pop art / trojanski konj v svetu primitivizma

Začnimo s premorom: doslej si imel že precej premorov v svoji karieri, a vedno se vrneš. In to na velika vrata.

Nikoli ni bilo točno rečeno, da končujem kariero, le delovalo je kot poslavljanje. Osebno ne maram velikih propagandnih akcij, ki bi napovedovale slovo, poslovilno turnejo ali zadnji nastop. Ne pričakujem niti, da si ljudje zapomnijo moje izjave, a moja dokaj precizna izjava je bila, da so ideje devalvirana roba, v trenutku, ko idejo izgovoriš, jo nekje že nekdo realizira. Nekje okoli leta 2000, ko smo zadnjič nastopili v Sloveniji, sem dejal, da lahko pričakujte vrnitev Plavog orkestra čez kakih pet let. Plavi orkestar se bo spet pojavil prihodnje leto. Je eden zadnjih dinozavrov v regiji in čaka, da se ovit v močvirsko rastje dvigne iz močvirja - da se ob tem razletijo ptice. Zagotovo pa potrebujemo še kako leto, da se vse dogovorimo.

Bolj ko se Jugoslavija časovno odmika, več ljudi je nostalgičnih. Nostalgija postaja tudi velika komercialna kategorija, tako da je možna vrnitev vsakogar - celo bend Bijelo Dugme se vrača.

Mi in ostali avtorji, ki so ustvarjali v epskem obdobju, imamo srečo. Takrat je bil čas, ko so se lahko vzpostavile, kruto rečeno, znamke. In mi smo postali znamka. Zelo žal mi je novih ustvarjalcev, ki nimajo možnosti, da se vzpostavijo kot znamka, ker so novi časi časi skepse, doba resničnostnih šovov, hitro se živi. Zdaj le stremimo k neki prihodnosti, kjer bodo vsi znani, nihče več ne bo anonimen. Sam komaj čakam to obdobje, ker bodo odnosi med ljudmi normalni in ne bo več mistifikacije odnosov, ne bo svetovne vere. To obdobje komaj čakam tudi zato, ker bo to zame obdobje svobode.

Okej, vi ste junaki epskega obdobja, neke sorte bogovi. Prihajajoči pop glasbeniki pa so le smrtniki, ki hočejo svojih petnajst minut. Koliko slave ste vi hoteli?

Ne da slave nismo hoteli, ampak nismo preučevali Andyja Warhola - takrat nismo vedeli, kaj hoče povedati. A imel je prav, vsak bo dobil svojih petnajst minut slave. Prav žal mi je sedanjih glasbenikov, marketingarjem in multinacionalkam, ki se z njimi ukvarjajo, je zanje v resnici vseeno, tako da lahko vedno že kar vnaprej vidim, kakšna bo njihova pot po hitu - v kakem lokalnem baru pripovedujejo svoje zgodbe iz lanskega leta. Prav to se dogaja tem ustvarjalcem, ker na slavo niso pripravljeni. Mi smo se leta tesali kot predskupine, na oder dobivali paradižnike, bili ponižani od urednikov.

Saj, to je bilo epsko obdobje - in vse to je iz vas naredilo epske junake. Epski junaki so vedno - že v antičnih tragedijah - prehodili celotno pot, od začetka do konca.

Struktura je podobna, da. Bijelo dugme je recimo v točno določenem trenutku prišlo iz nekega segmenta glasbe - to sem videl tudi sam, saj prihajam iz istega glasbenega rudnika. Bijelo dugme je bil vedno bend zunaj kategorij. Imel si recimo najljubše bende, Idole, Pankrte in tako naprej, moja prva plošča, ki sem jo kupil, je bila Pljuni istini u oči od Buldožerjev, moji starši so negodovali. Z bendom Bijelo dugme pa je bil tako kot s kakim Spielbergovim filmom - moral si ga videti, kljub temu pa Spielberg ni bil tvoj najljubši režiser.

Spielberg je večji od filma - ni več del zgodovine filma, ampak del zgodovine sveta. Mar ni bend Bijelo dugme funkcioniral podobno?

Tako je - ta bend je bil večji od glasbe.

Ali ni Plavi orkestar nastal ravno iz odpora do benda Bijelo dugme?

Ne, bili smo najstniki in najstnik pač dviga prah večjih dimenzij, kot ga potem lahko poleže. Sam sem bil takrat v adolescentnem obdobju, bili smo prva generacija sarajevskega punka oziroma novega vala. Slovenija je na to pot krenila malo pred nami, mi smo bili nekak odmev naših severnih sosedov. Takrat smo imeli odpor do vsega - to je bilo tisto obdobje, ko je umrl Tito. Nastal je vakuum, ki je čakal novih vetrov. Takrat si lahko v časopisih govoril, kar si hotel, brez kakšnih posebnih posledic. Razen morda enkrat, ko so nas poklicali na pogovor. To je bila naša edina afera - ob našem drugemu albumu Smrt fašizmu. Vse skupaj se je prekrivalo s tistim razvpitim "naci žurom" v Sarejevu in "štafetno afero" v Sloveniji. Pa so še nas vrgli v isti koš, čeprav so bili do nas sicer malce nežnejši, in so rekli, da ni kriv Plavi orkestar, ampak je kriv sistem, ki mladim ni omogočil, da bi šli po pravi poti, da bi se ukvarjali s športom in drugimi normalnimi stvarmi, ne pa, da na ovitke dajejo čudne simbole in pojejo "Fašista nemoj biti ti". O meni kot avtorju in o bendu nasploh se je govorilo kot o skupini ljudi, ki po prvi plošči, prodani v 500.000 izvodih, niso hoteli pristati na štancanje takih komadov še naprej. Zagotovo bi lahko bili še pet ali šest let najstniška atrakcija, tako kot so to konec koncev naredili The Beatles. Vedno smo si glasbo želeli rešiti pred banalnostjo, v Plavem orkestru je vedno obstajala določena vrsta konceptov - bili smo kot trojanski konj v svetu primitivizma.

V svetu novega primitivizma, kot se je reklo.

Ne, cela generacija novega primitivizma je poslušala Fisher Zed, The Clash, Pistolse, videti pa je bilo tako, kot da smo tudi mi del tega primitivizma. Pa nismo bili. Imeli smo ironično distanco. Še dandanes imajo ljudje določene predsodke, ko me vidijo, saj menijo, da je bilo to banalno obdobje. Sam v teh situacijah izjemno uživam. Tudi Warhol je užival v tem, da je puščal kritike vedno znova v negotovosti glede tega, kaj misli resno in kaj ne.

Plavi orkestar se torej vrača. Kaj pa tvoj filmski orkester, Saša Lošić Film Orchestra - je to paralelni ali vmesni projekt?

Početi znam le eno - ustvarjati kontekste v popularni kulturi. Drugega ne znam. Animir opereta Hotel Evropa je nastala tudi zato, ker sem v tem premoru ustvarjal filmsko glasbo, nekako odmaknjen od sveta, v drugem planu, pod stresom, hkrati pa sem si želel del tega filmskega ustvarjanja predstaviti tudi publiki. Tako se je porodila priložnost, da to predstavim v Narodnemu gledališču - in sicer na jubilejnem 10. sarajevskem filmskem festivalu. In ko sem razmišljal, da bi bil to koncert moje filmske glasbe, se mi je porodila ideja za Aninimir opereto Hotel Evropa.

Pojdimo po vrsti: Hotel Evropa - kaj je to?

Hotel Evropa je stari avstro-ogrski sarajevski hotel.

Pa Saša Lošić Film Orchestra?

Ustvaril sem novi zvok, novi tip filmske glasbe, ki sem ga nekako patentiral v filmu Gori vatra, potem pa sem združil člane jazz orkestra Radiotelevizije Bosne in Hercegovine in člane legendarnega Narodnega orkestra - hotel sem, da bi iz vsega tega ven prišel sicer slogovno različen, pa vendar tipični sarajevski zvok.

Kaj je tipični sarajevski zvok? Bijelo dugme, Indeksi, Plavi orkestar?

To ni tako enostavno. S tem projektom na poseben način predstavljam vse sarajevske avtorje. Najprej je treba pojasniti, da si v Sarajevu rasel ob mističnem Orientu, ob dekadentnosti in intrigantnosti zahodnih vplivov, ob patetičnosti Slovanov, ob temperamentu Mediterana - ja, v Sarajevu lahko občutiš tudi mediteranski zrak. Rasel si tudi ob Straussu, ki se je vrtel na tretjem programu Radia Sarajeva, pa navsezadnje tudi ob The Clash, Pistolsih, Idolih, Blondie in dalmatinskih skupinah - in tudi Pepel in kri, pa Prince in tako dalje.

Si ti to glasbo poslušal ali pa se je to glasbo lahko le slišalo? Nostalgija je lahko varljiva, določena glasba te lahko spominja na čase, v katerih si v resnici poslušal neko drugo glasbo - ko si nostalgičen, se lahko spominjaš tudi glasbe, ki je v resnici nisi nikoli poslušal.

Imaš prav, ta glasba se je lahko slišala - iz kavarn, stanovanj, radia, televizije. Sicer pa starejši si, bolj se spomniš vse zgodnejših obdobij svojega življenja. Zdaj se recimo spomnim, da je moj prvi stik z glasbo, ki je vplivala na moj glasbeni razvoj, prišel od moje mame. Zelo lepo je igrala kitaro, lahko je več ur zrla v daljavo in igrala "šlagerje" iz svojega obdobja. Tako so bile moj prvi stik z glasbo določene vrste italijanskih kancon. Spomnim se njene najljubše pesmi, Guarda che luna, starega italijanskega šlagerja, ki sem ga obdelal v filmu Gori vatra in ki ga sedaj na koncertih poje Jasna Žalica, žena režiserja Pjera Žalice. To so vse bolj ali manj nezavedni spomini. Bolj točno pa se spominjam poznejših let, ko smo spremljali festivale zabavne glasbe, Vaš šlager sezone, Popevko poletja, Split in Zagrebški festival. In vse te ljudi, ki so zadnji veliki vokali Balkana, sedaj vabim na koncerte Animir operete, v Hotel Evropa.

To so vokali, ki so dobesedno še bili vokali - peli so v živo, brez playbacka.

V Sarajevo sem si strašno želel povabiti Lea Martina. On je takrat imel res prodoren glas, izgledal je tako, kot da je stopil iz ameriških neodvisnih filmov. Nikoli ni zmagoval.

Bil je pred svojim časom.

Precej pred svojim časom. Poglej samo njegov tekst Odiseja: "Put do slave i bogatstva, put do trona, oduvijek je bio isti odiskona, odiseja, odiseja, staza trnja ili staza orhideja." Na nastopu na sarajevskem filmskem festivalu je doživel dolge, petminutne ovacije. Našel pa sem ga v Bolgariji, kjer je poročen z bolgarsko režiserko. V Zagrebu je recimo gostoval Kićo Slabinac in ni mogel verjeti, da je bilo občinstvo nad njim res tako zelo navdušeno.

Še poje ali je že končal kariero in sedaj nastopa le še pri tebi?

Moj cilj ni elitizem - pripeljati hočem tiste pevce, ki so redki. Tiste, ki so veliki pevci in umetniki epske dobe. Lahko bi rekel, da želim imeti tartufe in ne šampinjonov.

Izbiraš goste za Hotel Evropo emocionalno ali racionalno?

Čim je nekdo preveč aktualen, potem avtomatično odpade. Izbiram jih povsem po instinktu. Nič, kar bi prodajalo, nič, kar bi živelo le v zgodovini hitov. Tu lahko izpostavim Magnifica, ki sem ga vključil zato, ker je eden izmed redkih sodobnih popartistov. Po mojem mnenju obstajata dve kategoriji, pop konfekcija in pop art. Sam ustvarjam pop art in Magnifico je tudi pop art.

Lahko bi živel tudi v tistem epskem obdobju.

Ja. Recimo Dado Topić in Kornelije Kovač, ki sta gostovala v Zetri, že več ne sodita v kontekst Hotela Evropa. Sta preveč rokenrol, ne vem sicer, zakaj točno, ampak instinkt mi tako pravi.

Hotel Evropa je torej kot stari radio, ki lovi različne stare programe.

Res je. Bom pojasnil, kako je bilo to takrat. Cela generacija teh glasbenikov se je praktično šolala na terasi Hotela Evropa. Vedno si v kotu lahko videl ali Iva Andrića ali kakega igralca, ki je bil tedaj v Sarajevu, kjer je nastopal v kaki filmski koprodukciji, vendar se nikoli ni pomešal z našimi ljudmi. So se pa naši ljudje vedno fino oblekli in prišli na to teraso, da so bili vsaj za trenutek del velikega sveta, saj se je tam vedno našel kak zapiti pisec ali književnik ali podoben pomembnež. In ta toplina amaterskega petja ustvari provinco. Potem je bil tam še obvezni povezovalec programa, ki je bil vsako minuto bolj pijan. Pa recimo - tu so bili še tako imenovani "mangupi", mali fakini, ki niso imeli vstopa in so od zunaj dajali opazke. Obvezen je bil še basist, ki povsem rutinsko igra, z velikimi podočnjaki, pa sacher torta. Zanimivo je, da je ta bend, ki sem ga zbral, povsem logičen kot meja med dvema svetovoma, saj terasa Hotela Evropa meji na namišljeno linijo med avstro-ogrskim in orientalskim delom Sarajeva. Avstro-ogrski secesijski arhitekturni stil Hotela Evropa povsem logično prehaja prek terase v Orient - v tej isti ulici se v daljavi vidi neonski napis neke socrealistične samopostrežne trgovine. Ti vplivi so vidni tudi na naših koncertih, ki neprestano razpadajo. Kićo Slabinac je v Zagrebu to opazil in dejal: "Fantje, ne jezite se, ampak jaz ne bi sodeloval." Vprašal sem ga, zakaj ne, in mi je rekel: "Vse skupaj mi izgleda malo amatersko." Potem sem mu povedal, da si prav to želim. Bil je sicer malce začuden, vendar je na koncu razumel.

Zasedba pevcev je torej na vsakem koncertu drugačna?

Vsak koncert je unikaten. Želel sem si pevce, ki niso nastopali v gledališčih, na filmskih festivalih in podobnih uglednih prizoriščih, kot so recimo Križanke. Vso zadevo, nekakšno nadrealno teraso Hotela Evropa, sem hotel dvigniti - podobno kot Fellini v Amarcordu - na letečo preprogo, da lahko nastopi zdaj tu, zdaj tam. V spominih starih Sarajevčanov je terasa Hotela Evropa pomenila isto kot vzhičenje namišljenih stanovalcev Fellinijevega Amarcorda, ko so čakali, da se pojavi parnik Rex.

Rex je potonil ob slovenski obali, pri Kopru.

Vidiš, kako se vse ujema. In ob vsakem koncertu se počutim, kot bi na novo postavljal musical - zakulisna dela so enako zahtevna kot potem sam koncert.

Kdo bo na leteči preprogi v Ljubljani?

Nastopil bo recimo Baho Kurt - njegov glas je prekrasen belcanto. On je pionir urbanega šlagerja. V Sarajevu je, preden je odpel Ave Maria, občinstvu rekel: "In zdaj bom zapel pesem, ki mi je odprla vsa vrata v Sovjetski zvezi." Ave Maria - v Sovjetski zvezi! Leta 1964 je zmagal na izboru za Evrovizijo in odšel kot predstavnik bivše Jugoslavije na glavno tekmovanje na Dansko. Tipični "terasa pevec", ki bo nastopil, je Gugo Delić, eden prvih sarajevskih animir pevcev. Njegova teta je Dolly Bell ...

... tista, ki se je vsi dobro spominjamo?

Tista. Po njej je scenarist Abdulah Sidran napisal scenarij za film Se spominjaš Dolly Bell. Gugo je res topel človek, bil je presrečen in počaščen, da bo nastopil na odru Narodnega gledališča. Ko sem ga vprašal, kaj naj napišem v katalog kot njegovo biografijo, mi je dejal: "Napiši, da sem igral s Sejem Pikićem na terasi Hotela Evropa in da sem dobitnik prvomajske zvezne nagrade dela." Nastopil bo tudi Kićo Slabinac. Na koncertu je prekinil pesem Zbog jedne divne crne žene in rekel: "Problem z vami mladimi je, da nikoli ne vem, kdaj se šalite in kdaj mislite resno." Tako močno so mu namreč skandirali. "Kićo, Kićo, Kićo!". Bil je povsem fasciniran, da ga mladi ljudje, ki se ukvarjajo z filmom, tako obožujejo. Nastopil bo tudi Viljem Jerič, eden izmed prvih pevcev Radia Trst še iz časov, ko se je na radiu glasba izvajala v živo. Jerič mi je recimo rekel, da je nehal peti, ko se je pojavil Adriano Celentano. Poudariti moram, da mi je v veliko čast, da bodo Pepel in kri na odru proslavili 30-letnico pesmi Dan ljubezni. V Sarajevu je bilo v času moje mladosti le par slovenskih bendov, ki jih je poznal vsak Sarajevčan: Pepel in kri, Lačni Franc, Buldožer in Videosex. Magnifico bo v nemščini zapel Quando quando. Nastopila bo seveda tudi Jasna Žalica, ki je zdaj že filmska diva. Tudi v živo izgleda kot stara filmska zvezda s fotografij, ki so jih včasih v nekaki hiperrealistični maniri razobešali po podeželskih kinih. Naslednji je Halid Bešlić, ki zelo ljubi in spoštuje film. Je kralj bosanske narodne glasbe, a zase vedno pravi, da predstavlja urbano prebivalstvo. Kompletna akademska publika na sarajevskem filmskem festivalu je vstala, ko se je pojavil na odru.

Je to remiks Jugoslavije? Jo sestavljaš na novo - po svojem spominu? V Hotelu Evropa skupaj nastopajo pevci, ki prej nikoli niso nastopali skupaj, še več, bili so nezdružljivi.

Zelo pomembna pri vsem skupaj je tudi publika. Na trenutke verjame, da ne gre le za koncert, ampak podoživlja teraso Hotela Evropa, aktivno sodeluje pri koncertu. Gleda na primer, kako gredo stvari narobe - v Sarajevu je s stropa padel lestenec, klarinetist se je zapletel v kabel. In publiki uživa v tej nepopolnosti. Skratka, nekaj vznemirljivega je v tem. Če bi šli na dolgo turnejo in bi zadeva postala resen posel, bi vse skupaj takoj razpadlo. Zgodovina eks jugoslovanske glasbe ni zgodovina srečnih ljudi, vse to so ljudje bolj ali manj na robu obupa, vključno z mano. Slava na Balkanu je bila pač vedno nekaj posebnega, nikoli nisi bil zares slaven. Da ponovno sestavljam Jugoslavijo, pa ne bo držalo.

Po spominu - svojem spominu.

Ne, ideja ni v tem - gre za belle epoque. Za sarajevski koncert so karte pošle v dveh urah, ker ljudje potrebujejo lepo epoho, ne pa preciznost, popolnost in dovršenost supermarketa.

Saj - ti nastopaš kot fan, ki je v Hotel Evropa pripeljal vse junake svoje mladosti.

Da, nastopam s pozicije fana, a tudi globokega spoštovanja. Zanimivo, narodnjaki, ki igrajo pri meni, džezerje kličejo fevdalci. Ker da je njihova umetnost višja, fevdalna. Spoštovanje velja tudi med njimi.

Ironično: zadnja leta si pisal predvsem filmsko glasbo, ki pa je že sama po sebi nostalgična - do tega, kar se dogaja na platnu, ima vedno nostalgičen odnos. To, kar se dogaja na platnu, je zanjo že preteklost.

To drži. Zato tudi nikoli ne berem scenarijev.

Že v osnovi so neberljivi.

Preberem sinopsis, zgodbo. Seveda režiserjem rečem, da sem si prebral tudi scenarij, a v resnici si pač ne želim, da bi me scenarij zasužnjil pri delu. Recimo za film Gori vatra sem bil prisoten na snemanju. To imam najraje. Drugače že težko pišem glasbo - rad sem igralec v filmu. Zanimivo je, da ljudje ob poslušanju moje filmske glasbe mislijo, da gre za arhivsko glasbo. Zame je to velik kompliment. Trudim se pač, da ustvarim glasbo časa, v katerem se film dogaja.

Ti si mojster hitov - ali tekmuješ s filmom, ko zanj pišeš glasbo?

Zavestno se trudim, da ne bi premagal filma - nič ni bolj grotesknega od filmskega komponista, ki si želi, da bi vsi ploskali njemu. Manj je več. Prav tako je pomemben tudi tale nauk: vse, kar je videti nedokončano, vse, kar ponekod razpada, se odlično lepi na film. In narobe, vse, kar preveč glancaš in peglaš, na koncu s filma odpade kot lišaj. Film je čudo - če glasbo premakneš le za sekundo naprej ali nazaj, lahko narediš ali katastrofo ali umetnino.

Danes se glasba v večini filmov začne takoj na začetku in traja do konca - tišine ni več. Mar ni tišina tudi del glasbe?

Tudi mene to dela nervoznega. Najboljši so komponisti, ki pogumno uporabljajo tišino. Tišina je absolutno del glasbe - všeč so mi pogumni premori.