upesnjena kurbarija / O krtači in tunolovu

Ko smo bili še otroci, smo zelo radi prepevali ali recitirali razne take hecne pesmice. Recimo, v kakšnem vročem poletnem dnevu smo se potuhnili v razkuštrano grmičevje spodaj ob Sori, tam zadaj za pasom ogromnih temno zelenih lapuhov, ki so na gosto preraščali breg ter pod ostrimi sončnimi žarki tako nekje napol zoprno lapuhasto sparjeno zaudarjali, pa reka je po tistih temnih tolmunih sem pa tja globoko in klokotajoče zavzdihnila, po lesketavi gladini pa so s sunkovitimi gibi cikcakasto sem ter tja gonili vodni drsalci. No, in še kakšna riba je bila zanesljivo tam zraven, a se je ni videlo, ker se je skrivala pod vodo. Mi, mularija, smo v tisti gošči kot vrabci ščebetavo, od tega na oni konec in spet nazaj, premlevali razne izmišljene neznanskosti, potem pa se je iz vsega tega nekontroliranega čivkanja dvignil počen glasek kakšnega spolno še popolnoma neizdelanega frkolina, že malo spotegnjenega, a še popolnoma otroško krhkega, ter s cenenim ponosom zapel:

Pridi k meni, ljuba draga,
pridi k meni čisto naga,
te bom položil na polico
in pofukal kot prasico ...

Poslušati takšne "hecne" pesmice nam je bilo v neznansko, že kar dražečo slast, hkrati pa tako smešno, da nam je zadrževani smeh, ki je nezadržno kot bruhanje polzel nekje tam spodaj iz črev, napenjal lička kot balone. O fuku smo sicer pogosto in mnogo govorili, vendar pa, to je pač treba priznati, nam je ta tematika, navkljub velikemu zanimanju, ostajala, tako v temeljih kot podrobnostih, meglena in nejasna. Še največ je o tem na podlagi praktičnih izkušenj v družinskem krogu vedel sin neke cestarke, vendar zaradi njegovih umskih sposobnosti, hodil je namreč v "posebno šolo", njegova poročila niso bila najbolj zanesljiva. In čeprav nas je smeh napenjal bolj kot vsak fižol, smo se v mukah zadržali ter slastno prisluhnili naslednji kitici, ki je šla takole:

Pridi k meni, ljuba draga,
pridi k meni v sami srajčici,
se bova igrala z jajčeci.

Potem pa ni več šlo naprej, izpod tistih s črnimi ušmi obloženih bezgovih grmov tam zadaj za z lapuhi poraslim bregom se je razlegel vrišč, ki bi ga lahko pripisali le še kakšnim tropskim pticam, saj smo se v cviležu lahko samo še valjali po koprivah in ostalem ščavju tam naokrog. Interpret pa je vsaj tisti dan blestel v pravi faraonski slavi.

Včasih smo se pa dobili tam zadaj za kapucinskim samostanom, za visoko kamnito ograjo njihovega razkošnega vrta. V zgodnjih popoldanskih urah, ko so se od obilnih kosil utrujeni patri porazgubili po svojih celicah k počitku, kajti debeli so bili, res, prav vsi po vrsti so bili zavidljivo vampasti in zasopli, smo tihotapsko zdrknili čez zid ter se kot najbolj izbirčno spakljive opice sladili z izbranimi sadeži njihovega skrbno negovanega vrta. Tod smo posegli za debelušnimi, od sladkega soka cedečimi se hruškami viljamovkami in tam za sivkasto poprhnjenimi temno modrimi slivami, z gredic smo si naruvali mladega korenčka in natrgali sočnega paradajza. Potem smo se, bogato obloženi s plenom, kot podlasice potuhnjeno odplazili nazaj čez zid ter se tam na oni drugi, varni strani udobno ugnezdili v kakšnem skrivnem zatočišču. Potem smo razkošno žrli plemenite sadeže in bili pri tem tako neizmerno srečni, da se je med hrustanje, cmokanje in sesljanje kar sama vrinila kakšna "hecna" pesmica. Denimo tale je bila kar precej priljubljena:

Naš dedek za pečjo,
si meče kurca na roko,
dekla mu ga z maslom maže,
zraven mu pa pičko kaže.

Torej, vse to sem obilno in s slastjo navajal zgolj v nameri, da opozorim na dejstvo, da "hecne" pesmi poznam dobro, saj sem tako rekoč zrastel z njimi in ob njih. In priznati moram, da jih tudi cenim, kajti le kdo se ne bi razneženo nasmehnil ob navedenih pobalinsko prijaznih stihih. Vendar so bili vsi takšni literarni biserčki svojčas brezobzirno pregnani iz vseh medsebojnih komunikacij spodobnih ljudi. Mi smo, na primer, vse tele stvarce mukoma izmolzli od tistih razvpitih pijandur, ki so po cele dneve v topi zvestobi ždeli po nekaterih najbolj zavrženih škofjeloških špelunkah, in še to le z raznimi lakajskimi uslugami, recimo, zastonj smo jim dolge ure tam na dvorišču postavljali keglje, medtem ko so nas oni v pijandurski oholosti še zajebavali, denimo takole, pohiti, pohiti dečko, ki imaš na riti prečko ... Skratka, takole napol javno izvajane "hecne" pesmice so nas, stare pijance in pokvarjeno mularijo, kot verige trdno priklepale v grez moralnih nizkotnežev in izprijencev. Kaj se je pretakalo po srcih dostojnih ljudi, pa je bilo skrbno skrivano in varovano.

Helena

Ampak vse pride na dan in pokaže se, da jih upesnjena kurbarija prav tako neizmerno radosti in slasti. Toda v neki taki odvratni, skrajno nepošteni obliki, od katere se licemerje kar cedi, ne samo v debelih kapljah, temveč kar v curkih. Ko so tisti Atomik Harmonik tako grozno zažgali s svojima blondicama, ki sta po slovenski odrih, odrčkih in provincialnih podijih tako zavzeto izbirali tizga ta velizga, katerega brizgalna res najlepše brizga, so tudi bolj "resni" izvajalci, ki se sem ter tja nekam skrivnostno označujejo celo za umetnike, privzdignili nozdrvi, pohlepno vsrkali sapo, ki veje na naši zabavnoglasbeni sceni, in si rekli, o, madona, a sedaj je pa dvolično namigujoča kurbarija ta glavna, no, pa dajmo še mi, za slavo in denar, malo klanfat. Recimo tale gospa Helena Blagne. Jo gledam zadnjič po televiziji, kako je privršala na podij, lepa, urejena, že malo tolsta prva dama slovenske estrade, negovanega obraza, s katerega je sevala karizma zanesljive žene in skrbne matere, v izbranih in kar kraljevsko širokih plahutavih oblačilih, z globokim in poudarjenim dekoltejem (kot da bi kanila treščiti v obraz sedaj že malo ubogi Verbotnovi, le poglej, le poglej, ubogi piščanček, kaj so pravi čvrsti joški že zrele dame, ne pa tisti tvoj viseči sluz), zanihala v bokih, toda, prosim, prav nič prostaško ter dostojanstveno razprla usta svojemu operno negovanemu glasu. Ven pa je priplavalo tole:

Macho, Macho, zgrabi za krtačo,
Da bom lepa kakor rožica,
Macho, Macho, bodi moj bokačo,
Vedno bom le ljubica tvojga srca.

To mi deli ...

Za kaj moraš zgrabiti babo, če hlipa nekaj o svoji krtači, to pač ve celo najbolj zabit holcar iz Polhograjskih dolomitov ali Škofjeloškega pogorja. No, bom pa kar jaz, zgolj zato, da se izognemo vsakemu slepomišenju, jasno izgovoril, da je to pička. In to taka prvinska, pragozdno kosmata, brez kakršnihkoli sodobnih depilacijsko-kozmetičnih posegov. In tako se prva dama naše scene ne more prav nič pritoževati, če se ji bodo lepili hotljivi pogledi prešvicanih mesarskih pomočnikov in zapriseženih vegetarijancev prav tja noter v dimlje, zraven pa cmokali, ma, a Helena se pa spodaj nič ne brije, pa saj je tako prav, meni so všeč take naravne ... Ampak že kar vidim Blagnetovo gospo, kako bi ob teh besedah rahlo nagnila glavo ter z zresnjenim obrazom in pametnim glasom spregovorila, no, takole bom rekla, nekateri so sami tako pokvarjeni, da v povsem enostavnih in vsakdanjih stvareh vidijo nekaj vulgarnega. In še takole bom rekla, s takimi kvantaškimi osebami jaz nimam nič. Toda tole sprenevedanje me pač spominja na neki moj empirični preizkus. Nekoč sva v Šumiju s prijateljem Feotom za šankom lagodno srkala pivo, ko se nama je pridružil skupni znanec Adam Franko, sedanji profesor na fakulteti za družbene vede, takratni že kar v norost strastno zatelebani marksist in sedanji spokorjeni desničar. Ko je na pult odložil obilne zvezke Marx-Engels Gesammelte Werke in si naročil tisti svoj čajček, sva ga povprašala, joj, Franko, daj nama enkrat za vselej tako na hitro in enostavno razloži, v čem je sploh glavni keč tega marksizma. Pa se je odhrkal in si pozorno zvil svoje takrat dolge brke, se globoko zamislil in končno iz vse svoje dušne globine izjavil, no, že Marx je rekel, da je treba človeka najprej zgrabiti za njegov koren ... Tu pa sva midva že planila v smeh, mu zabrusila, da sploh ni marksist, temveč frojdovec, in ko se je začudeno zabuljil v naju, češ od kod nama to, sva mu nemudoma postregla z dokazom. Mirno sem namreč vprašal natakarico Marijo, ali bi me malo zgrabila za koren. Ona pa je zavpila, o, ti packa, in me z mokro vileda krpo počila čez glavo. Takrat je namreč ravno nekaj pomivala. Kasneje sem takole zgolj v raziskovalne namene prav isto povprašal še kar nekaj deklet in žena in vse, tiste umne kot tudi butaste, so reagirale nekako tako kot natakarica Marija. Ampak če spoštovana prva dama naše zabavnoglasbene scene res ne ve, kaj se pravi zgrabiti kakšno babo za krtačo, potem ne verjamem, da je mladost preživela na proletarskih Jesenicah. Se še spominjam neke, takrat v mojih junaških časih še gospodične K. N., sedaj pa bržčas vsaj trikratne ločenke, Helenine jeseniške sošolke in baje celo občasne prijateljice, ki je imela tolikanj hudo "krtačo", da si bil, ko si prišel iz njenih rok, pošlihtan vsaj za teden dni. Gospod Marjan Skumavc, akademski slikar, novinar in urednik kriminala na Delu, pisec znamenite Male nočne kronike in dvakratni boksarski prvak težke kategorije v bivši Jugoslaviji, se je celo izrazil, da ta K. N. nima samo krtače, temveč kar dratpiršno. Še bolj me plaši, kako bo zardeval njen sin, ko ga bodo tam v puberteti vrstniki zajebavali, da je še pred nekaj leti njegova mati javno pozivala neke mačote, naj jo zgrabijo za to zloglasno krtačo. V zmedo pa me spravlja tisti "bokačo". Sprva sem menil, da je pisec besedila, kdorkoli je že bil, imel v mislih erotično drastljivega italijanskega renesančnega pisca Boccaccia. Vendar je ta beseda zapisana z malo začetnico in zatorej tod bržčas ne gre za ime. (Sicer pa je za protiutež macho vedno zapisan z velikim M.) Zato sva se z urednikom Janijem obrnila kar na Maksa Modica, izbranega in resnega poznavalca vseh možnih pojavov iz sveta seksa. Pa je le pomomljal, bokačo, bokačo, ne, za tovrsten tip ali nagnjenje pa še nisem čul. Potem smo še malo mozgali, kaj naj bi to bilo, dokler ni Jani problema rešil z ugotovitvijo, da so si to izmislili zgolj in samo zaradi rime. Ma, gospa Helena, ne me fopat, ne me limat.

No, potem pa se skoraj sočasno z neke druge strani pojavi deški ansambel Game over s svojo, v teh naših sedanjih že skoraj popolnoma tunasto obarvanih časih, Tuno. Sprva sem menil, da gre za nekakšno ribolovno pesem, kasneje pa se mi je zbistrilo, da gre zgolj za spakljivo kurbirsko namigovanje, seveda na meji popolne butastosti in neokusnosti. Denimo, začetek je takole imeniten:

Hey, hey,
Let me get some tuna fish,
C'mon,
Haha,
Yeah ...

Tule res ne vem, kam bi tole del. Potem pa mladeniči pridejo s pravo barvo na dan.

Oči ne morem sneti
Od njenega zadka,
Jo že skoraj imam,
A je mokra in gladka. Bomba kmalu bo prazna,
Se dolgo izmika,
Odnehal bom, ko zmanjka kisika.
Na svojo harpuno
Nabodem eno tuno,
Samo da se ne strga,
Diši mi njena škrga,

Odpenja od pritiska se zadrga ... In tako naprej eno samo trobezljanje. In spet si kar predstavljam, kako so ti mladi bukseljni staknili glavice in sestavljali to veleumno besedilo, vmes pa verjetno vpili, ja, ja, tole je šus, pa saj ne morem več, saj bom crknil od smeha, o, jebemti, kakšni štosi, vmes pa od same očaranosti nad svojo duhovitostjo tenko izprdevali prej zaužite hamburgerje ter se od samega samozadovoljstva gladili po svojih "harpunah". Potem se pa pojavi tam na Nedeljskem popoldnevu neki voditelj Lado in se od same ljube očaranosti nadvse zadovoljno smeje sam vase ter komentira, Diši mi njena škrga, odpenja od pritiska se zadrga ... ha, ha, kako je pa tole dobro, ha, ha, tole mi je pa res všeč ... Ma, butelj on in butlji oni. Sploh pa se mi ne da več razmišljati o tem. Ampak ta trend je tolikanj otrapil sceno, da se vanj skuša vriniti celo evrosongovska luzerka Karmen Stavec in z vso pomenljivostjo namiguje, da tisti refren "na, na, na" po turško ne pomeni prav nič drugega kot flodrati.

Za konec bi pa res prosil samo še tole, pri bogu, ne me več utrujat in ne me fopat in ne me limat.