kinematografi / Mesto lumiere

Dobro leto je že tega, zgodnji oktober je bil, ko sem spil svojo prvo kavo v Parizu. V Ljubljani sem končal sezono s premiero dokumentarca Meje mojega sveta, naslednji dan ob desetih dopoldne pa sem sedel v lokalčku na Montmartru in čakal, da se prijatelj Raphael, sicer francoski igralec, zbudi. Njegovo stanovanje naj bi bilo moja prva pariška naselitvena točka, dokler se pač ne znajdem. Tako sem sedel, utrujen od poti, mačkast od premiernega večera, in se lenobno prepuščal opazovanju okolice in mimoidočih. Prav pred menoj se je v horizont in navzgor odpirala majhna uličica, na pogled čisto zapuščena. Tam nekje na sredini se je na rumeni fasadi, v ceneni barvni neonski svetlobi, opazno svetlikal napis Studio 28. Mali Slovenček sem si hitel razlagati, da je to slikarski atelje, in se še naprej poigraval z mislijo, kakšen model da je ta slikar, ki ustvarja v takem navzven kičastem interierju. Zazvonil je telefon, vrata pariškega stanovanja so se odprla in na zgodbo Studia 28 sem malodane pozabil. Tisti večer sem Raphaela vprašal, kje je najbližji kino. Odgovor je bil Studio 28, v sosednji uličici. Torej tisto, kar me je še najbolj spominjalo na vhod v kakšno špansko kantino, je kino. Svašta. Tisti večer sem se odpravil tja, ne da bi vedel, kaj je na sporedu. In naletel na Hitchcockovo Dvoriščno okno. Ker sem bil malo pozen, sem se šele v temi dvorane začel spraševati, kako za vraga v kinu, ki ni kinoteka, vrtijo 50 let star film. Naslednji šok sem doživel, ko so se prižgale luči. S stropa in sten so visele svetilke, ki so dvorani dajale karnevalski, skoraj cirkuški videz. Bil je oktober, novo leto je bilo daleč, pa tudi maškarade še niso bile na sporedu. V preddverju sem si malo bolje ogledal, kje sploh sem, in ugotovil, da sem se znašel v enem izmed prvih avantgardnih kinov v Parizu, ki je bil ustanovljen leta 1928 in v katerega so svoj čas zahajali taki ptiči, kot so Jean Cocteau, Luis Bunuel, Abel Gance ...

Pravo odkritje so postale prav male kinodvorane, l'art et essai kinematografi, ki so ponujali program, kakršnega do tedaj nisem bil vajen; na eni strani stare filme, ki so zame vedno ostajali v domeni kinoteke, na drugi strani pa filme z vsega sveta: iz Azije, Latinske Amerike, z Bližnjega vzhoda, iz Afrike ... Mali neodvisni kinematografi so neposredno in tesno povezani s celotno francosko, s tem pa tudi svetovno filmsko zgodovino.

Korenine

Pariz se sicer ponaša s prvo javno projekcijo, ki hkrati zgodovinsko pomeni rojstvo filma. Osemindvajsetega decembra 1895 sta Auguste in Louis Lumiere v Grand Cafeju na Boulevardu de Capucines pred občinstvom predvajala film L'Arrivee d'un train en gare de la Ciotat. Vendar to zgodovinsko dejstvo še ne pomeni, da je današnja številnost malih kinodvoran nekaj samoumevnega.

V začetku 20. stoletja sta dve močni francoski producentski hiši, Pathe in Gaumont, začeli krojiti tudi videz, velikost in namen kinodvoran. Leta 1907 je Pathe v zapuščenih hangarjih in dvoranah za proslave ustvaril skoraj 20 kinodvoran, Gaumont pa je leta 1910 odprl prvo namensko dvorano za projiciranje filmov Gaumont Palace. Dvorana, ki so jo postavili na zemljišču nekdanjega hipodroma, je sprejela 6000 obiskovalcev. Torej je bila megalomanskost že od samega začetka prisotna tudi pri projekciji filmov. Med letoma 1918 in 1930 se je pojavila tendenca prostorov, kjer bi podobno kot v teatru dosegli ločitev po socialnem in družbenem statusu. S tem so kinematografi poskušali v dvorane zvabiti buržoazne sloje, ki so do tedaj film prezirali kot manjvredno umetnost oziroma kot neumetnost. H gradnji dvoran so bili prvič povabljeni priznani arhitekti; nekateri med njimi so se “specializirali” za gradnjo dvoran in v naslednjih desetletjih projektirali nekaj deset pariških kinematografov. Leta 1927 je Paramount prevzel in preuredil večino kinematografov na aveniji Grand Boulevard, ki je takrat veljala za prestižno lokacijo v Parizu. Odprtja dvorane La Theatre Vaudville so se udeležile številne pomembne osebnosti iz javnega življenja: Citroen, Cocteau, Abel Gance in množica politikov. Ameriški film je bil "in", večina francoskih dvoran je posnemala videz in program Paramountovih dvoran. Med letoma 1930 in 1940 je število kinodvoran s 191 naraslo na 336. Vojna je razvoj kinematografov zaustavila, vendar ga ni zatrla. Po vojni je v Parizu obratovalo 354 kinodvoran, ki so večinoma stale v okrožjih Champs-Elysees, Quartier Latin, Opera, Place Clichy, Montparnasse (to ostajajo centri "kinomoči" vse do danes).

Medtem ko se je film komercializiral, je potekal tudi vzporeden proces. Oče francoske kinematografije Louis Delluc se je angažiral pri ustanavljanju kinoklubov, malih dvoran, kjer so predvajali le avantgardne filme. Tako so bili v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ustanovljeni Vieux Colombier, Studio des Ursulines, Studio 28, v tridesetih pa so jim sledili Mac Mahon, Le Balzac, Latina, Le Champo ... in vsi so se obdržali do danes. Morebiti ravno zaradi francoskega filma. Novi val (La Nouvelle Vague) je zrasel prav na plečih malih kinov in seveda francoske kinoteke pod vodstvom legendarnega Henrija Langloisa, kjer so v tistem času predvajali "drugačne" filme.

S filmi francoskega novega vala so kinematografi, posebej seveda "mali in neodvisni", postali "place to be", prostor za večerno preživljanje prostega časa. V sedemdesetih letih, ko se je krivulja obiska spet obrnila navzdol, je bil cilj obdržati publiko. Vse bolj so se specializirali, uvajali so kartice "zvestobe", popuste in posebne ugodnosti za stalne člane. CNC - Centre National de Cinematographie je začel izvajati program finančne podpore kinematografov, ki so na sporedu imeli določen odstotek izdelkov kinematografij drugih držav in celin (nepisano pravilo je bilo, da je bil to seveda nehollywoodski film). Brez državne podpore bi verjetno mnogi izmed malih kinematografov propadli. Od konca osemdesetih let so namreč trije velikani - UGC, Gaumont in Pathe - nadzorovali 90 odstotkov programa v distribuciji. Z devetdesetimi leti se je vrnil sindrom velikih dvoran, kjer so predvajali le velike hollywoodske hite.

In danes? Pritisk kapitala in megauspešnic je vse večji. Vendar Pariz, morda ravno zaradi multietnične sestave prebivalstva, ima posluh za drugačen film. Kljub temu mnogi neodvisni kinematografi brez nacionalnega centra za kinematografijo ne bi preživeli. V devetdesetih letih se je programu državne pomoči pridružil tudi MEDIA, program Evropske unije - Europe Cinemas, ki podpira kinematografe s programom nedomačega evropskega filma.

Mali velikani

Zakaj čeprav imam mesečno vstopnico za vse Gaumontove dvorane v mestu, še vedno rad zahajam v male art et essai dvorane? Eno je priti v preddverje, napolnjeno s kokicami in z napitki, tam čakati na projekcijo, potem pa si v brezosebni velikanski dvorani ogledati film. Čisto nekaj drugega je čakati v preddverjih, ki izžarevajo filmsko zgodovino, posedati v majhnih barčkih, obkrožen s filmskimi revijami, potem pa si ogledati projekcijo v majhnih dvoranah, ki so večinoma ohranile tudi arhitekturne prvine z začetka stoletja.

V četrti trgovin, veleblagovnic in poslovnih prostorov, streljaj proč od avenije Champs-Elysees, se je čudežno obdržal kino Balzac. Zgrajen je bil v slogu art decoja leta 1935, z eno veliko dvorano s 640 sedeži, razpostavljenimi v obliki amfiteatra. Ob odprtju je bil prikazan film Kinga Vidorja Wedding Night. Program tistega časa je temeljil pretežno na ameriških komedijah, po vojni so prikazovali zelo znane francoske filme. Korenite spremembe so se zgodile leta 1975, ko je vodenje kina, po očetovi smrti, prevzel Jean-Jacques Schpoliansky, današnji direktor. Balzac je namreč že od začetka podjetje v družinski lasti. Novi lastnik je sedel za krmilo, ko je obisk v kinematografih drastično upadal. Gospod Schpoliansky je preroško izpeljal gradbeni poseg: veliko dvorano je preuredil in zmanjšal, v ogromnem preddverju in v veliki pisarni starega očeta pa je dogradil dve novi. Sočasno je spremenil programsko usmeritev: zaposlil je uglednega distributerja Jeana Hernandesa, ki je Balzac spremenil v “art et essai” kinematograf, kjer je mogoče videti zanimive filme z vsega sveta. Nasploh je Schpoliansky eden najbolj samosvojih lastnikov kinematografov v Parizu. Vsak dan med 12. in 24. uro svoj čas posveča kinu; zase pravi, da je “kinoumetnik”. Vrata njegove pisarne so ves čas odprta, vsako projekcijo napove osebno. Verjame, da mora biti kino družabni prostor, svet za prihodnost, kamor ljudje prihajajo, da bi spoznali različne kulture in se o tem tudi pogovarjali. Zato v šali pravi, da je Balzac javni servis, federacija gledalcev. Leta 1996 je ustanovil klub ljubiteljev kina Balzac. Pred otvoritvenim večerom je Schpoliansky hodil po aveniji Champs-Elysees in mimoidočim ponujal poljske kekse, ki jih je bila spekla njegova žena. Poljski piškoti so postali stalnica na večerih kluba prijateljev Balzaca, ki trenutno šteje 1300 članov. Vendar upravljanje 850 kvadratnih metrov prostora ni lahko. Kot zadnji, ki se je obdržal na “negostoljubnem” terenu, pravi: “Kino v središču mesta, ki zapre vrata, je izgubljen za vedno. Pritisk kapitala je enostavno premočan. Zato me lastniki restavracij in barov obožujejo, ker smo ena redkih življenjskih točk v tem delu mesta.”

Najbolj fascinantno in eksotično zgodbo ima zagotovo Studio 28, ki leži v mali ulici Tholoze in je del legende Montmartra. Ker letos spet živim v sosedstvu, tja zaidem večkrat, pogosto zgolj na kavo. Kino je leta 1928 ustanovil Jean-Placide Mauclaire. Ker je bil to prvi avantgardni kino na desnem bregu reke, je takoj začel privlačiti različne umetnike tistega časa. Dela nadrealističnih slikarjev so krasila stene galerije, Jean Cocteau pa je za dvorano dizajniral luči. Ker je bil to kino, ki je slovel po radikalni usmeritvi, so ga hitro doletele težave. Leta 1930, na projekciji Bunuelove Zlate dobe (L'age d'or), je skupina neofašistov prekinila projekcijo in skoraj popolnoma demolirala dvorano in galerijo. Med letoma 1930 in 1939 se je Studio 28 spremenil v “la salle du rire”, dvorano smeha. Na sporedu so bile v glavnem ameriške komedije. Leta 1950 so dvorano popolnoma prenovili in Studio 28 je spet užival status kultnega. Za projekcijo filma Abela Gancea Napoleon so popolnoma preuredili projekcijsko kabino. V 3 ure in 15 minut dolgi verziji filma je namreč 25-minutni triptih; trije filmi se sočasno projicirajo na tri platna. Projekcije Napoleona so polnile dvorano leto in pol. Zaradi inovativnega filmskega programa, fotografskih razstav in slik ter jazzovskih koncertov Studio 28 ostaja vsa leta živahno filmsko središče. Enajstega junija 2000 je Jean-Pierre Jeunet v kinu posnel prizor za film Amelie Poulain, kar je dodatno utrdilo njegov status kultnega kina. Danes v Studiu 28 predvajajo pester izbor filmov z vsega sveta, zaradi prijetnega ozračja pa se veliko francoskih režiserjev odloča za predpremierno predvajanje svojih filmov prav v tem kinu.

V kino Le Champo, ki leži v “študentski” četrti Quartier Latin in za katerega je Claude Chabrol zapisal”Le Champo je bil, je in bo moja druga univerza”, se najraje odpravim na polnočne trojčke; vsako soboto v dveh dvoranah potekajo projekcije treh filmov izbranega režiserja tja do zgodnjih jutranjih ur, v ceno vstopnice pa je vključen tudi zajtrk, croissant in kava. Med množico ljubiteljev filma je vedno opaziti osebke, oborožene z odejami in blazinami. Zgodba kina Le Champo je delikatesna. Kmalu po odprtju leta 1939 je kino zajel požar in popolnoma uničil projekcijsko kabino. Da bi se izognili zaprtju dvorane zaradi neustrezne opremljenosti, je uprava kina inštalirala nov projekcijski sistem, ki je še vedno unikaten v Evropi in svetu. Projekcijsko kabino so namestili v sobo nad dvorano, natančneje nad platno, potem pa s posebnim sistemom ogledal, ki temeljijo na principu periskopa, sliko projicirali na veliko ogledalo na koncu dvorane (kjer je nekoč bila projekcijska kabina), od koder se je slika odbila na platno. Sedanji lastniki so zelo ponosni na ta sistem. Le Champo je zaradi svoje lege svojčas privabljal številne, takrat še neznane dijake. Namesto v šolo so vanj zahajali Godard, Lelouch, Belmondo, Truffaut pa seveda že omenjeni Chabrol. Leta 1989, ob petdesetletnici delovanja, so preddverje posvetili spominu Jacquesa Tatija. Družina Tati je kinu poklonila plakat za film Jour de Fete, enega od treh originalov na svetu, ki še vedno ponosno visi na steni.

Studio des Ursulines takisto leži v Latinski četrti, vendar ni tako priljubljen kot njegov predhodnik. Je pa bil to verjetno prvi art et essai kino na svetu, gotovo pa prvi v Parizu. Zgrajen je bil v začetku prejšnjega stoletja kot lokalni kino, kjer so prikazovali neme filme. Zgodovina ga pomni od leta 1925, ko ga je kupil Armand Tallier, “oče” neodvisne kinematografije. Njegova zamisel je bila prikazovati nenavadne filme ne glede na žanr ali državo, iz katere film prihaja. Kot zanimivost naj omenimo, da je bil prav tam prikazan film Georgea Wilhelma Pabsta La Rue sans Joie (Ulica brez veselja), v katerem je bila prvič opažena takrat še neznana Greta Garbo. V tridesetih letih je naslednja zvezda prevzela primat na filmskem platnu. Sternbergov film L'Ange Bleu z Marlene Dietrich v glavni vlogi je doživel svetovno premiero v Studiu des Ursulines. Film so nepretrgoma prikazovali 14 mesecev in v tem času se je po pariških kuloarjih govorilo le o njem. Po drugi svetovni vojni so se s svojimi filmi skozi ta mali kino sprehodili vsi večji svetovni avtorji. Danes Studio des Ursulines še vedno ohranja izrazito neodvisno programsko shemo, od leta 1998 pa vzporedno razvija program za otroke in mladino.