični marketing. Furijasti pomp je postal njun motto in trademark. Nič, šla sta za trgom. Upala sta, da se bodo ostali distributerji in promotorji razbežali.

Ker sta v sebi očitno čutila nekaj več, ne preseneča, da sta leta 1981 "režirala" Burning, svojo verzijo Petka trinajstega - hja, tudi tu je psycho v poletnem kampu klal potrebne najstnike. Okej, filma v resnici nista režirala - Bob je bil koscenarist, Harvey pa producent ("created and produced by Harvey Weinstein"), toda niti za hip ni bilo dvoma, da je to "njun film" in obenem tudi "Najbolj srhljiv film leta". Ni bil. Gledalci se niso razbežali. V resnici sploh niso prišli. Ne da ju je to ustavilo. Leta 1984 sta že režirala film, le da tokrat zares - Playing for Keeps, komedijo o najstniku, ki podedovano hišo prelevi v rokenrol hotel. Britansko firmo J & M sta sicer prepričala, da jima je dala 4 milijone dolarjev, toda brata nista držala vode. Ker sta film režirala skupaj, v paru, se nista mogla zmeniti, kako naj ta ali oni kader posnameta, zato sta vsak kader posnela v dveh verzijah (a la Bob & a la Harvey), rekoč, da se bosta v montaži odločila, katera verzija je boljša. Snemanje je postalo tak horror, da so financerji poslali supervizorje, ki so v en glas ugotovili: brata nimata pojma o režiranju filma! Šur, snemanje so takoj prekinili. Film - v katerem je glavno vlogo igral Matthew Penn, edini izmed bratov Penn, ki ni uspel - sta brata dve leti kasneje dokončala v lastnem aranžmaju, toda pomagal mu ni niti slogan "To potrebujete, če hočete uspeti".

Brata Weinstein - nora sta! bežite! nimata manir! ne delajte z njima! - sta ugotovila, da bosta lažje uspela s filmi drugih režiserjev. Hej, te filme lahko potem še vedno tudi sama malce režirata. Leta 1988 sta tako kupila Pelleja osvajalca, dansko-švedski kostumski film o odraščanju Šveda na Danskem - očeta je igral Max von Sydow, zvezdnik mnogih filmov Ingmarja Bergmana. Harvey, poln trikov, je producentom rekel: nujno mi ga morate prodati, ker bom von Sydowu zrihtal Oskarja! In potem je res naredil vse, da bi von Sydowa spravil do Oskarja: prvič, film je porezal, drugič, promoviral ga je kot "akcijski film" (hej, Pelle osvajalec!), tretjič, zrinil ga je v multiplekse (kar je bilo za evropske arty filme do tedaj nepredstavljivo!), četrtič, na plakat je dal napol topless bejbo, ki se v filmu pojavi le za trenutek, in petič, člane Akademije je zasul z videokasetami. In res, Pelle je snel dve oskarjevski nominaciji - za glavno moško vlogo (ja, von Sydow) in tujejezični film. Von Sydow Oskarja sicer ni dobil, film pač. Miramax je dobil prvega Oskarja. Pelle je tudi lep zaslužil, heh. Ni kaj, Harvey ga je dobro zrežiral. In seveda - dobro je prikril, za kaj v filmu sploh gre. Tako kot je dobro prikril, da je Tanka modra črta (1988), rekonstrukcija nekega starega umora, v resnici dokumentarec - prodajal ga je kot "detektivski film". In ker je ugotovil, da daje režiser Errol Morris dolgočasne, preveč mlačne intervjuje, mu je zagrozil, da bo za intervjuje najel igralca, ki se bo pretvarjal, da je Errol Morris, obenem pa mu je dal inštrukcije, kaj mora govoriti: Ta film je bolj srhljiv od More v ulici brestov - to je trip v Cono somraka!

Tanka modra črta je - v Harveyjevi verziji, se razume - prislužila več kot milijon, kar je bilo tedaj za dokumentarec ogromno, obenem pa je pripeljala tudi do sodne oprostitve nedolžnega tipa. Brata sta vedela, da sta na pravi poti - in da imata prav. Ostali so se motili. Leta 1988 sta kupila tudi Moje levo stopalo, irski film o umetniku, ki ga udari cerebralna paraliza - za 3 milijone dolarjev. Jasno, Harvey ga je naprej porezal, pretresel, popravil, olajšal, premontiral - tako kot italijanski film Cinema Paradiso (skrajšal ga je na dve uri) in tako kot Škandal, britanski film o orgijah in padcu obrambnega ministra Johna Profuma, v katerega je Miramax investiral dobra dva milijona, toda pod pogojem, da film dobi cenzorsko oznako X. Ko jo je dobil, je Harvey zastrigel z ušesi - Škandal je postal škandal, kar pomeni, da je bil deležen huronske in prostrane brezplačne publicitete. V Ameriki je vrgel skoraj 9 milijonov. Moje levo stopalo jih je vrglo še več - 15. Plus: Daniel Day-Lewis je dobil Oskarja za glavno vlogo, Brenda Fricker pa za stransko vlogo. In seveda - Cinema Paradiso, prav tako hit, je snel tujejezičnega Oskarja. Ni čudno, huh - brata sta izvedla pravi predoskarjevski promocijski blitzkrieg. Člane Akademije sta zasula z videokasetami, jim telefonarila, jih cukala za rokave, jim ponujala vloge v svojih novih filmih, prirejala kosila, večerje, gostije in posebne "personalizirane" projekcije, ali natančneje - projekcije svojih filmov sta prirejala celo v krajih, v katerih so letovali člani Akademije. Če je bilo treba - na Havajih! Ni bilo distance, ki je ne bi premagala.

Jaz sem Ariel Šaron - vi ste Palestinci!

Poti nazaj ni bilo več - Miramaxov trademark so pač postali kontroverzni, politično nekorektni, provokativni, transgresivni filmi, ki so jamčili brezplačno publiciteto, medijski trušč in dobro ustno reklamo: Kuhar, tat, njegova žena & njen ljubimec, Priveži me!, Z Madonno v postelji, Delikatese. Pa Seks, laži & videotrakovi (ki so po Harveyjevi intervenciji izgubili 10 minut). In seveda - Reservoir Dogs (1992), brutalni, nihilistični, nizkobudžetni film o posledicah spodletelega ropa, sicer režijski prvenec Quentina Tarantina. Harvey je bil sicer hudo navdušen (tipično), toda takoj zatem je Tarantinu oznanil, da bo treba film porezati in ga prilagoditi ameriškemu okusu. Predvsem da je treba nujno izrezati prizor, v katerem gospod Blonde zvezanemu policaju odreže uho. Ni šans, je bruhnil Tarantino: "Tega filma nisem naredil za tvojo ženo, ampak zase - vsi ostali ste le vabljeni." Harvey je težil, rohnel, grozil in zapeljeval, pa ni šlo - Tarantinovega filma mu ni uspelo režirati. Le zakaj? Prav prizor-ki-ni-bil-posnet-za-Harveyjevo-ženo je ustvaril največ ustne reklame, največ medijskega trušča in največ brezplačne publicitete. Film Reservoir Dogs, instant kult, je v ameriških kinih, tujini in na videu obrnil več kot 20 milijonov, Tarantino pa je čez noč postal medijska atrakcija.

Toda Miramaxov trademark niso bili le kontroverzni, subverzivni, riskantni filmi, ampak tudi filmi o outsiderjih, ki pridejo, vidijo in zmagajo - saj veste, a la Moje levo stopalo. In a la brata Weinstein. In seveda - Harvey je zelo tripal na grenkosladke, milozvočne, katarzične melodrame, na filme solz a la Cinema Paradiso, Strictly Ballroom, Kot voda za čokolado in Mediterraneo (in kasneje Poštar, Življenje je čudovito, Dobri Will Hunting, Amelie, Frida, Ure do večnosti in Hladni vrh). Ko je leta 1992 videl Igro solz, je bilo tako, kot da so se mu uresničile sanje. Igra solz je bila namreč vse troje: film o outsiderju (ki pride, vidi in zmaga - okej, vsaj moralno), film solz (ne sprašujte) in ready-made škandal - hja, na koncu se izkaže, da je bejba v resnici tip. Harveyju se je zdelo, da je film narejen posebej zanj - nihče se ga ni hotel dotakniti. Distributerji, tudi tisti, ki so prisegali na art, so se ustrašili. V Cannesu so ga zavrnili. Miramax ga je kupil - za milijon in pol. Sledil je promocijski trušč, ki je vključeval vse Miramaxove gverilske trike, tudi prošnjo: Ne izdajte skrivnosti! Igra solz, ki je pobrala 6 nominacij, se je valila kot skala in se izvalila v globalni fenomen - Harvey je Jayea Davidsona, ki je igral bejbo s tičem, za vsak primer skril v Egipt, toda nihče ni izdal skrivnosti. Film je samo v Ameriki pridelal 62 milijonov, kar je bilo za neodvisni film obsceno veliko - rekordno, prelomno.

Takoj zatem je zaigral Klavir, še ena igra solz (bejbo s tičem je zamenjala nema bejba), ki je šla po poti Igre solz - film je v Ameriki vrgel 40 milijonov, v Cannesu pa si je Zlato palmo razdelil s kitajskim filmom Zbogom, moja konkubina, ki je bil prav tako Miramaxov. Točno, Miramax je bil zdaj velik. Bolje rečeno - prevelik je bil celo sam zase. Prišel je do točke, ko se je moral prodati - za 60 milijonov ga je kupil Disney, ki se je hotel na ta način diverzificirati... ee, priti do bolj butičnih, sofisticiranih filmov, saj veste, za odrasle. Miramax je dobil dostop do kapitala in studijske infrastrukture, toda nekateri so rekli: konec je - izgubil bo rob in avtonomijo! Drugi pa so rekli: zakaj se Disney sploh brati z bratoma? Zakaj rine v težave? Brata sta bila pač strah in trepet filmske komune - sodeč po Biskindovi knjigi Down and Dirty Pictures, sta slovela kot agresivna, arogantna in brezvestna mojstra blefa, ki imata filmski biznis za vojno, ki sistematično ubijata konkurenco in ki vse po vrsti zlorabljata, zastrašujeta, izsiljujeta in ponižujeta, kot dementni pošasti, ki mislita le nase in ki znata vsako točko v pogodbi vedno obrniti v svojo korist. Licitirala sta kot nora (in vedno sta hotela licitirati zadnja), drugim firmam kradla že kupljene filme, se švercala na interne projekcije in podkupovala kinooperaterje, da bi filme ja videla pred drugimi kupci. Če ni šlo drugače, sta film preplačala - samo da bi ga dobila. In samo da ga ne bi dobil kdo drug (za Sling Blade sta plačala 10, za kitajskega Junaka pa 20 milijonov!). Vedno sta izvohala, kdo odloča o prodaji kakega filma - dobila sta njegovo domačo telefonsko številko in mu težila, dokler ni pristal. Spremenila sta logiko filmskega biznisa - in logiko pogajanja za filme. Nobena pogodba ni bila nikoli dokončna - ceno, zapisano v pogodbi, sta naknadno vedno zbijala. Filmarjem, običajno nebogljenim debitantom in tujcem, ki na njune pogoje niso hoteli pristati, sta grozila, da bosta film vrgla v koš... da ga ne bosta spustila v kino... da ga bosta vrgla direkt na video ali pa na TV... da film potem ne bo dobil Oskarja. In slovela sta po slabih poslovnih navadah - filmarjem odstotkov od dobička nista izplačevala. Ni dobička! To je najin film! Brez naju ga ne bi bilo! Vsem sta grozila - režiserjem, producentom, drugim distributerjem, bankirjem, prikazovalcem, kritikom in agencijam (če ta in ta zvezdnik v najinem filmu ne bo igral za drobiž, vam bova odpeljala vse igralce in ustanovila svojo agencijo!). Nihče ni hotel biti z njima v isti državi, kaj šele v istem prostoru. Ko se jima je zmešalo, sta trgala telefone, obračala mize in metala pepelnike. Ljudje v celici smrti so bili bolj na varnem kot njuni uslužbenci, ki so živeli v večnem stresu in strahu - delali so za 25.000 dolarjev letno, na dopust niso upali, odmora za kosilo niso poznali, odpuščala sta jih po tekočem traku. Toda če sta jih poklicala, so vedno prišli nazaj. "Jaz sem Ariel Šaron - vi ste Palestinci!" Miramax je bil prevelik hit. Vse je bilo mogoče. Art filmi so v rokah bratov Weinstein postali smart filmi. In za razliko od drugih sta tvegala.

Dolgo prilagajanje ameriškemu okusu

Tipično: Šund ni zrasel pri Miramaxu, ampak pri konkurenci, pri firmi Tri-Star (del Columbie), toda šefi scenarija niso razumeli, zato so ga stornirali. Jasno, kupil ga je Harvey - ostalo je zgodovina. Weinsteina sta hotela po poroki z Disneyjem dokazati, da nista izgubila roba, zato sta še naprej kupovala transgresivne filme (Trgovci, Mrtvec, Nebeška bitja, Trainspotting, Duhovnik), toda nekatere, ki so bili v prehudem konflitku z Disneyjevo politiko, sta za vsak primer raje preprodala drugim firmam (Mularija, Dogma). Filme sta še naprej rezala in predelovala, jim dodajala happy ende (Citizen Ruth), režiserjem vsiljevala prizore, ki sta jih napisala sama (Modri v obraz, Cop Land), tipu, ki je režiral grozljivko Mimik, predložila katalog obveznih "šokov", prepisan iz Osmega potnika (po minutah!), v Dobrem Willu Huntingu ga psihiater ni potegnil mlademu geniju, kot je pisalo v scenariju, vsi geji v Studiu 54 pa so postali hetero. Nekateri režiserji so se upirali - nikoli nismo več slišali za njih. Drugi so se prilagodili, recimo Lasse Hallstrom, ki bi lahko Čokolado, himno prehranjevanju, posvetil kar Harveyju. In če se kakega koproducenta nista mogla znebiti, sta poskrbela, da v trenutku, ko se v najavni špici pokaže njegovo ime, kak lik stopi na konjsko figo (Zaljubljeni Shakespeare). Nič jima ni bilo pod nivojem: Vrana, ki se ga zaradi katastrofe na snemanju - Brandona Leeja so zares ubili - ni hotel nihče niti dotakniti, sta mirno kupila, ga dokončala in z njim pridelala 51 milijonov. Malega Budo sta kupila za 8 milijonov, a ga potem popravila, skrajšala in premontirala, pa četudi ga je režiral Bernardo Bertolucci, Oskarjevec in pojem artista, ki je Harveyja potem razglasil za "malega Sadama Huseina". Tudi Martinu Scorseseju je Harvey med snemanjem Tolp New Yorka nenehno skakal v besedo in mu pomagal "režirati" (ja, prilagoditi ga je skušal ameriškemu okusu), toda tudi Scorsese je potem prišel po repete (Aviator).

Biznis je cvetel: filme, za katere ni hotel nihče slišati, sta še naprej spreminjala v hite, Dimension, Bobova žanrska divizija Miramaxa, je bruhala hite z dolgimi repi (Krik, Film da te kap, Mali vohuni), pri hiši sta obdržala Tarantina (Jackie Brown, Ubila bom Billa), tako obskurne igralce, kot je Billy Bob Thornton, sta prelevila v zvezdnike, pravih indiejev pa nista več opazila. In seveda - končno sta se prebila do glavnega Oskarja. Angleški pacient je bil prvi njun film, ki je pobral Oskarja za najboljši film (1997) - sledila sta še Zaljubljeni Shakespeare (1999) in Chicago (2003). Leto 2003 je bilo sploh njuno - med petimi filmi, nominiranimi za glavnega Oskarja, so bili trije Miramaxovi (Tolpe, Chicago, Ure do večnosti) in Gospodar prstanov 2, pri katerem sta bila prav tako vpisana med producenti. Le s Pianistom nista imela nič, toda v slogu Karla Rovea, Bushevega Goebbelsa, sta v sklopu svojega predoskarjevskega propagandnega blitzkriega pod pultom vlekla niti, ki so šikanirale Romana Polanskega, češ da je pedofil, ki se še vedno skriva pred zakonom. Podobno sta pred tem poskrbela za predoskarjevsko kompromitiranje Čudovitega uma (ni uspelo) in Reševanja vojaka Ryana (uspelo).

Nič, leta 2003 so njuni filmi dobili 40 nominacij! Disney česa takega ne zmore. Njuni filmi so bili z leti resda vse bolj studijski (okej, tudi bolj disneyjevski od Disneyjevih), toda za Disneyja sta bila prevelika, kar sta dokazala tudi s Fahrenheitom 9/11, ki sta ga napihnila v globalni protibushevski fenomen - v pravo predvolilno orgijo. Ne pozabite, da je Harvey, fanatični demokrat, leta 1996 pred predsedniškimi volitvami prestavil premiero filma Citizen Ruth (o abortusu), da ne bi škodil svojemu guruju, Billu Clintonu, in da je leta 2000 - da ne bi škodil Alu Goreu - pred volitvami prestavil premiero filma "O" (o šolskem nasilju). Drži, Harveyju ni uspelo zrušiti Busha, toda trenutno bi bolj kot Disneyju koristil demokratski stranki. Lahko bi postal njen Karl Rove. Ali pa kar direktno - njen Goebbels.