kolizej / Marketing ne more nadomestiti urbanizma

Da bo marketing nadomestil redni postopek odločanja. Po eni strani gre za pritisk na politiko, saj je letak napisan izrazito enostransko in ne razširja dialoga, temveč vse orožje porabi za to, da utemelji odločitev žirije in nakaže smer odločitve v mestnem svetu. Po drugi strani pa je zanimiv, ker je odprl to, kar sodobnemu urbanizmu manjka - namreč komuniciranje z javnostjo. Če bi imel mestni oddelek za urbanizem službo za stike z javnostjo, bi moral v objaviti nasprotna mnenja, ker bi se samo tako javna razprava lahko razvila s približno enakih izhodišč.

Po anketi, ki jo je naročil investitor, skoraj 60 odstotkov vprašanih podpira načrt gradnje novega Kolizeja. Ali tudi to razumete kot pritisk na politiko?

Niti ne, ker v nizu pristranskega prikazovanja mnenj pomeni poskus seznanitve širše javnosti s problemom. Zanimivo je, da več kot 70 odstotkov anketirancev meni, da investitor ni ravnal prav, ker na natečaj ni povabil domačih arhitektov. Sporočilo je jasno: ljudje si v svojem mestu sicer želijo vidnejših sprememb na bolje, a so hkrati do novosti nezaupljivi, saj ne vedo, kaj jim bodo dejansko prinesle. Za globalno arhitekturo se ve, da je avtonomna in neprilagodljiva. Zato ni težko razumeti, da ljudje od arhitektov, ki jih bolje poznajo, lahko pričakujejo več občutka za mero in bolj zadržano ravnanje kot od svetovljanov, ki so bili poklicani, da uveljavijo alternativne poglede na mesto. Poleg tega so mnenja v kritični javnosti vse bliže mnenju tistih, ki mislimo, da bi se Ljubljana lahko uspešneje uveljavila na mednarodnih trgih z lastno, inovativno arhitekturo, namesto da jo uvaža.

Se vam zdi sporno, da je med pisci propagandnega letaka tudi šef mestnega oddelka za urbanizem Igor Jurančič?

Kot javni uradnik sicer ima možnost, da se izreka, hkrati pa se ve, da je to oblika vnaprejšnjega pritiska. Ne gre torej za strokovno nevtralno mnenje, ampak za mnenje, ki da težo toku presojanja primernosti projekta. Tu se v ospredje postavlja vprašanje pravnega reda. Pri Kolizeju je bil pravni red kršen v več točkah. S tem območjem se namreč ukvarjata dva odloka, ki govorita o varovanju spomenika in o pogojih zidave. Ker gre za pomemben del mestnega središča, se za to območje zahteva javni natečaj. Tu je bil postopek obrnjen, čeprav kljub temu legitimen. Prepričan sem namreč, da gre sodoben način urejanja mesta od spodaj navzgor, se pravi iz različnih pobud, ki se preverjajo glede na svoje dolgoročne učinke. Ključno pri načrtovanju in upravljanju sodobnega mesta je, da se na eni strani zagotovi dinamika sprememb, na drugi pa se posamični projekti usmerjajo glede na dolgoročno postavljene cilje, da urbani sistem mesta ne začne slabeti. Sodobno mesto se ne ureja z urbanizmom, kjer politika vlada nad prostorom, ampak kjer poskuša prepoznati raznolikost pobud. Pri tem pobud ne sme zgolj servisirati in spraviti v legitimno stanje, ampak jih mora usmerjati. Kapital namreč vedno želi kratkoročne učinke, ker skuša v čim krajšem času ustvariti čim večji donos. To je njegova legitimna pravica. Njegova logika. Mestne uprave upoštevajo to logiko, a ji hkrati dajejo pravo mero.

Prav o tem je v Sobotni prilogi govoril predsednik žirije za novi Kolizej, arhitekt Boris Podrecca, ko je poudaril, da se mora mesto povezati z zasebnim investitorjem in mu dati smernice, kako naj se v mestu gradi. Ali ljubljanska mestna uprava ima strategijo, kako se pogovarjati z zasebnimi investitorji?

Mestna uprava ni razvila ne služb ne metod upravljanja. Tu ne gre samo za Jurančiča, ampak za celotno upravo. Ne gre za postavljanje pogojev, ki so izključni, ampak za iskanje različnih partnerstev. Mestna uprava ne bi smela biti tista, ki odloča, pač pa tista, ki pripravlja razmere. Tu je temeljna razlika med urbanizmom, ki je odprt in pogajalski, ter urbanizmom, ki je inštrument in metoda vladanja nad mestom.

Jurančič zavrača očitke, da je mestna uprava podlegla zasebnemu investitorju, češ da je šlo za normalen dialog ...

Ne vem, ali je bil res dialog. Če mestna uprava ni dovolj odzivna, če na trgu idej investitorjem ne ponudi projektov, ampak čaka na pobudo od zunaj, izgublja temeljno taktično pozicijo.

Investitor je k sodelovanju pritegnil ugledne tuje arhitekte in tako pokazal, da ni zgolj nerazgledan kapitalist.

Vloga investitorja je v tej zgodbi popolnoma legitimna. Sporna je vloga mestne uprave. Prepričan sem, da je Kolizej precedenčen primer, ki kaže na vrsto pomanjkljivosti. Ljubljana že nekaj časa zaostaja v razvoju. Od leta 1982 do danes mesto ni realiziralo osemintrideset razvojnih projektov. Gre za strateške projekte javnega sektorja, brez katerih ni novega zagona. Na tem seznamu so na primer osrednja čistilna naprava, centralna tehniška knjižnica, ureditev Navja, univerzitetna športna dvorana in športni park, osrednja tržnica in novi Mesarski most, džamija, nogometni štadion, potniški center, prenova Drame in Opere, prenova Roga in Cukrarne, prenova mestnega kopališča Kolezija, ureditev nabrežij Ljubljanice, zazidava Šumija in tako naprej.

Kaj očitate novemu Kolizeju?

Zame je glavni problem, da je bilo investitorju preveč obljubljeno, da se na tej lokaciji lahko zgodi kar koli, da je mogoče povečati izkoriščenost zemljišča s sedanjih 15.000 kvadratnih metrov na novih 85.000 kvadratnih metrov. Dana mu je bila popolna svoboda, da razvija svoje vizije, pri čemer so bile te z vidika sprejemljivosti prostora pretirane. V natečaj za novi Kolizej je bilo vloženo ogromno denarja, čeprav bi ga bilo mogoče izpeljati z veliko manjšimi stroški v zazidalnem preizkusu ali z variantno rešitvijo, kot smo temu rekli včasih. Še do leta 2000 so se po naročilu mestne občine delale variantne rešitve za različne mestne probleme. Te strokovne ankete so bile pomembna sestavina arhitekture v Ljubljani, saj jih druga evropska mesta niso poznala. Z nizkimi stroški je stalno potekala kvalificirana javna razprava. Od leta 1987 do 2000 sem skupaj z različnimi sodelavci pripravil štirinajst urbanističnih študij, na primer variantne rešitve za območja Figovca, Cukrarne, Stare plinarne, Grajskega griča ...

Pomenljivo je, da so se zadeve ustavile ravno leta 2000, ko je mestni oddelek za urbanizem prevzel Jurančič...

Očitno je presodil, da te študije niso več potrebne.

Se strinjate z mnenjem prof. Gabrijelčiča, da Ljubljani manjka kreativni urbanizem?

To je očitno že, če Ljubljano primerjamo z Mariborom. Čeprav Maribor skuša preživeti v slabših gospodarskih razmerah, hitreje rešuje mestne probleme in uresničuje strateške projekte. Od leta 1995 do 2003 so pripravili devet arhitekturnih delavnic o najbolj akutnih problemih mesta in v to vključili tristo sodelujočih arhitektov in urbanistov iz Slovenije in tujine. Hkrati so v istem obdobju imeli petnajst natečajev. Medtem v Ljubljani ni bilo niti ene delavnice.

Podrecca pravi, da v Ljubljani vlada konservativni duh, da ni odprtosti, da je preveč protekcionizma ...

Po mojem je šel v intervjuju za Sobotno prilogo čez mero, ker se je postavil preveč pokroviteljsko proti mestu, ki ima svojo zgodovino in kulturo. Bodimo pošteni: Podrecca je v Ljubljani zgradil več kot številni njegovi slovenski kolegi. Njegovi so galerija Dessa, lokal Platana, hotel Mons, multipleks Gradišče ... Pri tem smo ga kolegi stalno podpirali. Zdaj pa govori tako, kot da je bil iz Ljubljane izgnan.

Kaj pa očitek, da se v središču Ljubljane v arhitekturi že več let ni zgodilo nič?

V ožjem mestnem središču je triindvajset nebotičnikov. Ne drži torej, da mesto spi. Visoke stavbe se gradijo. Bi jih pa bilo veliko več, če bi mestna uprava znala učinkoviteje uporabljati razvojne inštrumente, kot so variantne rešitve, ustrezna zemljiščna politika, upravni inštrumenti in progresivna davčna politika. Učinkovite evropske mestne uprave vse te inštrumente uporabljajo za zagon razvoja. Največja ironija zgodbe o Kolizeju je, da smo arhitekti označeni za tiste, ki razvoj zaviramo, mestna uprava pa za frajerko, ki razvoj spodbuja. V resnici pa uprava petnajst let ni naredila nič, zdaj pa je prišel investitor, ki naj bi s kirurškim rezom rešil situacijo. Kolizej se mi zdi pomemben zato, ker razgalja stanje, na katerega smo že dolgo opozarjali, pa nanj nismo imeli vpliva. Govorim o stalni izločenosti stroke iz urejanja in upravljanja mesta. Oblikovalci javnega mnenja so z dobro vodenim marketinškim pristopom uporabili vse možne trike, da bi nas očrnili. Najprej so skušali spreti generacije, češ da stara generacija arhitektov s konservativnim pogledom onemogoča mlade. V resnici razhajanja med generacijami ni. Ravno nasprotno. Stara generacija podpira mlade arhitekte. V tujini je zelo redko, da bi mladi arhitekti lahko zidali že takoj po diplomi. Potem je bil tu še trik, o katerem je govoril tudi Podrecca, češ da je slovenska arhitekturna stroka zagledana vase in noče sodelovati z oblastjo. Tudi to ne drži. Mi bi sodelovali, pa smo iz procesa izločeni. Županja Simšičeva doslej na pogovor še ni sprejela delegacije društva arhitektov, kar je precedenčen primer v zgodovini ljubljanskih županstev.

Naj se mestni urbanistični načrt podredi tako velikemu projektu, kot je Kolizej?

Mestna uprava bi lahko že pred letom ali dvema ugotovila stanje spomenika in sprožila postopek za spremembo odloka, ki ščiti Kolizej. Ali pa bi rekli: vidimo, da ta mestna četrt izumira, zato naredimo variantno rešitev, pripravimo ustvarjalne delavnice, vključimo mnenje čim več ljudi, na podlagi zbranega gradiva pa sprožimo postopek za spremembo veljavnega prostorskega akta in naredimo nov lokacijski načrt. To bi bil normalen postopek. Osebno se mi sicer natečaj za Kolizej ne zdi sporen. Težava ni v tem, da je podjetnik kupil zemljišče in najel svojega arhitekta, ampak v tem, da to nadomešča vse druge postopke. Bogataš nekaj kupi, v naslednji fazi pa mestni svet brez sodelovanja stroke, civilne družbe in mimo pravnih postopkov potrdi nov lokacijski načrt.

Zakaj se arhitekti tako bojite stolpnice, ki jo predvideva novi Kolizej?

Kako se določi višina stavbe v mestu, je stvar postopka. Jasno je, da si podjetnik želi nebotičnik, ker si s tem poveča profit. Toda presoditi je treba tudi, ali je tak nebotičnik v javnem interesu. V razvitih mestih tak predlog dobi posebna strokovna komisija, in ta presodi, ali je gradnja novega višinskega poudarka sploh utemeljena. Evropska mesta imajo že vnaprej izdelane strokovne podlage, kje razporejati visoke stavbe. Navadno je to na vozliščih avtocestnih obročev in na točkah grupiranja visokih stavb. Visoka stavba je z vidika oblikovanja mesta zelo pomembna, ker lahko temeljno spremeni podobo mesta. Pomeni nov poudarek, ki lahko preglasi vse druge. Tipičen primer nebotičnika, ki je skvaril podobo mesta, je Montparnasse v Parizu, zaradi katerega so gradnjo stolpnic v mestnem središču ustavili.

Zakaj mislite, da stolpnica ne spada na lokacijo Kolizeja?

Ker spreminja merilo, ki je pomemben del prepoznavnosti mesta. Ta stavba bo še enkrat višja od vseh drugih stolpnic v Ljubljani. Pa tudi zato, ker stolpnica ne bo postavljena v prazen prostor, ampak dobesedno na spomenik. V neposredni bližini, na zunanjem robu ožjega mestnega obroča, imamo prazna zemljišča, kjer stolpnica ne bi motila mestne podobe. Ena takšnih lokacij je ob Tivolski cesti. Zakaj torej ne bi gradili tam, kjer je nemoteče? Nujno bi bilo treba opraviti raziskave, ki bi dokazale, kakšen bo učinek te zidave na funkcioniranje mesta in kaj pomeni z vidika mestne silhuete. Ta presoja ni bila narejena. Mimogrede - po naročilu mestnega oddelka za urbanizem smo na fakulteti za arhitekturo leta 2000 izdelali strokovno podlago, kje v Ljubljani je mogoče graditi nove stolpnice ali nadgraditi stavbe, ki že stojijo. Iz tega dokumenta je jasno razvidno, da se Kolizej ne bi smel nadzidati niti za nadstropje oziroma da se mora ohranjati sedanja višina venca. Po drugi strani je v bližini Lev, pri katerem bi bila nadzidava dopustna. Jurančič za ta dokument ve, a se dela, da ne obstaja.

Če bi bili član žirije, bi verjetno izbrali projekt finskih arhitektov, ki sta predlagala ohranitev sedanje višine ...

Ja. V Evropi namreč obstajata dva tipa mest. Enega varujemo, drugega razvijamo. Varujemo zgodovinsko mesto, njegovo fizično zgradbo. Trgi, višinski poudarki, ulice in četrti starega mesta niso le kulturnozgodovinska, ampak tudi ekonomska vrednota. S starim mestom je treba vzpostavljati sožitje. Na drugi strani pa imamo hitro razvijajoča se mesta, ki se šele vzpostavljajo in zato lažje sprejemajo globalne izzive. Finska rešitev je to dvojnost spoštovala, sedanji spomenik pa zgolj interpretirala. Postavljanje stolpnic kjer koli, predvsem pa v notranjosti mestnega jedra, je znak amerikanizacije. Mi temu sicer rečemo globalna nujnost, v resnici pa je ravno nasprotno. Lokalna dediščina je čedalje dragocenejša. Še celo Američani zadnjih petnajst let skušajo ohraniti čim več iz svoje sicer plitke zgodovine, ker se zavedajo, da zadržanost prinese dobit. Zakaj bi morala iti Ljubljana skozi celoten proces amerikanizacije, da bi nazadnje spoznala, kar so druga evropska mesta spoznala že zdavnaj.

Jurančič pravi, da strogega mestnega središča res ne bi smeli nadgrajevati z novimi višinskimi poudarki, da pa stolpnice spadajo v križišča notranjega mestnega obroča z mestnimi vpadnicami.

Stolpnica, ki jo predvidevajo načrti za novi Kolizej, žal ni na obroču, ampak 80 metrov stran. Zraven je cerkev, ki bi jo stolpnica zakrila. Na tej lokaciji nimamo praznega prostora, ampak četrt z določeno višino venca. Nova zidava bi torej morala upoštevati zaokroženost četrti. Poleg tega je treba imeti odnos do drugih vertikal v mestu. V Ljubljani so dominante vzdolž Dunajske ceste, ki je mestna magistrala. Pomemben je tudi odnos do mestne silhuete. Ljubljana je že od daleč prepoznavna po svojem obrisu. Vprašanje je, kako bi se nova stolpnica umestila v ta obris. In navsezadnje gre za odnos do pogleda na grad. Grad je krona mesta, ki so jo arhitekti upoštevali v celotnem povojnem obdobju. Ravnikar, ki je vedno skušal graditi zelo visoko, se je zavedal ključnega pomena varovanja historične vedute. Na podlagi vsega tega se določi višina in razporeditev visokih stavb v historičnem mestu. Zakaj bi sedanji prostorski red spodkopali, še preden smo ga do konca izkoristili?! Tipično slovenska značilnost je, da se skuša kvariti nekaj, kar že obstaja, namesto da bi se gradilo kaj novega. Ne vem, od kod ta blazna potreba, da se vse tlači v historični mestni obroč ...

Bi petindvajsetnadstropno stolpnico Kolizeja lažje upravičili, če bi imeli do polne višine zgrajena dvojčka na Trgu republike?

Ja. Ker tedaj Kolizej ne bi bil nova, najvišja mestna dominanta.

Zakaj dvojčka nikoli nista bila zgrajena do predvidene višine?

Po mojem zaradi ekonomske presoje. Javne investicije tega niso zmogle financirati. Gre za projekt, ki je nastajal dvajset let. Pozneje je bilo sicer več poskusov, da bi ju dozidali. Po novem pa se sedanja višina varuje, ker so se ji prilagajale vse druge stavbe v mestu.

Investitor Kolizeja je lastnik zemljišča. Ali ni njegova stvar, kaj bo na njem zgradil?

Takšno razmišljanje kaže na to, da pri nas še vedno ni razvita prostorska kultura oziroma da prostor ni prepoznavna vrednota. Lastnik zemljišča na njem pač ne more graditi, kar se mu zljubi, ker bi to pomenilo stihijo. Vsak poseg v prostor je poseg v javno okolje. Če bi bilo popolnoma vseeno, bi lahko kak podjetnik kupil Nebotičnik in ga podrl.

Kolizej propada in je statično ogrožen. Navsezadnje ga tudi vi in gospod Hrausky nista uvrstila v arhitekturni vodnik po Ljubljani. Ga je torej res smiselno ohranjati?

Izpustila sva ga, ker je zaradi svoje dotrajanosti nevaren, in ne zato, ker ga ne bi priznavala za spomenik. Pa tudi, če Kolizeju vzamemo status spomenika, ostane pričevalec mestne zgodovine.

Enake Kolizeje so imeli tudi v Gradcu in na Dunaju, pa so jih že podrli. Očitno Avstrijci v teh objektih niso videli takšne zgodovinske vrednosti.

Imajo več zgodovine kot mi. Mogoče so porušili Kolizeje, so pa pustili ogromno drugih zgodovinskih objektov, na primer plinohrame na Dunaju. Sicer pa pri Kolizeju sploh ne gre samo za spomenik, ampak za spremembo značaja celotne četrti. Gre za vrsto razmerij, ki bi jih nova zidava morala ujeti v ravnovesje. Danes je spoštovanja vredna tista družba, ki globalno arhitekturo ne samo privabi, ampak jo skuša pripraviti do tega, da se prilagodi lokalnim razmeram.

Jurančič v letaku piše, da bo Kolizej neke vrste slovenski Tate Modern ...

Pa kaj še! Tate Modern je tipičen primer industrijske dediščine z zelo skladno, zadržano prenovo. Tam spomenika niso rušili, ampak so mu samo dodali. Vsako mesto ima svojo identiteto. Ne razumem, zakaj bi sedanjo identiteto mesta rušili! Zakaj iz Ljubljane narediti novi Manhattan?

Če želimo, da se mesto razvija, mu moramo kdaj tudi kaj odvzeti, da naredimo prostor za kaj novega...

Če je lokacija prišla v zgodovino, je najbolje, da jo interpretiramo, ne pa brišemo. Novo globalno metropolo lahko gradimo na številnih drugih lokacijah. Svoj La Defence bi na primer lahko gradili na parcelah ob Dunajski cesti, kjer stolpnice ne bi bile moteče.

Se vam zdi zmagovalni projekt dober vsaj z arhitekturnega vidika?

Gre za arhitekturno, ki bi jo najlažje opisal kot pragmatično. Zelo je dekorirana, orientalska, zato v meni zbuja negativno konotacijo. Dekoracija je minljiva, zato vedno pomeni nekaj slabšalnega. Monejev in Chipperfieldov projekt sta se mi v svoji zadržanosti zdela bistveno bolj evropska.