fikcija / Kako je propadla Slovenija

Slovenija je bila ob koncu 19. stoletja sredi državljanske vojne. Bolje rečeno - bila je ostro, divje, brutalno polarizirana. Na eni strani je stal konzervativni, klerikalni, na drugi strani pa liberalni tabor. Nenehno sta se zaganjala drug v drugega, se obstreljevala, smešila in klala - mentalno, se razume. Ideološko. Do razkola med obema blokoma je prišlo leta 1875 - in potem se je začela vse hujša hladna vojna. Drug drugemu sta očitala rušenje narodne enotnosti, kar je kakopak pripeljalo tudi do pompoznega kulturnega boja. Kri sicer ni tekla, črnilo pač. Liberalci, ki so se zbirali okrog revije Ljubljanski zvon, so klerikalni struji, ki jo je poosebljal dr. Anton Mahnič, teološki hardliner, urednik Rimskega katolika (Prešeren je pijanec, strup ipd.), očitali omejenost, nestrpnost, fanatizem, diktatorske ambicije in teokratsko politiko, strogo podrejeno tujim interesom, predvsem Rimu in Dunaju. In ker je Mahnič žgal pravo ofenzivo proti vsemu, kar ni služilo cerkveni ideologiji in cerkveni politiki, je ta liberalni blok, ki ni bil ravno ateističen in ki se je, resnici na ljubo, bal tako diktature Rima kot diktature proletariata, krenil v silovito protiofenzivo - po letu 1890 je namreč lansiral serijo utopičnih, tako rekoč sci-fi zgodb, povesti in romanov, ki so popisovali, kako bi izgledala Slovenija, če bi bilo v njej vse tako, kot hoče konzervativni, klerikalni blok. To so bile negativne utopije, ki so prikazovale Slovenijo, v kateri je konzervativnemu bloku uspelo realizirati svoj politični program. Skratka: te utopije so kazale, kako daleč bi šel slovenski konzervativni, klerikalni blok, če ne bi bilo opozicije.

Anonimni avtor, menda Ivan Toporiš, je leta 1892 v Slovenskem narodu objavil satirično-utopično Arheološko predavanje l. 5000, v katerem arheologi leta 5000 na dolgo in široko dokazujejo, da so bili Slovenci v resnici germansko pleme, saj je vse, kar so zapustili, napisano v nemščini. Sporočilo je bilo jasno: konzervativci so Slovenijo prodali Nemcem! Leto kasneje je Janez Mencinger, danes še najbolj znan po Moji hoji na Triglav (1897), objavil zajetni, dolgovezni roman Abadon (bajka za starce, pripoveduje Nejaz Nemcigren), v katerem Samorada Veselina, vidno sfantaziranega študenta, slovensko verzijo Don Kihota, butne v neke sorte trans, ki ga odpelje na eterično, zrakoplovno potovanje po svetu - od Vezuva do Benetk, od Rima do Monaca, od Pariza do Indije, od Evfrata do Mont Blanca, od Amerike do Slovenije. Ko skoči v 24. stoletje, ga čaka grozljivka: Ljubljane ni več, Slovenijo so zavzeli azijski barbari, živi le še en Slovenec, zahodna Evropa je kitajska kolonija. In zakaj je propadla Evropa? Iz štirih razlogov.

* Prvič, ker splošna razorožitev ni uspela: "Kako naj se izvrši splošna razorožitev, kadar država državi ne verjame, da se vsaka razoroži hkrati, resnično in popolno!" To je pokopalo Sadama Huseina.

* Drugič, ker je bil čas, da Azija vrne udarec: "Sedaj je Azija gospodarica in vrača Evropi tisočletne krivice." To bi podpisal tudi Osama bin Laden.

* Tretjič, ker je pozabila na krščanske temelje: "Videli smo vaše države, osnovane na temelju krščanstva in svobode, videli smo, da ste ostavili krščanstvo in da vas je svoboda vseh proti vsem, svoboda, izvedena do skrajnosti, zavedla v prepad." To bi navdušilo Vatikan in tisti del Evrope, ki je hotel imeti "krščanske temelje" v novi evropski ustavi.

* In četrtič, ker Amerika ni intervenirala: "Republikam, kakršne so ameriške države, ni dana tista poželjivost po tujih deželah, katero so podedovale monarhije že iz časov Nimrodovih." Bush bi to z veseljem citiral.

Zakaj pa so propadli Slovenci? Iz več razlogov - ker so se "prezgodaj ločili od matere Slave" (ja, citat za jugonostalgike), ker so prezgodaj skočili na zgodovinsko prizorišče, ker so pozabili na svoj jezik, ker so bili nezreli za ustanovitev svoje države, ker so se preveč odtujili Hrvatom, ker so nasedali strankarskim zdraham, ker so na robu svojega propada še vedno mislili, da napredujejo, ker so podlegli kapitalizmu, ker so jih konzervativci prodali interesom tujega kapitala in ker so se tako polarizirali, da sta nastali dve viziji slovenske slovnice, dve viziji slovenske kulture, dve viziji slovenske preteklosti, dve viziji slovenske geografije in končno dve Sloveniji (leva in desna, "rdečkarji" in "črnjaki").

Absolutni in srhljivo nenadkriljivi vrhunec teh negativnih utopij pa predstavlja roman 4000 (času primerna povest iz prihodnjih dob - po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo), ki ga je leta 1891 objavil Ivan Tavčar. Z eno besedo: Tavčar je pokazal, kako daleč bi šel slovenski konzervativni, klerikalni blok, če ne bi bilo opozicije - kako bi torej izgledala Slovenija, če bi jo lahko konzervativni blok ustvaril po svoji podobi.

Papeževa provincija številka LII

Piše se leto 4000. Pristopi angel Azrael in prebudi slovenskega liberalca, ki je umrl pred 2000 leti. "Vstani!" Liberalec vstane. Kazen se je iztekla. "Dve tisoč let si ležal v zemlji brez življenja in zavesti. In to se je videla Stvarniku primerna kazen za tvojo samozavest, s katero si se odlikoval nekdaj." Kul, vse mu je oproščeno. Bolje rečeno, napočil je čas za posmrtno življenje - za turistični ogled nove Slovenije. Da je Slovenija po novem Stvarnikov ponos, ni nobenega dvoma - sicer mu je ne bi hotel s takim veseljem razkazati, ne. Hoče reči Stvarnik: poglej, kaj smo naredili, medtem ko ste liberalci spali! In res, liberalec hitro ugotovi, da se je vse spremenilo. Najprej izve, da ljudje ne pijejo več francoskega vina - v Šampanji je zdaj puščava. Vse je golo. Nič, klimatske spremembe so naredile svoje - klimatski pasovi so se preselili. Še več, svet je prešel v cunamijsko dobo: "Človeške rodove po zemlji pa je tepla tedaj šiba Gospodova in vsi so pričakovali grozovite dobe, da se prikažejo apokaliptični jezdeci na obnebju in da prično pobijati človeštvo. Potresi, lakota in povodnji, vsa ta zla so morila človeštvo, in nepremagljivi orkani so tulili okrog zemeljske oble." Tudi lifestyle se je spremenil: po novem vsi pijejo vodo. "Vodo in zgolj vodo!" Vsi pač mislijo le še na zdravje. No, predvsem na moralno zdravje, se razume.

Toda ko liberalec, vajen vsega hudega, tudi smrti in "predpekla grozovplivnih samot", pod strokovnim vodstvom angela Azraela enkrat pride v Slovenijo, ugotovi, da ni nič tako hudo, da ne bi moglo biti še huje. Ker je tudi sam nekoč pisal, naivno vpraša - ali se še kaj piše v slovenščini? Šur. Toda: "Zgolj molitvene knjige, drugega nič!" Dolgčas, si reče liberalec, ki bi najraje zaspal nazaj, toda saj veste, kako je - ko začneš enkrat gledati grozljivko, se sicer treseš, toda gledati ne nehaš. Možnost izbire je pičla, a po drugi strani - leta 4000 že sama misel na "možnost izbire" diši po grehu in hudi kazni. Ko prideta do srhljive, mučne, črne megle, mu angel pojasni: "Tu gleda tvoje oko kraje, kamor je milost božja pregnala tiste grešnice, ki so svojeroč pomorile sad telesa svojega! Tu umorjenci, tam morilke! In vsaka gleda trenutek za trenutkom v sončnem svitu in v nebeški lepoti, kar je nekdaj porodila v bolečinah in uničila v grehu!" Ni kaj, abortus je v novi Sloveniji greh. Zločin. Ženske, ki mislijo, da lahko izbirajo in da se lahko svobodno odločajo, so grešnice. Njihovih muk ne bo nikoli konec. Fetus je človeško življenje. Pika. In seveda, vzor vseh slovenskih mater je po novem "Porodnica božja - v milobi in krasoti svoji". Kmalu zatem dospeta do "kraja, kjer poveličuje Stvarnik vse tiste zakonske, kateri so si ostali zvesti do smrti." Ja, "poveličevanje zakonske zvestobe" je nova mantra, ugotovi liberalec. Da je "zakonska zvestoba" mogoča le in izključno med moškim in žensko, ni nobenega dvoma.

Potem obrneta pogled proti Ljubljani. "Obkrožalo jo je visoko zidovje, za zidovjem pa skoraj nisem mogel prešteti cerkvenih stolpov." Nak, nobene džamije. Nobenega motečega minareta. "To mesto je Emona, in o njega prvi zgodovini vemo samo to, da je bilo od nekdaj sedež slavnoznanih škofov." Aha. Emona. Tudi Slovenija se ne imenuje več Slovenija, ampak "papeževa provincija številka LII". Kdo je vladar te nove Slovenije, je na dlani: "Prvi vladar je papež." In kdo je drugi vladar? "Premilostivi naš nadškof ljubljanski." Kaj se je zgodilo z avstrijskimi cesarji? "Ti vladajo še, toda le po imenu." Posvetne oblasti ni več. Ločitev države od cerkve ni uspela. Še huje - cerkev je prevzela državo. Nič ni več tako, kot je bilo. Cerkev je poskrbela za novi svetovni red. Papež Gregor CCXXII je pobil vse laške kralje ter osvojil Evropo, Afriko in Rusijo - "zadnji Romanov je pobegnil k cesarju združenih severnoameriških držav". Papež je svoj imperij in svoj vpliv razširil. Unilateralno. Imperialistično. Militaristično. S serijo vojaških intervencij. Formiral je neke sorte "koalicijo dobre volje", ki je z velikim navdušenjem sprejela njegovo doktrino preventivnih napadov. Jasno, tej "zmagonosni" koaliciji se je - tako kot prej Hitlerjevi in Bushevi - priključila tudi Slovenija. Ljubljanski nadškof je s prijateljsko pomočjo zagrebškega kardinala na Ptujskem polju "raztepel in premagal" avstrijsko vojsko. Rezultat: "Dunaj nam mora vsako leto plačevati danj." Jebiga, "papeževa provincija številka LII" je po novem Prvi svet, Dunaj pa Tretji. Papež je tudi "policijo po našem vzoru" izvozil na vse konce svojega imperija, kajti brez take policije lahko živijo "samo barbarske države".

Tematski park konzervativnosti

Vrhovni vojskovodja je presvetli nadškof Martinus, toda slovenska vojska - brigada, ki čuva Emono - je del globalne obrambne vojaške zveze... ee, "papeževe vojske". Slovenija tako lažje doživlja duhovno prenovo: vsi - tudi univerzitetni profesorji - delajo za cerkev, za nravno vzgojo in vzrejo nacije skrbi knjiga knjig, ki jo je napisal blaženi Anton od Kala (= Anton Mahnič), mnoge reči so prepovedane, tudi elektrika, brade, Prešeren, pohajkovanje, gledanje skozi okno in celo zdravniki, ki veljajo za "upornike proti jasno izraženi volji božji", davčna zakonodaja je huda, tako rekoč represivna, saj je vsak korak obdavčen (dati moraš za polk telesne straže, za patra polkovnika, za policijo, ki jo vodijo očetje kapucini, za "spoznavalce blaženega Antona od Kala", za mestni drevored svetih svetilnic ipd.), železnica služi le nadškofovim vožnjam v letovišče na Goričanah, po stenah se šopirijo napisi a la "Triumf ali največji uspeh blaženega Antona od Kala", ljudje so iz ljubezni do nenadjebljivih teorij blaženega Antona od Kala pripravljeni leta in leta stati na levi nogi, tiste, ki se pregrešijo zoper nadškofa, pa "urad za obrambo mašnikov" za kazen vklene v železniško vprego. Dovolj je, da mu pozabijo poljubiti roko, ali pa da "nadškof ljubljanski" pišejo z malimi črkami. Tako kot vsi razpečevalci svobode in drugih krščanskih naukov - oh, kot nekoč Bush - tudi nadškof potrebuje prostrano, fanatično, neprebojno "telesno stražo". Ker pa novi slovenski imperialni občutek izvoljenosti in prenovljenosti ni nič brez nestrpnosti in ksenofobije, tujci niso ravno dobrodošli. Prej narobe: "Glede na to, da si tujec, bi te bil obsodil ta urad na dvanajst let v kazemate na Golovec. Tvoj imetek pa bi zapadel nadškofovi blagajnici." Ups. "Nikar se ne čudi! Sedaj so minila vprav tri leta, odkar je silil zadnji tujec v mesto naše!" In kaj se je zgodilo z njim? "Javno so ga sežgali, ker mu je komisija za izpraševanje tujcev dokazala kar najjasneje, da je z vsem duhom svojim tičal v trdem krivoverstvu." Na grmadi? "To je najmanj, kar se mu je moglo zgoditi!" Liberalec, ki se vrne iz "tujine", s severa (okej, vstane od mrtvih), sicer ni tujec, toda ima vse razloge, da se v tej novi Sloveniji počuti kot izbrisani. Kot ga opozorijo: "Po takih tujcih prihaja pohujšanje v mesto, prej ali pozneje!" Zato je razumljivo, da tudi sam stopi pred "malo komisijo za preiskovanje tujcev". Najprej mu zmerijo roke in noge, potem ga stehtajo, na koncu pa ga zbašejo v prehodni dom za tujce in begunce... ee, "v nekako ječo, ki so jo imeli za takšne namene pripravljeno v mestnem obzidju. Na golih tleh sem moral prebiti prvo svojo noč na zemlji; miši in podgane so mi bile družice, in voda, ki je neprestano kapala od stropa, me je premočila do ranega jutra malone do kože. Težke železne duri so trikrat zaklenili za menoj, in da bi se ne mogla pripetiti zamena, je pritisnila nanje mala komisija petkrat svoj pečat in prednje postavila dvojno stražo, ki je vso noč čula pred ječo. Tako oprezno in modro so leta 4.000 po Kr. r. ravnali s tujcem, ki je hotel v belo našo Ljubljano."

Toda nihče se ne upira. "Kje dobiš človeka, ki naj bi odprl usta? Preden se zaveš, tičiš v pesteh sveti komisiji za ohranjanje nadškofove časti." Tudi ženske se ne upirajo več. Zadnjo varianto novoslovenskega referenduma o umetni oploditvi so zatrli leta 3919. "To je bila prva in zadnja ženska vstaja, o kateri pričajo listi zgodovine naše. Kakor en mož se je dvignilo razljučeno ženstvo, pobralo možem orožje, se razdelilo v kohorte in kakor nekdaj amacone bojaželjno obkrožilo vikarija Luko." Vikarij Luka je pač v ženskah - v ženskih pravicah, v ženskem gibanju, v ideji enakih možnosti - videl več kot cerkev, zato je bil "ženskemu spolu zelo priljubljen". In te ženske kohorte - "vsaj 4.000 junakinj" - so čez Gradaščico v mesto "širile strah in grozo". Nadškof Janez je osebno vodil slavno bitko proti vsem tem terorističnim celicam, proti tej al-Kajdi. "Ali bitka je bila krvava! Oče je usmrtil hčer, sin mater in mož ženo!"

Potem je šlo le še na slabše. Ženski teroristični napad je namreč povzročil retaliacijo in novo razdelitev Ljubljane: "Nadškof Janez IC je izdal takoj dekret, da se je mesto razdelilo v tri oddelke. Prvi oddelek je odkazal oženjencem - tu je tudi kapitelj in škofova palača - v drugem oddelku so neomožene ženske - te brani kohorta 'starih devic' - v tretjem oddelku pa bivajo neoženjeni možje." Ti stanovi so socialno povsem ločeni. "Vsak oddelek je obkoljen z visokim zidom, tako da živi popolnoma zase in v nikaki dotiki z drugimi oddelki." Seks je "stvar, o kateri ne govorimo preradi". Še več: "V našem mestu so se uvedli nabori za ženitev in možitev, in to zato, da se je vprav zatrla tista grozna spolna ljubezen." Ergo: seks da, toda le v prokreativne namene - le za ohranjanje te unikatne, novoizvoljene nacije. "Vse to je urejeno preizvrstno. Kadar je otroku pet let, ga vzamejo roditeljem in ga oddado po spolu, bodisi na neoženjeni, bodisi na neomoženi oddelek." In kako se vrše ti nabori? Z žrebom. Moškega in žensko združi "srečkanje". Premodra in preizvrstna učinkovitost teh možitveno-ženitvenih naborov je očitno razlog za to, da se histerični strahovi, da bodo Slovenci v bližnji prihodnosti izumrli, niso uresničili. Spoštovanje svetosti zveze med moškim in žensko, ki je ne kali "tista grozna spolna ljubezen", je Slovenijo združila in jo naredila močnejšo kot kdajkoli. Slovenijo je rešil tematski park konzervativnosti.

Tematski park torture

Ženska, ki rodi nezakonskega otroka, ta prestopek grehotnega telesa plača z lastnim telesom: "Sredi ljubljanskega polja so postavili lesen oder, na njem pa so ji cvetoče, toda pregrešno telo trli s kolesom, dokler ni izdihnila. Truplo so sežgali in pepel izročili vetru, da ga je raznesel na vse štiri strani." Ni dojela smisla svete teorije. "Čudna zemlja! Čudna zemlja!" No, indoktrinacija je tako huda, da si tisti, ki objamejo devico, kar sami odsekajo levico - in potem so žalostni, ker si ne morejo odsekati še desnice. "Čuden, čuden svet!" Tematski park kengurujske pravice. "Država ima vso moč v rokah in nje dolžnost je, s to močjo zabraniti, da se ne dela greh in da grešnika dohiti tudi pravična kazen." Da pa ne bi prihajalo do nepotrebnih nesporazumov, so ženske povsem in scela utišali. "Odkar je nadškof Martinus uvedel najstrožje predpise blaženega Antona od Kala, je prepovedana ženskam vsaka govorica." Da bi ženskam preprečili govor, jim lahko moški natikajo "tezalnice blaženega Antona od Kala", toda tega se raje ogibajo, ker tezalnica "ženski preveč prikriva obraz in ta je pri ženski vendar najlepši". Ženska je le okras - le nemi privesek patriarhalnega reda. Tako se lažje posveča družini in molitvi. In vendar za ženske obstajajo tudi varne hiše - predvsem za "mlade in krasne ženske", se razume: "Kolikor lepša je ženska, tem več ima izkušnjav. Taki ženski se mora vzeti vsaka prilika in odkazati ji je mesto, kamor ne sezajo valovi pregrešnega vsakdanjega življenja. In kje bi bila varnejša nego v hiši, kjer ni prepira, ne jeze, ne strasti. To so naša župnišča, kaplanije naše!"

Nova Slovenija oz. "papeževa provincija številka LII", ki bije svojo vojno proti terorju (proti ženskam, proti tujcem, proti seksu, proti disidentom, proti krivoverstvu itd.), pa ni le tematski park konzervativnosti, ampak tudi tematski park torture. Chamber of torture. Tortura namreč ni zgolj legalizirana, ampak celo industrializirana. "Kaj bi bila naša država brez palic! Blagonosno to orodje je steber, da, glavni steber javnemu življenju našemu." Toda mučenje s palico je avtomatizirano: "Največjo pozornost so mi vzbujali stroji, razpostavljeni sem ter tja po dvorišču. Bili so to nekaki zaboji, iz katerih so štrlele palice, težke in debele. Ugledal sem stroj z desetimi palicami, ta je bil najmanjši; pri največjem, pravem orjaku, pa sem naštel celo štirideset palic. V dveh vrstah so gledali častiti drogi iz zaboja, in če je frater-redar zasukal ročico, se je zavrtel leseni hlod v zaboju in prva vrsta je tlesknila po klopeh, razpostavljenih pred strojem. Kadar je zasukal drugič, je tlesknila druga vrsta po drugih klopeh, katerih prva vrsta ni zadela prej. Fratri-redarji so prav tedaj jako ročno razgnali izpovedance v različne oddelke. Oni, ki so imeli na listkih pet palic, so se združili v posebno tolpo in zasedli prostor pred strojem z desetimi palicami. Tisti izpovedanci, katerim se je prisodilo največ palic, so obkrožili stroj s štiridesetimi palicami." Pater-eksekutor zanoslja: "Grešiti se ne sme!" In potem začne padati. Toda ne po bogataših, ki se "odkupujejo, in sicer s petimi lirami za vsako palico." Za bogate obstajajo pač drugačni zakoni. "Ali ni to modro?"

Da bi bilo delovanje države čim bolj racionalno, pravosodje - "vir neizkaljene pravice" - vodijo kar frančiškani, ki svoje sodbe opirajo na Sveto pismo ali pa spise blaženega Antona od Kala. Ista reč. Mučiteljem so na voljo tudi "železna devica", "španski čevelj", "malinski kamen" in mnogi drugi "slavnoznani člani nekdanje torture v novih in izpopolnjenih oblikah". Čemu rabi to orodje? "To je naša tortura - in nanjo smo posebno ponosni!" Pri katerih zlodejnikih jo rabijo? "Pri tistih, ki izvršujejo hudodelstva v duhu in mislih. Takim se zločinstvo dokaže prav težko!" Pa se s torturo posreči dokaz? "Vselej brez izjeme." V urejeni državi je tortura nepogrešljiva.

Je Ivan Tavčar pretiraval? Ne, le zelo lepo je ujel tisti večni, agresivni, panični, populistični, nestrpni kristal konzervativnosti, ki je očitno že od nekdaj v krvi tudi slovenski ideologiji. Če bi Tavčar danes vstal od mrtvih in bi mu rekli, hej, pretiraval si, to, kar si šlogal Sloveniji, počne Bush, bi verjetno dahnil le - vidimo se 11. septembra!