moda / Kovček mode

Lani poleti je oblikovalko oblek in tekstila Sanjo Grcić zlom noge za tri mesece prikoval na posteljo. "Nič drugega nisem mogla početi kot misliti," se spominja smole idejna avtorica razstave Kaj ostrega?, s katero so se slovenski modni oblikovalci prejšnji teden predstavili na Nizozemskem. "Vedno imam zamisli, kaj bi bilo fino narediti zase in za slovensko oblikovanje, stalno premišljujem o razmerah na trgu, v medijih, strokovni javnosti ..., ampak nikoli nimam časa za projekte, ker se moram pač preživljati." Med okrevanjem se je Grcićeva lotila iskanja skupnega imenovalca modnega oblikovanja pri nas. "Nekateri menijo, da ni dovolj prepoznavno in celo zanikajo njegov obstoj," se pritožuje. "Hotela sem dokazati nasprotno." In ugotoviti, v čem je njegova drugačnost.

"Zanimalo me je, ali je mogoče ljudi povezati in iz slovenskega oblikovanja narediti blagovno znamko." Zato je k sodelovanju povabila generacijo oblikovalcev tekstilij in oblačil, ki je pri nas ustvarjalno dozorevala od začetka 90. let. Povečini gre za kolege z ljubljanske Fakultete za naravoslovje in tehnologijo. Številni med njimi so se po študiju odpravili po znanje tudi na priznane evropske šole - v London, Helsinke, Firence, Pariz ... Po vrnitvi domov so mnogi začeli graditi svoje blagovne znamke in se v različnih kombinacijah skušali dopolnjevati tudi v konceptualni umetnosti ali performansih.

Ker modno oblikovanje pri nas ne velja ne za gospodarsko ne za kulturno dejavnost, so prepuščeni svoji iznajdljivosti. "Za razvoj slovenskega oblikovanja oblačil v uspešno gospodarsko dejavnost ni nobene strategije ne na gospodarski ne na državni ravni," pojasnjuje Grcićeva. "Zato smo se morali stvari lotiti iz nič!"

"Imeli smo srečo, da je ravno takrat ministrstvo za kulturo skupaj z zunanjim objavilo razpis. Kazalo je, da nimamo možnosti. Ampak odločila sem se, da vseeno poskusimo," je bila zagnana.

"Sprva sem sama določala, koga povabiti. Tisti, ki ne sodelujejo, se mi niso zdeli dovolj dobri ali pa se mi nismo zdeli dovolj dobri njim. Eni imajo več dela sami s sabo, s svojimi blagovnimi znamkami, nekateri niso bili prepričani vase, drugim ni bil všeč koncept ... Vmes se je dogajalo marsikaj!"

Redna večurna srečanja vsako sredo ob sedmih v Salonu Minimal naj bi skupino pripeljala do odgovora, "kaj, za boga milega, naj bi bilo modno oblikovanje pri nas"?!

Kar je v modnem oblikovanju specifično naše, je produkcijski način. Večina oblikovalcev se ponaša z unikatnimi, ročno izdelanimi kosi oblačil, ki jih odlikujejo elementi visoke mode - vezenine, tisk, čipke in podobno. "To je edina specifika. Drugega nimamo," meni Grcićeva. Je to dovolj? "Ne vem, bomo videli," odgovarja. "Treba je počakati na refleksijo. Nisem čisto prepričana, ali je to to, ampak drugega nimamo!"

Potujoči

Iz vseh teh razmišljanj in sestankovanja je nazadnje nastal projekt Kaj ostrega?, potujoča razstava, s katero se predstavljajo slovenski oblikovalci tekstilij in oblačil. Pod pokroviteljstvom društva S.O.T.O. (Sodobno slovensko oblikovanje tekstilij in oblačil) in v produkciji Zavoda Projekt Atol je skupina osemnajstih ustvarjalcev najprej gostovala na Nizozemskem. Konec prejšnjega meseca na mednarodnem modnem simpoziju Artez Fashion Seminar Stadschouwburg v Arnhemu, v začetku februarja pa v Stads Museumu v Zoetermeerju.

Projekt, ki sta ga na razpisu konec lanskega leta izbrala ministrstvo za kulturo in ministrstvo za zunanje zadeve, združuje enajst variacij na temo potovanja. Avtorji so ponudbo modne srenje na Slovenskem v obliki osebne prtljage shranili v kovčke. Eden od pogojev razpisa je bil med drugim tudi, da mora biti razstava mobilna, hitro razstavljiva in prenosna.

Sanja Grcić za modo pravi, da je dvolična. Po definiciji se ves čas spreminja. Na ogled postavlja minuse kapitalizma, izkorišča, ustvarja trende, spodbuja potrošništvo, jezi ljubitelje živali in, kot opozarjajo okoljevarstveniki, rada pozabi, da je odgovorna tudi za okolje. Predvsem je zelo osebna reč - tako kot prtljaga.

Rentgenski pregled enajstih kovčkov, polnih sodobne domače mode, je razkril novodobno narodno nošo, stkano iz tekstilnih odpadkov, volne, polsti, čipke, jelenjega in konjskega krzna, zlata, lesa, stekla, kovine ... Prvi odgovor na vprašanje, ali ponujajo tudi kaj ostrega, daje Mateja Benedetti s projektom Just Angels. Njena osebna prtljaga - preproga v slogu sedemdesetih let in nekaj abstraktnih angelskih kosov na stojalu -, je narejena iz naravnih in sintetičnih materialov. "Pušča odprto vprašanje, kaj je oblačilo," jo opiše avtorica. Z obliko in postavitvijo razkriva povezavo z gledališčem. Benedettijeva je namreč kot kostumografinja podpisala različne igre. Preprogi sta še dve - kot spomin na dom jo je iz recikliranih starih oblek sešila Sanja Grcić, poimenovala pa Izgubljeni raj. Stkale so jo tudi članice skupine Oloop. Gre za šest avtoric, ki so pred kratkim ponudbo spominkov v prestolnici dopolnile z Ljubljanskimi znamenji. Ali drugače, s tekstilnimi spominki, broškami, magneti, podstavki in preprogo, ki so za obiskovalce glavnega mesta spomin na ljubljansko meglo, park Zvezda, Barje, Rožnik, Tromostovje, Žale. Njihova posebnost so leteči copatki. So del preproge in imajo dvojno vlogo - sestavljajo cvetni vzorec, po potrebi pa se spremenijo v izvirno obuvalo.

Nekaj avtorjev se je osredotočilo na tehniko. Tako je na primer Tanja Devetak (snovalka kolekcije oblačil za koncertne Katice) iz ostankov splastila dve prekrivali in obleko. Gre za svojevrsten način izdelave, po katerem je tudi sicer prepoznavna njena blagovna znamka. Pristop Devetakove potrjuje skupni imenovalec razstave - unikatnost. Lastnica butika Devetka pravi, da njeno delo združuje "eksperimentalni pristop, funkcionalizem, likovno vrednost in modne trende". Rokodelski pristop je izbral tudi Metod Črešnar. Kovček Lost in Space je napolnil z objektom iz ročno izdelane čipke in svilenega šifona, skladen nakit, spleten iz volne, pa je dodala Olga Košica.

Bolj tehnološko obarvan je Vagabund, prispevek Petre Grmek. Obleke je spravila v vakuumsko zaprte vrečke, z videom pa pojasnila, kako se pravzaprav nosijo. Pri iskanju stičišč med modo in tehnologijo ji je z oblikovanjem zvoka pomagal angleški artist Andrew J. Green.

Na tradicijo se je spomnila Monika Lorber. Kovček, ki se loteva dote, je posvetila babici. Roza je replika narodne noše v novodobni izvedbi, razteza se skozi fotozgodbo.

Na voljo je tudi obutev. Oblikovali so jo Leonora Jakovljevič (njeni čevlji Ave Femina dopolnjujejo Izgubljeni raj) in Draževi. Urška in Tomaž na ogled postavljata čevlje, fotografije in nedokončano volneno obleko. Njuna Pot razkriva, kako od niti do oblačila.

Posebnost je tudi skupni, dvanajsti kovček. V njem so stvari, ki jih S.O.T.O. prodaja. "Vsak je naredil nekaj drobtinic - broške, šale, nakit, majice ..." opisuje Grcićeva. Kmalu bodo dodali še knjigo, ki je nastala spotoma, namesto kataloga.

Prva razstava društva S.O.T.O. v Arnhemu na mednarodnem modnem simpoziju o lokalni tradiciji - globalni modi je "stala samo en dan, v nekaj urah jo je videlo več kot 600 ljudi," opisuje prve vtise ustanoviteljica društva. "Moja izkušnja iz tujine je, da naredimo veliko preveč in iztržimo veliko premalo. Za zdaj je najpomembneje, da razstava čim dlje potuje. Kam naprej, še ne vemo, ker se še dogovarjamo. In kdaj pridemo domov? Ko bomo prosti ..."