fikcija / Kako je propadla Slovenija

Slovenija je bila ob koncu 19. stoletja sredi državljanske vojne. Bolje rečeno - bila je ostro, divje, brutalno polarizirana. Na eni strani je stal konzervativni, klerikalni, na drugi strani pa liberalni tabor. Nenehno sta se zaganjala drug v drugega, se obstreljevala, smešila in klala - mentalno, se razume. Ideološko. Do razkola med obema blokoma je prišlo leta 1875 - in potem se je začela vse hujša hladna vojna. Drug drugemu sta očitala rušenje narodne enotnosti, kar je kakopak pripeljalo tudi do pompoznega kulturnega boja. Kri sicer ni tekla, črnilo pač. Liberalci, ki so se zbirali okrog revije Ljubljanski zvon, so klerikalni struji, ki jo je poosebljal dr. Anton Mahnič, teološki hardliner, urednik Rimskega katolika (Prešeren je pijanec, strup ipd.), očitali omejenost, nestrpnost, fanatizem, diktatorske ambicije in teokratsko politiko, strogo podrejeno tujim interesom, predvsem Rimu in Dunaju. In ker je Mahnič žgal pravo ofenzivo proti vsemu, kar ni služilo cerkveni ideologiji in cerkveni politiki, je ta liberalni blok, ki ni bil ravno ateističen in ki se je, resnici na ljubo, bal tako diktature Rima kot diktature proletariata, krenil v silovito protiofenzivo - po letu 1890 je namreč lansiral serijo utopičnih, tako rekoč sci-fi zgodb, povesti in romanov, ki so popisovali, kako bi izgledala Slovenija, če bi bilo v njej vse tako, kot hoče konzervativni, klerikalni blok. To so bile negativne utopije, ki so prikazovale Slovenijo, v kateri je konzervativnemu bloku uspelo realizirati svoj politični program. Skratka: te utopije so kazale, kako daleč bi šel slovenski konzervativni, klerikalni blok, če ne bi bilo opozicije.