strip / Z ilustracijo nad nestrpnost

"Predvsem gre za to, da se je ksenofobija v prikriti obliki zažrla v okolje in življenje vsakega posameznika. Lahko je samo v bežni, nepremišljeni besedi, ki jo vržeš. S stripom smo želeli opozoriti na samorefleksijo družbe in sebe kot posameznika. To so stvari, pred katerimi si ne smemo zatiskati oči," je prepričan Boris Baćić, eden izmed pobudnikov striparske akcije proti ksenofobiji. Skupina šestih avtorjev in ene avtorice je s skupnimi močmi pripravila strip o ksenofobiji Xen.

Pobuda za strip o ksenofobiji, ki se je v zadnjem času razbohotila v naši čisti deželi, je prišla pred kakšnim letom iz kreativnega društva Studioosem. Društvo je nastalo z zamislijo, da bi organiziralo dejavnosti za mlade. Tako se je njegova članica Mojca Manček odločila, da se bo pozabavala z organizacijo stripovske delavnice. Poklicala je znanca s prekmurskega konca, multiumetnika Danija Kavaša. Dani zaradi preobremenjenosti ni imel časa, vseeno pa ji je pomagal tako, da jo je poslal k dolgoletnemu stripovskemu aktivistu Borisu Baćiću. Ta je za nalogo angažiral še kompanjona, stripovskega ustvarjalca Cirila Horjaka. Kasneje se je izkazalo, da je bila izbira prava, saj sta oba s srcem predana stripu in se z njim resneje ukvarjata že kar nekaj let. Boris je prišel v Ljubljano iz Pulja pred šestnajstimi leti kot študent, ki ga že od mladih nog navdušujejo stripovske prigode. "Stripe sem bral in jih imel rad, kar nenadoma pa jih je zmanjkalo. Že tako čas ni bil naklonjen stripom, potem pa se je zgodilo še to, da je Juga razpadla. Stripovsko tržišče se je razparceliralo na majhne koščke in tudi komunikacije ni bilo več med ljudmi." Nekaj malega je tudi sam risal, ko je spoznal člane Strip Cora na začetku devetdesetih let. Takrat so imeli prostore še na Kersnikovi ulici. Ravno v tistem času so bili zaposleni s pripravo prvega art stripovskega fanzina, ki je postal ničta številka Stripburgerja. Čeprav so imeli tudi finančno podporo ministrstva za kulturo, bi projekt lahko propadel, saj se nikomur ni dalo več ubadati z naslednjo številko, ker je bilo z njo preveč dela. Takrat se je Boris odločil in prevzel urednikovanje zina; ta se je kmalu preselil na Metelkovo in postal naša vodilna stripovska revija. Njegova največja vrlina je, da omogoča mladim, še neuveljavljenim avtorjem priti do prvih objav in prvih refleksij, ki jih dobijo o svojem delu. Brez njega bi se izdajalo in risalo veliko manj stripov, saj bi ostali samo bolj uveljavljeni avtorji. "Dela je bilo ogromno," se Boris spominja prvoborskih časov. "Za enega človeka dejansko preveč, zato sem poklical na pomoč še druge. Začeli smo brez vsakršne infrastrukture, tako rekoč iz nič, iz osebnih stikov."

Pri pripravi in izdaji stripa Xen mu je pomagal stripar Ciril Horjak z Raven na Koroškem, ki resneje riše že od osmega leta, ko sta z bratom izdelovala prve izdelke. Brat je pisal zgodbe, on pa je ilustriral. Še bolj se je začel tej obliki umetnosti posvečati v sklopu likovne delavnice za otroke v slovenjgraški bolnišnični šoli. Prek šole je sodeloval na natečaju za jugoslovanski mladinski avtorski strip, kjer je pobasal dve prvi nagradi. Tudi v srednji šoli je risanje nadaljeval, a brez možnosti objave, zato je prišlo kot naročeno, ko so pri Stripburgerju iskali nove, neuveljavljene ustvarjalce. Tako je pozneje prišel tudi do prvega albuma, sedaj pa že pripravlja drugega.

Oba sta ob pripravi stripovskega natečaja že imela za sabo nekaj kilometrine na tem področju, zato sta od vsega začetka imela jasno vizijo, kaj sploh hočeta. Že od prej sta bila naveličana klasičnih delavnic, kjer pametni vodje mulcem solijo pamet, kako se naredi dober strip. Želela sta več sodelovanja in skupnega ustvarjanja, ki bi preraslo v nekakšno stripovsko akcijo. Projekt Drugačen na stripovski način pa so prijavili na ljubljansko mestno občino, ker so bili ravno v tistem obdobju pereča problematika izbrisani in si je javni diskurz dal duška v zvezi z gradnjo džamije. Na natečaj se je prijavilo šest avtorjev in ena avtorica (Domen Finžgar, Jaša Sketelj, Andrej Potrč, Miha Kosmač, Neja Engelsberger, Martin Ramoveš, Mitja Manček), ki še niso imeli objavljenih svojih izdaj. Najprej so se skupaj usedli in premleli scenarij, ki sta ga vnaprej pripravila Boris in Ciril, ter se pogovorili o naraščajoči nestrpnosti do vsega drugačnega. Za izdelavo so imeli mesec dni časa in vse delo so opravili na sedmih delavnicah. "Njihova naloga je bila, da preberejo scenarij in vse, kar jih moti, označijo. Ker je bilo sedem ljudi in slučajno sedem poglavij v scenariju, je imel vsak nalogo, da za svoje poglavje nariše ključni prizor. Potem smo se spet dobili in dali na tablo sedem prizorov in korekture. Potem smo teh sedem risb razdelili in razmislili, koliko strani še potrebujemo. Vsak je moral nato narisati, kaj se zgodi prej in potem," je ustvarjalni proces orisal Ciril. Imeli so tudi notranji natečaj za like, kjer so izbrali, kdo bo kaj risal, saj gre vsakemu bolje od rok kaj drugega. Kdo perfekcionistično naredi ozadje, kdo drug pa je boljši pri risanju vojakov. Osnutke so risali s svinčnikom, ker se je več ljudi ukvarjalo z vsako sliko in je bilo treba večkrat kaj popraviti. Že na samem začetku je bila temeljna zamisel, da se izdelek ne bo prodajal in da bo narisan brez besed, saj ga bo tako lahko razumel vsak, tudi tisti, ki se prvič sreča s stripom. Tudi zato so se odločili za brezplačno distribucijo. Tisoč dvesto izvodov so kupcem vozovnic razdelile Slovenske železnice. LPP ni želel sodelovati pri projektu, bodo pa Xen razdeljevali uličniki na poletnem festivalu Ana Desetnica. Strip se jim je zdel tako zanimiv, da so že po izidu pristavili za dva tisoč izvodov.