memento / Kralj Arthur

Arthur Miller je za sabo vedno puščal trupla. Bil je kot Django, junak špageti vesternov - za sabo je vlekel pokopališče. Ameriško pokopališče. Bolje rečeno - pokopališče ameriškega sna. Junaki njegovih dram so na koncu vedno umrli, bodisi iz principa ali pa iz obupa. Okej, najraje iz obupa. In smrt - običajno samomor - je tu le drugo ime za neuspeh. Smrt je dokaz, da jim ni uspelo. Da je bilo njihovo življenje neuspeh. Millerjeve drame so zgodbe o ameriškem neuspehu. Že če vzamete Smrt trgovskega potnika (Death of a Salesman, 1949), ki mu je prinesel slavo, denar in Pulitzerja, hitro ugotovite, da naslov ni le besedna igra - ne, Willy Loman, trgovski potnik, na koncu res umre. Z avtom se raztrešči - samomor. Ne da bi moralo to koga presenetiti, saj ves čas misli na samomor, še več - že nekaj časa se skuša de facto ubiti, saj veste, s plinom in avtom. Celo življenje je tezgaril, se gnal in lovil ameriški sen, toda na koncu je ostal brez vsega - utrujen je, scuzan in depresiven, za delo praktično nesposoben, delodajalec, ki mu je služil celo življenje, ga je odpustil, z ženo ne klikneta več, njegova sinova, Happy in Biff, pa sta luzerja, ki se nista nikoli zresnila in prilagodila očetovim pričakovanjem. Loman je žrtev ameriškega sna, tehnološki višek oznanila, da ti lahko srečo prinese le kapitalizem - pač Američan, ki ga ameriški sen zgrabi, obsede, znuca, zlorabi in vrže na smetišče demokracije. Vmes se sicer spominja sanjskih priložnosti, ki jih je zamudil, predvsem bratovih vabil, da naj gre z njim na Aljasko po zlato, oh, ali pa v Afriko po diamante, toda to so le nostalgične, "kolonialne" fantazije, del pop mitologije, ki ameriškemu snu daje seksapil. Miller ne skriva, da je ameriški sen v resnici ameriški stres, nekaj represivnega torej. Ameriškemu snu se ne moreš upreti - lahko se le zbudiš. In ko se zbudiš, umreš. Willy je patriot, ki umre za ameriški sen. Hja, ameriški sen je kot revolucija - žre svoje otroke.

In v tem smislu je Willy Loman le druga stran Joeja Kellerja, junaka drame Vsi moji sinovi (All My Sons, 1947), prvega pravega Millerjevega hita. Joe je poslovnež, ki je med II. svetovno vojno sanjsko obogatel z vojaško letalsko industrijo. Specifično - z deli za letalske motorje. Tudi Joe je hotel za vsako ceno ujeti ameriški sen, magari z vojnim dobičkarstvom. No, pri lovu na ameriški sen pa je šel celo tako daleč, da je vojski prodajal dele z napako. Zaradi tega so umrli mnogi ameriški piloti, vključno z njegovim sinom, Larryjem. Joe sicer ne pristane v arestu, ker raje potunka svojega uslužbenca, očeta Larryjeve punce, toda po vseh tragedijah, nesrečah, družinskih napetostih, hudi kolateralni škodi, ki jo je povzročila njegova glorifikacija ameriškega sna, in spoznanju, da je njegov sin v resnici naredil samomor (iz sramu), mu ne preostane drugega, kot da se zbudi - vzame lovsko puško in se ustreli. Še en patriot, ki umre za ameriški sen. Tako kot Willy Loman je tudi Joe Keller zgodba o ameriškem neuspehu - zgodba o neuspehu ameriškega sna. Ameriški sen, glorifikacija puritanske delovne etike, ki temelji na trdem delu, odrekanju, totalnem predajanju "poslanstvu", v Millerjevih očeh torej ni le nekaj hipnotičega in obenem pogubnega, patriotskega in obenem perverznega, ampak tudi nekaj, kar diši po produktu kolektivne, množične histerije. Ne brez razloga, se razume. Miller je namreč leta 1953 - po dramah Vsi moji sinovi in Smrt trgovskega potnika - napisal dramo Salemske čarovnice (The Crucible), ki popisuje čas, ko so v puritanskem Salemu (Massachusetts) uprizorili histerični lov na čarovnice. Ko neki pastor leta 1692 skupino deklet zasači pri tajnem, ritualnem klicanju "duhov", je to znak za alarm - dekleta je obsedel Satan in jih prelevil v čarovnice. Lokalne oblasti takoj lansirajo preiskavo - in v Salemu se začne histerična, inkvizicijska čistka. Lov na čarovnice, ki Salem prelevi v besnega, divjega, agresivnega kolektivnega histerika.

Somrak bogov

Drži, Salemske čarovnice, ki so jih igrali povsod, celo na Kitajskem, se dogajajo v davni preteklosti, toda takoj ko so prišle na odrske deske, je bilo vsem jasno, da gre za alegorijo tedanje, vprične Amerike, ki je bila ravno sredi novega besnega, divjega, agresivnega, patriotskega lova na čarovnice, zdaj prepakiranega v lov na komuniste. Iz knjižnic so vrgli Robina Hooda, ker je kradel bogatim in dajal revnim - in seveda, Reds, bejzbolska ekipa iz Cincinnatija, se je morala preimenovati v Redlegs. Hladna vojna, vse hujša paranoja, sojenja proruskim atomskim vohunom, zgodbe o komunistih, ki hočejo ugrabiti Ameriko ter ubiti njen način življenja, ukiniti demokracijo in razstreliti svobodo, in "razkritja", da je ameriško zunanje ministrstvo polno komunističnih agentov, so Ameriko - land of the free - na začetku petdesetih spremenili v kolektivnega histerika. Vojna proti komunizmu, tedanja oblika vojne proti terorju, je zajela vse družbene pore - povsod, še posebej v Hollywoodu, so začeli iskati komuniste. Pred kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti (HUAC), ki jo je vodil zloglasni republikanski senator Joe McCarthy, so drug za drugim stopali igralci, režiserji, scenaristi, dramatiki in pisatelji, ki so imeli le dve možnosti - da se javno “očistijo” ali pa ne, da torej priznajo svoje predvojno oz. povojno sodelovanje s Komunistično Partijo Amerike in patriotsko naštejejo imena vseh tistih, ki so sodelovali in simpatizirali s komunisti, ali pa da tega ne storijo. Da izdajo nekdanje tovariše, prijatelje ipd. - ali pa da se sklicujejo na 5. amandma ustave, ki ljudi ščiti pred samoobtoževanjem. Toda če so se sklicevali na 5. amandma, so s tem izkazali “prezir” do kongresne komisije in samega kongresa, tako da jih je čakal arest. Mnogi so zaradi tega res pristali v arestu (npr. “Hollywoodskih 10”). Tisti, ki niso hoteli pričati, so ostali brez dela - prišli so na “črne spiske”. Nekateri so emigrirali. Nekaterim so se zrušila življenja. Nekateri - recimo igralca J. Edward Bromberg in Mady Christian - so naredili samomore. Vsi skupaj pa so po malem umrli, še preden so zares umrli.

In Millerjev Salem je preslikava te Amerike: ko namreč odkrijejo čarovnice, ustanovijo preiskovalno komisijo, pred katero potem druga za drugo stopajo ženske, ki se morajo “očistiti”, priznati svoje sodelovanje in simpatiziranje s Satanom, obenem pa tudi našteti imena vseh drugih žensk, ki so simpatizirale s Satanom in sodelovale pri rušenju krščanstva. Tiste, ki ne priznajo, čakajo vešala - tiste, ki priznajo, čaka odrešitev. Vse so krive. Vprašanje je le, kako bodo priznale - zlepa ali zgrda. In tako začnejo v Salemu sosedje ovajati sosede, prijatelji prijatelje, možje žene in tako dalje. Ironično, tudi Miller je moral stopiti pred kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti, toda na vrsto je prišel šele leta 1956 - tri leta po štartu Salemskih čarovnic. In da ne bo kakega nesporazuma: pričal je tako, kot je pisal - nikogar ni ovadil. Rekel je, da je pripravljen govoriti le o sebi, o drugih pa ne. Ko ga je komisija vprašala, kako to, da je Komunistična partija producirala njegovo dramo Vi ste naslednji (You're Next), je odvrnil: “Za to, kdo producira moje drame, sem odgovoren toliko, kot je korporacija General Motors odgovorna za to, kdo vozi njene chevrolete.” Ko so ga vprašali, zakaj je hodil na partijske sestanke, je rekel: “Če sem hotel spoznati Hudiča, sem moral v pekel.” Toda ni se skliceval na peti amandma, ampak na prvega, ki jamči svobodo govora - in posledično tudi pravico do molka. To, kar je v Salemskih čarovnicah obsojal, je obsodil tudi v kongresu. Še bolje rečeno - njegovo pričanje je izgledalo kot uprizoritev Salemskih čarovnic. Oh, ali pa njegove drame Pogled z mostu (A View from the Bridge), ki je na Broadwayu štartala leto pred njegovim pričanjem oz. ki so jo na Broadwayu igrali tudi v času njegovega pričanja. Pogled z mostu - zgodba o Italo-Američanu, ki oblastem iz ljubosumja ovadi svojega rojaka, ilegalnega priseljenca - je bil še ena obsodba ovaduštva, histerije, lova na čarovnice in sistema, ki ljudi sili v to, da postajajo ovaduhi. Jasno, ovaduhu Eddieju na koncu ne preostane drugega, kot da se zbudi - in umre. Miller je svoj “prezir” do kongresa plačal - naložili so mu 500 dolarjev globe in 30 dni aresta pogojno.

Millerju je med pričanjem stala ob strani njegova nova zaročenka - Marilyn Monroe, boginja seksa. Toda nikar ne mislite, da so kongresniki Millerja pred komisijo privlekli le zato, da bi v živo videli Marilyn Monroe. Reč je bila bolj resna. Ne pozabite namreč, da je bil to čas, ko je bil Miller celo brez potnega lista - niti na premiere svojih dram, ki so se rolale v tujini, ga niso spustili. In ne pozabite, da so mnogi kritiki njegove drame, predvsem Salemske čarovnice, sprejeli s palicami, češ da so njegove paralele med preteklostjo in sedanjostjo, med salemsko in kongresno komisijo povsem za lase privlečene - komunisti so zares obstajali, čarovnice pa ne! Ha! To so bili pač nori, napeti, perverzni, histerični, represivni časi. Časi zategovanja demokracije in populističnega napihovanja ameriškega sna. Časi patriotskega šovinizma in časi disidentskega upora, “ugovora vesti”. Toda prav ti časi so ustvarili klimo, v kateri je lahko Miller ustvaril svoje najboljše drame in v kateri so te drame lahko odmevale in presegle tako pričakovanja kot strahove Amerike. Miller je prestrašeno Ameriko opozoril, da je z njenim strahom nekaj narobe - zimo svojega nezadovoljstva je prelevil v tragedijo ameriške blaznosti.

Če hočete bolje razumeti te izjemne čase, v katerih je Miller ustvaril svoje največje mostrovine, je dovolj, da se spomnite, kdo je ovadil njega: Elia Kazan, njegov prijatelj, človek, ki ga je seznanil z Marilyn Monroe, kralj Broadwaya, ki je odkril Marlona Branda, režiser, ki je revolucioniral ameriški teater in krstno uprizoril prvi Millerjevi klasiki, Vse moje sinove in Smrt trgovskega potnika. Specifično: Kazan je Millerja - in še sedem prijateljev, “bivših komunistov” - pred kongresno komisijo ovadil leta 1952, toda pred tem ga je prosil za dovoljenje, da lahko to stori. Nič, hotel je odvezo. Miller ga je hotel pregovoriti, da naj ne ovaja, ker da bo to obžaloval do konca svojega življenja. Kazan ni trznil - odšel je v Washington. Miller je odšel v Salem in napisal Salemske čarovnice. Kazanu ni bilo nikoli žal, da je ovajal. Prej narobe, tudi druge je pozval, da naj storijo isto. Še več, kmalu zatem je posnel celo film Na pristaniški obali (On the Waterfront), v katerem je skušal svoje dejanje, svoje ovaduštvo legitimirati - Terry Malloy (Brando), ki ovadi svoje prijatelje, vpletene v sindikalno korupcijo, je junak in moralni center te vzgojne moralke. In da bi bilo vse pod kontrolo, je scenarij napisal Budd Schulberg, ki je prav tako ovajal, medtem ko je eno izmed glavnih vlog igral Lee J. Cobb, prav tako ovaduh, znan po tem, da je v Kazanovi krstni uprizoritvi Smrti trgovskega potnika igral Willyja Lomana... in po tem, da svojemu nekdanjemu prijatelju, sestradanemu in brezposelnemu scenaristu Alvahu Bessieju, ki je po prihodu iz aresta, kjer je sedel zato, ker ni ovajal, potrkal na njegova vrata, ni hotel dati niti centa, češ “ti se kar pejd revolucionarja”. Absurdno? Še bolj absurdno: scenarij, iz katerega je potem nastal scenarij za film Na pristaniški obali, je začel najprej pisati Miller, toda ko so mu šef studia Columbia Harry Cohn, šef h'woodske interne cenzure Roy Brewer in FBI rekli, da naj gangsterje, ki terorizirajo sindikat pristaniških delavcev, zamenja s komunisti, je rekel ne. In odšel.

Po padcu

Miller in Kazan sta se kasneje pobotala, kar je mnoge šokiralo in razjezilo, še toliko bolj, ker je Miller leta 1964 celo dovolil, da je Kazan krsto uprizoril njegovo dramo Po padcu (After the Fall), v kateri nekdanji komunist prekine odnose s prijateljem, ki se pred kongresno komisijo prelevi v ovaduha, toda s tem so le vse ironije in vsi absurdi petdesetih dobili svoj epilog. To ni bila več obsodba ovaduštva, ampak bolj refleksija o ameriški blaznosti petdesetih - nekateri so trdili, da je s tem ovaduštvo legitimiral, drugi pa so trdili, da se je tudi sam prelevil v “ovaduha”, češ da je s to dramo “ovadil” Kazana in Marilyn Monroe, ki je dve leti prej umrla (ne, na pogreb ni šel). V lepi, seksi, blond, avtodestruktivni Maggie, ki naredi samomor, glavnem ženskem liku, so namreč prepoznali Marilyn, katere smrt naj bi skušal Miller zdaj tabloidno, ekshibicionistično vnovčiti. Za spravo je bilo očitno prezgodaj, za velike triumfe pa prepozno - časi so se spremenili. Nervozni, tesnobni, groteskni, agonični časi “somraka Bogov”, ki so za sabo potegnili velike dramske tekste, so bili mimo.

Arthur Miller, rojen 1915 v New Yorku, je bil sin učiteljice in polpismenega poljskega priseljenca, izdelovalca damskih plaščev, ki ga je pokopala velikega gospodarska kriza. Miller je pri štirinajstih raznašal kruh, se prebijal skozi šole, tezgaril v skladišču avtomobilskih delov, v marksizmu iskal pojasnilo hude krize, v kateri se je znašla Amerika, študiral novinarstvo in dramatiko, se navdihoval pri Bratih Karamazovih in Ibsenu, že med študijem pobral prve gledališke nagrade (Čast ob zori, 1936), se poročil s sošolko (1940), leta 1944 z dramo Mož, ki je imel vso srečo (The Man Who Had All the Luck) končno osvojil tudi Broadway, leto kasneje pa objavil roman Focus, v katerem je razkrinkal ameriški antisemitizem. Z Marilyn Monroe se je poročil leta 1956 - v času, ko sta bila poročena, ni napisal nobene drame, le scenarij za film Neprilagojeni (Misfits, 1961), v katerem je igrala tudi Marilyn, toda to je bil le uvod v njuno ločitev. Že naslednje leto se je poročil s fotografko Inge Morath, s katero je imel med drugim tudi hčerko, Rebecco, bodočo ženo britanskega zvezdnika Daniela Day-Lewisa, ki je leta briljiral v h'woodski ekranizaciji Salemskih čarovnic (1996), za katero je scenarij napisal sam Miller. V šestdesetih se je prelevil v bučnega nasprotnika vietnamske vojne, predsednika mednarodne pisateljske organizacije PEN in prijatelja disidentov, se leta 1968 kot delegat udeležil demokratske predvolilne konvencije, leta 1980 pa mnoge razjezil, ko je dovolil, da je v TV verziji njegove drame Igranje za življenje (Playing for Time), zgodbe o Holokavstu, nastopila Vanessa Redgrave, tedaj ostra nasprotnica Izraela. Drame je sicer še pisal (Cena, Ameriška ura, Nastanek sveta in druge reči, Zadnji jenki itd.), toda nikoli več tako kot v štiridesetih in petdesetih.