Kultura / Do zadnjega diha
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje film, ki je spremenil film
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 6, 11. 2. 2005
Michel (Jean-Paul Belmondo), pariški tat, ki je ubil policaja, sreča Patricio (Jean Seberg), Američanko, ki na pariških ulicah prodaja New York Herald-Tribune. Oba sta nonkonformista - in v obeh se nabira jeza, urbana nevroza, toda ostaneta cool. Veliko se pogovarjata, predvsem o povsem banalnih rečeh, v glavnem pa blodita in mislita na imidž. Sfantazirani Belmondo, obseden s filmskimi gangsterji, se včasih obrne v kamero - kot da je med h'woodskimi posterji pripravljen za svoj brechtovski close-up. Včasih pa misli, da je Faulkner Patricijin ljubimec. Njuna romanca je frfotava, ubežna, toda fatalna - konča se z izdajo in z enim izmed najbolj slavnih umiranj v zgodovini filma. Film Do zadnjega diha (A bout de souffle), ki ga je leta 1960 posnel Jean-Luc Godard (njegov debi!), je povzročil pravo revolucijo - lansiral je novo zvezdo (Belmondo), novo generacijo, novi val. Ko pride do francoskega novega vala, običajno najprej omenimo Godarda, Francoisa Truffauta in Claudea Chabrola. Ni čudno - Truffaut in Chabrol sta Godardu pomagala pri scenarističnem pakiranju tega filma, ki je bil posnet za drobiž, zunaj studia, v naravni svetlobi in z roke - slog je bil leden, grob, agresiven, noir, toda spontan, produkt stalnega impoviziranja. Že naslednji dan so skušali vsi filmi izgledati tako - reportažno, odštekano, kontraško, improvizirano.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 6, 11. 2. 2005
Michel (Jean-Paul Belmondo), pariški tat, ki je ubil policaja, sreča Patricio (Jean Seberg), Američanko, ki na pariških ulicah prodaja New York Herald-Tribune. Oba sta nonkonformista - in v obeh se nabira jeza, urbana nevroza, toda ostaneta cool. Veliko se pogovarjata, predvsem o povsem banalnih rečeh, v glavnem pa blodita in mislita na imidž. Sfantazirani Belmondo, obseden s filmskimi gangsterji, se včasih obrne v kamero - kot da je med h'woodskimi posterji pripravljen za svoj brechtovski close-up. Včasih pa misli, da je Faulkner Patricijin ljubimec. Njuna romanca je frfotava, ubežna, toda fatalna - konča se z izdajo in z enim izmed najbolj slavnih umiranj v zgodovini filma. Film Do zadnjega diha (A bout de souffle), ki ga je leta 1960 posnel Jean-Luc Godard (njegov debi!), je povzročil pravo revolucijo - lansiral je novo zvezdo (Belmondo), novo generacijo, novi val. Ko pride do francoskega novega vala, običajno najprej omenimo Godarda, Francoisa Truffauta in Claudea Chabrola. Ni čudno - Truffaut in Chabrol sta Godardu pomagala pri scenarističnem pakiranju tega filma, ki je bil posnet za drobiž, zunaj studia, v naravni svetlobi in z roke - slog je bil leden, grob, agresiven, noir, toda spontan, produkt stalnega impoviziranja. Že naslednji dan so skušali vsi filmi izgledati tako - reportažno, odštekano, kontraško, improvizirano.
Izraz 'Do zadnjega diha' je postal pregovoren. Godard je svoje igralce vzpodbujal k improviziranju, zato niti ne preseneča, da je soundtrack tako zelo jazzy. Režiserji do tedaj niso kaj prida improvizirali, prej narobe - snemanja so bila rigidna, vnaprej naštudirana, predrežirana, pač po knjigi. Godard je film sprostil. Nekaterim se je to zdelo blasfemično, drugi so v tem videli le modno muho, toda ta slog se je prijel. To, kar oznanja danska Dogma (Lars von Trier itd.), je le revizija tega, kar je počel Godard. A to ni še nič - ko boste gledali Do zadnjega diha, boste na svoje veliko presenečenje ugotovili, da Godardu izredno veliko dolguje tudi Quentin Tarantino. Pri Tarantinu vedno kar mrgoli popkulturnih referenc. Pri Godardu tudi - Godard se pokloni noir kriminalki Kiss Me Deadly, Humphreyju Bogartu in črnim filmom Sama Fullerja, medtem ko Jean-Pierra Melvilla, kralja francoskih črnih kriminalk, ki hoče postati nesmrten in potem umreti, pripelje kar v prvi osebi.
Več na www.mladina.si/dvd/.
