glasba / Omarjev misterij

Bepop, naša prva glasbena TV-skupina, se po začetnem profitabilnem štartu počasi pripravlja na stečajni postopek. Podobno je tudi s potomkami Bepopa, Unique, ki delodajalcev najbrž nikoli niso pripeljale na pozitivno finančno ničlo. Nič bolj ni šlo niti preostalim popevkarskim izdelkom konkurenčnih komercialnih televizij, ki jim po začetni Pop stars evforiji na tržišče nikakor ni uspelo spraviti svojih talentiranih proizvodov. Toda zasluženega premora glasbeno-televizijskih zvezd je očitno konec, saj je tržišče reality TV-glasbenikov odločno naskočil popstar nacionalne televizije, Omar Naber, ki so ga zvesti gledalci edinega nacionalkinega šova iztelefonirali za predstavnika Slovenije na ukrajinski oranžni evropopevki. Štiri minute kijevske slave, solistični in relativno avtorski pristop k ustvarjanju slovenskega popa bodo Naberju verjetno omogočili nekaj daljši rok prodajanja na tržnici slovenske popularne glasbe, kot so ga bili deležni njegovi soborci s komercialnih televizij. Omarjev pristop je namreč navkljub mnogim vsebinskim vzporednicam drugačen od Petra Januša ali bepopka Simona. To sem dojel že ob odgovoru na prvo vprašanje, ki sem ga Omarju postavil v oblačni Župančičevi jami. “Boli me kurac,” so prve besede, ki jih je zabeležil moj mikrofonski sprejemnik, nanašale pa so na vprašanje, kako novopečena zvezda odgovarja na kritike, da njegova proklamirana pankrokerska uporniška drža nekako ne paše k spevnim pocukranim baladam in preprostemu popu, ki se vrti kot lajtmotiv ekonomskopropagandnega sporočila nekega velikega trgovca. “Jaz sem pač glasbenik, pojem in navsezadnje aranžiram glasbo, zato mi ne more nihče ničesar očitat. Za zdaj sem pri tem uspešen, in ne vem, zakaj bi se obremenjeval s kritikami drugih, nima smisla,” mi uvodoma zabrusi Naber, od katerega sem po uvodni ostrini pričakoval kritike na račun drugih delčkov naše glasbene industrije. Toda začetni up, da bo mladostniška kritika lahek plen v pogovoru z nadobudnim glasbenikom, se je razblinil že ob zicerskem vprašanju o konceptu popstars. “Nikoli se iz nikogar nisem delal norca. Vsi smo se smejal, ko so izbirali popstars, ker je bilo dejansko veliko smešnega. Potem so jih izbral in to je to,” mi odgovori Omar, ko ga vprašam, če se je s prijatelji norčevali ob gledanju teh oddaj, in me v veri, da pozna moje namere, opozori: “Ti bi rad, da popljuvam popstars in da me potem vprašaš, zakaj sem šel k Mariu.” Ko mu razložim, da moji nameni niso takšni, končno dobim blago kritiko realnega TV-posiljevanja: “Ti natečaji mi niso bili nikoli všeč, ker dejansko mislim, da so otroci, oziroma ljudje, ki gredo na te natečaje, dejansko žrtve - žrtve medijev in ljudi, ki jih oblegajo.” Sam se je na Mariovo solo različico popstars prijavil, ker s svojim bendom pri založnikih ni naletel na zanimanje: "Na založbi so mi rekli, da sem dober izvajalec, naj grem poskusit, drugače pa niso hoteli vložiti denarja. Sam ga za snemanje nisem imel, saj en komad stane 200 jurjev. Vse založbe so bili zainteresirane, toda samo pod pogojem, da si sami plačamo snemanje glasbe. V lokalu sem pomival posodo za 70 jurjev, tako bi za en komad moral delati tri mesece, seveda če si ne bi privoščil niti čikov niti pira."

Prijava na Bitko talentov se mu je pozneje večkratno obrestovala in mu navzven spremenila vsakdanje življenje. Naber pravi, da so ženske ob njegovi zmagi dobesedno ponorele, med sprehajanjem po ulici ga punce neprestano nagovarjajo, privlačne prodajalke ga vabijo v svoje trgovine, spet druge v svoje mobilce tipkajo njegovo telefonsko številko. Njegove najnovejše cifre ne boste zlahka dobili, saj je to že tretja številka, ki jo je zamenjal v zadnjem času: "Gre za to, da me motijo ljudje, ki jih sploh ne poznam. Nekateri pokličejo in odložijo, spet drugi pokličejo, se hočejo pogovarjat, pa sploh ne odložijo." Poleg ženskega nadlegovanja se Naber večkrat obregne tudi ob rumeni tisk, ki si po njegovem zgodbice preprosto izmišljuje. Kot primer je navedel skrb matere, ki ga je nekega popoldneva pričakala z rumenim zapisom o njegovem ropanju bančnih avtomatov. O ropanju bankomatov Naber ne ve nič, kot tudi ne o domačem rumenem tisku, saj recimo nikoli ni slišal za Bojana Požarja. Moti ga bezanje medijev po njegovi zasebnosti, razjezi se ob vprašanju, kako je bilo nekoč, ko je s kitaro in sveže odprtim litrom vina s prijatelji prepeval na ljubljanskih ulicah: "Stari, kaj je to? Jaz tega ne štekam. Bil sem navaden mladostnik, kot vsak drug. Nimam čisto nič drugačne zgodovine najstniških let, kakor jo ima marsikateri najstnik. Valda sem se ga kdaj nabou, valda sem pohu travo in valda, da sem ga žuru. In valda, da sem igral kitaro v Trnovskem pristanu, valda smo šli po pire in smo se ga nabutal. Pa kaj pa je?" Odgovorim mu, da s takšno preteklostjo nimam težav. Ravno nasprotno se mi zdi celo pozitivno, da se je med televizijsko glasbene zvezdnike povzdignil fant, ki je kot najstnik prosti čas na ulici preživljal z igranjem kitare na ulici: "Ne gre niti za plus niti za minus. Gre za dejstvo, ki je pač bilo, in tukaj nimam nobenega plusa ali minusa. To, da se ga nabutaš in poješ na Šuštarskem mostu, je totalno najstniška scena."

Svetovni nazor

Iz klasičnih tračarskih tem pogovor odpeljem k resnejšim temam. Za začetek k tisti, v katero je bil Naber posredno vpleten prek njegovega "frenda iz otroštva", ljubljanskega reperja Trkaja. Kot smo poročali že pred časom, je založba Nika brez dovoljenja avtorja na prvi Trkajevi plošči cenzurirala neokusno provokacijo, v kateri reper omenja intimne dele telesa Maria Galuniča. Razlog cenzure najbrž leži v dejstvu, da je založba Nika tudi bodoči založnik zmagovitih Mariovih talentov. Omarja povprašam, kaj meni o tako grobem posegu v glasbeno delo njegovega prijatelja: "O tem nisem vedel čisto nič. A ti veš, kdo je lastnik Trkajevih posnetkov? Lastnica je Nika. Če financirajo projekt in so oni lastniki, z njimi lahko delajo, kar hočejo." Na moje presenečenje Naber ni kritiziral Nikinih cenzorskih manevrov, zato ga povprašam, ali meni, da so bile njegovemu prijatelju kršene vsaj avtorske pravice: "Ne! Ker so oni lastniki, oni so fizični lastniki posnetka in oni s posnetkom lahko delajo, kar hočejo. Če pa bi Trkaju uspelo te komade plasirat brez pomoči Nike, s tem, da bi jih sam financiral po ceni 1000 oz. 1500 evrov za komad, potem pa naj dela, kar če. Seveda če ga bodo radijske postaje vzele." OK, gremo naprej.

Pomislil sem, da je zaradi porekla kakorkoli opredeljen do dogodkov, ki se dogajajo v babilonski deželi. Začnem z islamom in Omar takoj pove, da nima z njim nobene zveze: "Moj foter je v osnovi kristjan. V Jordaniji je 12 % kristjanov in moj foter je slučajno eden izmed teh. V cerkev hodim bolj redko, kvečjemu na kakšno polnočnico in ob takih stvareh," pove Naber. Vendar vseeno nadaljujem vprašanje o njegovem odnosu do arabskega okolja: "Lahko rečem, da mi ta svet ustreza. Mi pa ne ustreza, da bi zdaj spljuvali tiste, ki ta svet bombardirajo. Jaz tam ne živim, jaz se v osnovi lahko opredelim za Slovenca, ker sem tukaj rojen, ker tukaj živim, ker govorim slovensko in ne arabsko ... tam sem bil sem parkrat na obisku." Ker je Naber večkrat javno predstavil navdušenje nad skupino Green Day, pogovor nadaljujem z njegovim mnenjem o vojaško-ekonomskih akcijah ZDA, ki jih Billie Joe predstavi v komadu American idiot. "Saj meni noben Američan ni nič hudega naredil. Ko mi pa bo kaj naredil, pa verjemi, da mu bom kakšno bombo podstavil. Ali pa bi ga pustil na miru, saj indijanski pregovor pravi: 'Kdor te tepe, ga pusti pri miru, saj bo tako ali tako po reki mrtev preplaval čez mesec dni.'" Ob meglenih odgovorih upam, da bo Naber kaj pametnega povedal, ko bo pogovor stekel o gejevski problematiki, ki je za Naberja aktualna zato, ker je Eurosong že dolgo znan kot eden bolj popularnih dogodkov za GLBT-subkulture. Ko mu omenim povezavo med gejevsko subkulturo in Eurosongom, se Omar začudi: "Aja? Sploh ne gledam na to. To v osnovi ni moja stvar in dvomim, da se je Nuša Derenda dve ali tri leta nazaj obremenjevala, kaj bo pa ona na delala na gejevskem festivalu. Ona je pač šla na tisti festival predstavit svoj lepi vokal in svojo lepo melodijo. Pozornost dajem glasbi. Geji pa naj delajo, kar hočejo."

Mladi Naber je očitno pozabil, da se je Derenda le nekaj dni pred evrovizijskim izborom posvetila gejevski publiki in nastopila na štirkinem nedeljskem roza večeru. Malce več misli o istospolno usmerjenih sem želel izvleči iz mladca z vprašanjem, če ga moti, da so gejem in lezbijkam v tretjem tisočletju kratene določene pravice. "Če mene vprašaš, meni je čisto vseeno, jaz nobenemu ne bi rad kratil nobenih pravic." Pa te ne razjezi niti to, da družinski minister homoseksualce pošilja v zdravstvene ustanove? "Ne, to me ne razjezi, ker nisem gej in nimam teh problemov, če bi imel pa probleme, bi se s tem obremenjeval. Jaz se, verjemi mi, obremenjujem z mnogo drugimi stvarmi in se s tem nimam časa obremenjevat."

Omarjevo svetovnonazorsko stališče je tako jasno - za večino stvari mu je vseeno. Počasi sem obupal in usmeril pogovor na četrtkov koncert v Mediaparku. Tega sem za potrebe tega zapisa obiskal tudi sam, se postavil med kakšnih 50 poslušalcev, poslušal Omarjeve interpretacije Karmen Stavec in razmišljal, zakaj so mediji vokalno talentiranega Ljubljančana jordanskega rodu, ki si pri triindvajsetih o večini stvari okoli sebe še ni ustvaril mnenja, označili za upornika na slovenski popularni sceni? To je žal ostal misterij. Dejstvo pa je, da zvezda resničnostnega šova ne zdrži resničnosti.