pod afriškim soncem / Faforo!

Ko je pisatelj Ahmadua Kourouma obiskal male Somalske begunce v Džibutiju, so mu ti predlagali, naj napiše knjigo o usodi otrok v Afriki. Tako je nastal roman Alahu ni treba - humorno-ironična kroniko državljanske vojne v Liberiji in Sierri Leone, ki jo pripoveduje otrok-vojak.

Prevedla Katja Zakrajšek
MLADINA, št. 4, 27. 1. 2005

Ahmadou Kourouma, po rodu Malinke, se je rodil leta 1927 v današnji Slonokoščeni obali. V svojih romanih se posveča kritični analizi problemov postkolonialne Afrike, ki jo podaja v izvirnem literarnem jeziku, ki plodno zajema tudi iz mandinških tradicij. Njegov pisateljski opus je po obsegu majhen; ob drami <I>Tisti, ki govori resnico</I> (1972) in vrsti knjig za otroke je napisal še tri romane: <I>Sonca neodvisnosti</I> (1968), <I>Monne, žalitve in izzivi </I>(1990), <I>Čakajoč na glasovnice divjih zveri</I> (1998). <I>Alahu ni treba</I> (Allah n'est pas oblige) je v izvirniku izšel leta 2000 in predstavlja vrhunec in kristalizacijo njegove poetike. Kourouma je umrl 11. decembra 2003 v Lyonu.

Ahmadou Kourouma, po rodu Malinke, se je rodil leta 1927 v današnji Slonokoščeni obali. V svojih romanih se posveča kritični analizi problemov postkolonialne Afrike, ki jo podaja v izvirnem literarnem jeziku, ki plodno zajema tudi iz mandinških tradicij. Njegov pisateljski opus je po obsegu majhen; ob drami Tisti, ki govori resnico (1972) in vrsti knjig za otroke je napisal še tri romane: Sonca neodvisnosti (1968), Monne, žalitve in izzivi (1990), Čakajoč na glasovnice divjih zveri (1998). Alahu ni treba (Allah n'est pas oblige) je v izvirniku izšel leta 2000 in predstavlja vrhunec in kristalizacijo njegove poetike. Kourouma je umrl 11. decembra 2003 v Lyonu.

Določam, da je dokončni in popolni naslov mojega blablaja Alahu ni treba biti pravičen v vseh svojih stvareh tu doli. Tako. Bom kar začel svoje flance.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 17,00 EUR dalje.


Prevedla Katja Zakrajšek
MLADINA, št. 4, 27. 1. 2005

Ahmadou Kourouma, po rodu Malinke, se je rodil leta 1927 v današnji Slonokoščeni obali. V svojih romanih se posveča kritični analizi problemov postkolonialne Afrike, ki jo podaja v izvirnem literarnem jeziku, ki plodno zajema tudi iz mandinških tradicij. Njegov pisateljski opus je po obsegu majhen; ob drami <I>Tisti, ki govori resnico</I> (1972) in vrsti knjig za otroke je napisal še tri romane: <I>Sonca neodvisnosti</I> (1968), <I>Monne, žalitve in izzivi </I>(1990), <I>Čakajoč na glasovnice divjih zveri</I> (1998). <I>Alahu ni treba</I> (Allah n'est pas oblige) je v izvirniku izšel leta 2000 in predstavlja vrhunec in kristalizacijo njegove poetike. Kourouma je umrl 11. decembra 2003 v Lyonu.

Ahmadou Kourouma, po rodu Malinke, se je rodil leta 1927 v današnji Slonokoščeni obali. V svojih romanih se posveča kritični analizi problemov postkolonialne Afrike, ki jo podaja v izvirnem literarnem jeziku, ki plodno zajema tudi iz mandinških tradicij. Njegov pisateljski opus je po obsegu majhen; ob drami Tisti, ki govori resnico (1972) in vrsti knjig za otroke je napisal še tri romane: Sonca neodvisnosti (1968), Monne, žalitve in izzivi (1990), Čakajoč na glasovnice divjih zveri (1998). Alahu ni treba (Allah n'est pas oblige) je v izvirniku izšel leta 2000 in predstavlja vrhunec in kristalizacijo njegove poetike. Kourouma je umrl 11. decembra 2003 v Lyonu.

Določam, da je dokončni in popolni naslov mojega blablaja Alahu ni treba biti pravičen v vseh svojih stvareh tu doli. Tako. Bom kar začel svoje flance.

In najprej ... in ena ... Jaz sem Birahima. Jaz sem zamorček. Ne ker sem črn in froc. Ne! Ampak sem zamorček, ker slabo govorim francosko. Tko to je. Pa tudi če si velik, pa tudi star, pa tudi arabec, kitajec, belec, rus, pa tudi amerikanec; če slabo govoriš francosko, se reče, da govoriš kot zamorček, si zamorček, si še zmeraj zamorček. Tako to je, ker se tako reče v pogovorni francoščini.

... In dva ... S šolo nisem prišel prav daleč; nehal sem v drugem razredu. Nehal sem drgnit klopi, ker so vsi rekli, da šola ni nič več vredna, niti toliko ne kot prdec ene stare mame. (Tako se reče v afriški domorodski črnski zamorščini, če kakšna stvar ni nič vredna. Reče se, da ni vredna niti toliko kot prdec ene stare mame, zato ker prdec ene švohne in kilave stare mame ni prav glasen in ne smrdi zelo zelo.) Šola ni vredna toliko kot prdec ene stare mame zato, ker tudi z univerzitetno diplomo težko rataš bolničar ali pa učitelj v kakšni od skorumpiranih bananskih držav frankofone Afrike. (Bananska država pomeni na videz demokratična, dejansko pa ji vladajo zasebni interesi, korupcija.) Ampak hoditi do drugega razreda ni nujno prekrasno in čudovito. Človek nekaj ve, ampak ne zadosti; podoben je tistemu, čemur črni afriški zamorski domorodci rečejo na obeh straneh zapečena omleta. Nisi več vaščan, divjak kot drugi črni afriški zamorski domorodci: štekaš in razumeš civilizirane črnce in tubabe, razen Angležev, to so črni Američani v Liberiji. Ne znaš pa geografije, slovnice, spregatev, deljenj in pisanja spisov; težko da bi na lahko služil kot državni uradnik v kakšni zjebani in skorumpirani državi, tako kot so Gvineja, Slonokoščena obala itd. itd.

... In tri ... jaz sem nesramen, nespodoben kot kozlova brada in preklinjam, da kar poka. Jaz ne govorim tako kot črni afriški zamorski domorodci s kravatami: sranje! kurba! drek! Jaz uporabljam malinške besede kot faforo! (Faforo! pomeni ud od mojega ata ali od ata ali od tvojega ata.) Kot njamokode! (Njamokode! pomeni pizda ali pizdarija.) Kot Ualaj! (Ualaj! pomeni pri Alahu.) Malinki, to je moje pleme. To je ena sorta črnih afriških zamorskih domorodcev, ki jih je veliko severno od Slonokoščene obale, v Gvineji in drugih bananskih in zjebanih državah, tako kot so Gambija, Sierra Leone in Senegal tam doli, itd.

... In štiri ... Res bi se rad opravičil, da govorim takole pred vami. Ker sem samo otrok. Imam deset ali pa dvanajst let (pred dvema letoma je babica rekla osem in mama deset) in veliko govorim. Vljuden otrok posluša, se ne vtika v palabro ... Ne klepeta tako kot vrabec v figovčevi krošnji. To je za starce z dolgo in belo brado, tako pravi pregovor: ne bo koleno kapo da banda, če je še glava na vratu. Taki so vaški običaji. Ampak meni se že dolgo jebe za vaške običaje, jasno, saj sem bil v Liberiji, saj sem s kalaško pobil veliko ljudi in sem se pošteno fiksal s kanifom in drugimi trdimi drogami.

... In pet ... Zato, da bom lahko pripovedoval o svojem usranem življenju, svojem zblojenem življenju, nekako približno, v sprejemljivi francoščini, da se ne bom zafecljal v fine besede, imam štiri slovarje. Primo slovarja Larousse in Petit Robert, secundo Inventar leksikalnih posebnosti francoščine v črni Afriki, in tertio slovar Harrap's. Ti slovarji so zato, da lahko v njih poiščem fine besede, preverim pomen finih besed in predvsem, da jih razložim. Treba je razlagati, ker bojo moj blablabla brali vseh sort ljudje: tubab (tubab pomeni bel) koloni, črni divji domorodci iz Afrike in frankofoni vsake bire (bira pomeni vrsta). V Laroussu in Petit Robertu lahko poiščem, preverim in razložim fine francoske besede iz Francije črnim afriškim zamorskim domorodcem. Inventar leksikalnih posebnosti afriške francoščine pojasnjuje fine afriške besede francoskim tubabom iz Francije. Slovar Harrap's pojasnjuje fine besede v pidžinu vsem frankofonom, ki nimajo najmanjšega pojma o pidžinu.

Kako sem prišel do teh slovarjev? To je dolga zgodba in mi ni do tega, da bi jo zdajle povedal. Zdaj nimam časa, nočem se zgubiti v blebetanju. No, to je vse. A faforo (tič od mojega ata)!

... In šest ... Res je, jaz nisem luštkan in zlat, jaz sem preklet, ker sem naredil hudo svoji mami. Pri črnih afriških zamorskih domorodcih, če užališ mamo in ona umre s to jezo v srcu, te prekolne, je nad tabo prekletstvo. In nič ne gre pri tebi in nič ti ne gre.

Jaz nisem luštkan in zlat, ker me zasledujejo njame veliko ljudi. (Njama je fina črnska afriška zamorska domorodska beseda, ki jo je treba razložiti belim Francozom. Pomeni pa, kot piše v Inventarju leksikalnih posebnosti, senco, ki ostane po smrti nekoga. Senco, ki postane zla sila in ostane na zemlji in zasleduje tistega, ki je ubil nedolžnega človeka.) In jaz sem ubil veliko nedolžnih ljudi v Liberiji in v Sierri Leone, kjer sem bil v plemenski vojni, kjer sem bil otrok-vojak, kjer sem se pošteno drogiral s trdimi drogami. Mene zasledujejo njame, zato gre pri meni vse narobe in mi gre vse narobe. Njamokode (pizdarija)!

Tako, predstavil sem se v šest točkah, niti eni več, s kožo in kostmi in za navržek s svojo nepravilno in nesramno špraho. (Treba je reči za nameček, ne za navržek. Za nameček je treba razložiti črnim afriškim zamorskim domorodcem, ki nimajo pojma o ničemer. Larousse pravi, da za nameček pomeni to, kar dodaš, kar rečeš za povrh.)

Tako, tak sem: ni ravno, da bi človek skakal od navdušenja. Zdaj, ko sem se predstavil, bom res, res povedal svoje klinčevo, prekleto življenje.

Usedite se in me poslušajte. In napišite vse in vse. Alahu ni treba biti pravičen v vseh svojih stvareh. Faforo (ud od mojega ata)!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Kam bi Janša poslal 50.000 zaposlenih v javnem sektorju?

Predsednik vlade je napovedal prestrukturiranje javnega sektorja