Arhitektura / Pozabljena dediščina

"Odsluženi industrijski objekti so slepa pega prenove in konservatorstva. Številne stare hiše so brez usmiljenja obsojene na smrt - vendar ne vse enako. V zasnovi varstva in prenove arhitekturne dediščine so predvsem privilegirane sakralne stavbe, potem šele vse drugo ... do tovarn in transportnih naprav. Stari industrijski objekti so na tem seznamu na repu - kar seveda nikakor ne pomeni, da so docela nezanimivi. Gotovo pa so hudo ogroženi, kakor so bili v resnici vseskozi, odkar so bili sezidani," je pred kratkim zapisal dr. Fedja Košir, profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. O našem odnosu do industrijske dediščine največ pove pogled na dotrajano Cukrarno, tovarno Rog, mestne klavnice, Litostroj, skladišča nekdanje Hribarjeve tovarne pletenin ali tiskarno Mladinske knjige pokojnega arhitekta Savina Severja. Na ta seznam bi navsezadnje lahko uvrstili tudi propadajoči Šumi, saj je bila svoje čase v njem tovarna slaščic. Na fakulteti za arhitekturo so tako rekoč za vse te objekte pripravili predloge prenove, vendar za zdaj pravega zanimanja za njihova prizadevanja ni. Lastniki in investitorji namreč v industrijskih objektih še vedno ne vidijo prostorskega in ekonomskega potenciala, ampak predvsem veliko finančno breme, ki ga je treba po čim krajšem postopku likvidirati, zemljišče pa sprostiti za nove zazidave. Ali kot pravi arhitektka dr. Sonja Ifko, strokovnjakinja za industrijsko arhitekturno dediščino: "Območja industrijske dediščine so po opustitvi ali prestrukturiranju proizvodnje izpostavljena intenzivnim pritiskom kapitala, ki dediščino vidi predvsem kot oviro, zato poskuša zmanjšati njeno vrednost. Dediščina, ki je pomembno sooblikovala identiteto slovenskega prostora zadnjih dvesto let, se predstavlja kot nepomembna, nekakovostna in škodljiva, skratka primerna predvsem za odstranitev." Izjeme, kakršna je bila uspešna prenova ljubljanske elektrarne, so redke. V tem pogledu se zelo razlikujemo od tujine, kjer so že zdavnaj prepoznali potencial odsluženih tovarniških obratov, termoelektrarn, rudnikov in pristanišč.

Tuji zgledi

"Prenova industrijske arhitekture ni nov pojav. Res pa je, da si ljudje lažje predstavljajo mlin ali kaščo, preurejeno za gostinski ali turistični namen, kot pa velikanske hale Litostroja, preurejene v stanovanja. Med temi objekti so razlike, ki se zdijo na prvi pogled nepremostljive, vendar praksa kaže, da je vse možno," pravi Miloš Florijančič, profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Združene države so že v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja začele prenavljati območja nekdanjih velikih pristanišč. Tako so v Baltimoru v propadajoče objekte postavili velik akvarij, tehniški in znanstveni muzej ter številne lokale, ki na leto privabijo kar 18 milijonov obiskovalcev. Revitalizirano območje je torej postalo pomemben vir dohodka. Med bolj znanimi primeri prenove sta opuščena londonska toplarna Batersea, ki sta jo švicarska arhitekta Jacques Herzog in Pierre de Meuron preuredila v galerijo sodobne umestnosti Tate Modern, in Palača trgovskega razstavišča v Pragi, ki so jo prenovili v Narodno galerijo. V Nemčiji so se lotili zelo obsežne prenove Porurja, ki velja za najintenzivnejše industrijsko območje v Evropi. Med številnimi realiziranimi objekti izstopa rudniški kompleks Zollverein v bližini Essna, ki so ga zaprli leta 1986. V desetih letih so po načrtih svetovno znanega arhitekta Normana Fosterja prenovili prvi objekt. Vanj so naselili oblikovalski center dežele Severno Porenje - Vestfalija in ugledno restavracijo. Kot dobra poslovna poteza se je izkazala tudi uporaba opuščenih industrijskih objektov za poslovne dejavnosti. Podjetja so s prenovo sto ali več let starih obratov opozorila na svojo tradicijo. Tak je primer prenove Fiatove tovarne v Lingnottu v Torinu ali ureditev sedeža uprave francoskega dela koncerna Nestle v prenovljeni tovarni čokolade Marnier. Po mnenju prof. Koširja gre pri obeh za "izredno kakovostno in pomembno industrijsko arhitekturo, ki je bila tudi kakovostno prenovljena".

Iz starih industrijskih objektov seveda ni nujno narediti le pisarn, galerij in muzejev. Prav tako uspešno jih je mogoče preurediti v razkošna stanovanja. "Dunajski mestni plinohrami skoraj celo stoletje niso obratovali. Najprej se je tam razvila kultura rejv partijev, ki so potekali na kupolah, torej na gričih znotraj teh hiš. Ko je zadeva postala privlačna, pa so povabili štiri svetovno znane arhitekte, da so vsak svojo stavbo preuredili v stanovanja," pravi prof. Florijančič. Dober primer je tudi prenova londonskih dokov ob Temzi, kjer so več opuščenih večnadstropnih skladiščnih objektov prenovili in uredili razkošno stanovanjsko sosesko, prepredeno s kanali, zasidranimi jadrnicami in mostovi. Kako je na enem območju mogoče združiti več različnih funkcij, dokazuje mesto Norrkoping na Švedskem. Nekdanje industrijsko območje so s premišljeno prenovo spremenili v novo izobraževalno, kulturno in znanstveno središče. V zadnji delujoči tekstilni tovarni so uredili univerzitetni center s kampusom za okoli 7000 študentov, v opuščeni tovarni papirja so uredili koncertno dvorano in kongresni center, nekaj tovarniških objektov so prenovili v pisarne, druge pa v stanovanja. Predstavitev industrijske tradicije so dopolnili z odprtjem Muzeja dela, Mestni muzej pa je v nekdanji tkalnici in barvarni in je posvečen lokalni tekstilni zgodovini. Pri nas si je kaj takega težko predstavljati, saj je za investitorje kratkoročni ekonomski učinek še vedno pomembnejši od dolgoročnega. To pa pomeni, da likvidaciji dajejo prednost pred bolj zapleteno in dražjo obnovo.

Domača praksa

Tipična žrtev takšnega vulgarnega kapitalističnega pristopa je mestna klavnica, ki leži med Poljansko cesto, dolenjsko železniško progo in Gruberjevim kanalom. Klavnico je po naročilu mestne občine leta 1881 zgradila Kranjska stavbna družba, načrte zanjo pa je naredil graški arhitekt Adolf Wagner, tedaj predstojnik mestnega stavbnega urada. Wagner ni bil kdor koli. Poleg klavnice je v Ljubljani projektiral tudi osnovno šolo na Grabnu (današnja fakulteta za arhitekturo), prostore filharmoničnega društva na Kongresnem trgu, Cerkev srca Jezusovega na Taboru s samostanom lazaristov in kopališče Kolezija, ki že leta žalostno propada. Po povečavi v tridesetih letih 20. stoletja je mestna klavnica postala najsodobnejši tovrstni kompleks v Jugoslaviji. Zakaj je vredna prenove? Po mnenju Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije zaradi lege v bližini mestnega središča, zaradi arhitekturne kvalitete dveh klavničnih hal, saj je bila pri gradnji uporabljena za tiste čase zelo sodobna notranja skeletna konstrukcija, pa seveda tudi zato, ker gre za avtorsko delo mednarodno priznanega arhitekta. Kaj vse bi bilo iz klavnice mogoče narediti, so pred časom prikazali študenti arhitekture. V seminarju prof. Koširja in ob strokovni pomoči doc. Ifkove je potekala delavnica o revitalizaciji tega območja. Po njihovem predlogu bi se ohranili vsi historično pomembni objekti, porušili pa le prizidki, ki so bili zgrajeni v šestdesetih ali sedemdesetih letih. V prenovljene objekte bi preselili Hišo eksperimentov, ki se zdaj stiska na Trubarjevi ulici, hkrati pa bi tja lahko umestili še gledališče, galerijo, ateljeje za umetnike, stanovanja in pisarne. Tako bi nastalo novo kulturno središče, saj je znano, da naj bi se v neposredni bližini klavnice gradili novi prostori za umetniške akademije. Pod terenom bi bilo dovolj prostora za 13.000 kvadratnih metrov trgovskih površin, velik del zemljišča pa bi spremenili v urbani park, s čimer bi obogatili tudi bližnje blokovsko naselje Nove Poljane. Toda vse to so le pobožne želje. Jeseniški Gradis, ki je danes lastnik 25.000 kvadratnih metrov objektov in zemljišč, je že oznanil, da namerava celoten kompleks porušiti, na tem mestu pa zgraditi bloke in Mercatorjevo nakupovalno središče. Ohranili naj bi le stari dimnik, kar prof. Košir komentira takole: "Ob pravi in pravilni prenovi ne ohranimo samo tovarniškega dimnika. Tudi zato ne, ker nimamo z njim kaj početi, če štrli v nebo kot beden osamelec." Klavnica je sicer vpisana v register nepremične dediščine, vendar je to slaba varovalka pred brutalnostjo novodobnih investitorjev. Če bodo rušitev dejansko izpeljali, bo delež krivde za to nosila tudi mestna uprava, saj se v njenih predalih že dolgo valja predlog odloka o razglasitvi klavnice za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Likvidacija čaka tudi bidermajersko stavbo Šumija na Gradišču, saj naj bi družba R. E. Invest, ki je lastnica objekta, tam gradila luksuzna stanovanja in multikino. Šumi sicer ni razglašen za kulturni spomenik, je pa zaščiten v okviru širšega urbanističnega območja, to pomeni, da se varujejo njegovi sedanji gabariti. Prav pri obsegu oziroma višini objekta, ki naj bi zrasel namesto sedanjega Šumija, pa se je začelo zapletati. Mestni svet je pred kratkim potrdil predlog prostorskega akta za območje Šumija, čeprav je ta v očitnem nasprotju s smernicami, ki jih je za to območje določil zavod za varstvo kulturne dediščine. Lokacija Šumi je bila že sredi devetdesetih let predmet natečaja. Arhitekt Boris Podrecca je takrat dobil prvo nagrado tudi zato, ker se je držal odobrene projektne naloge in predvidel objekt s čelno fasado v višini približno 13 metrov. Novi prostorski akt se na to višino požvižga in uvaja čelno fasado v višini 28 metrov, kar pomeni, da bi dosegla višino Uršulinske cerkve. Zadeva bi šla gladko mimo javnosti, če nanjo ne bi opozorila skupina arhitektov, ki se je v zadnjem hipu udeležila javne razgrnitve prostorskega akta v prostorih četrtne skupnosti Ljubljana Center. Sicer pa odmik od dovoljenih gabaritov ni vse, kar moti stroko. Protestno pismo, ki ga je podpisalo več kot sto arhitektov, med drugim več uglednih profesorjev s fakultete za arhitekturo, opozarja tudi na preslabo premišljeno prometno ureditev, na trgovski program v novi zgradbi, skrčen na minimum, in to, da ni več predvidena pasaža skozi Šumi. Zahtevali so, da se pripravi nov prostorski akt in organizira široka javna obravnava, dodali pa so še: "Odklanjamo vsakršne trditve, da stroka zavira vse kvalitetne projekte v mestu. Smo pa proti takšnim projektom, kjer zasebni interes nesorazmerno in vnaprej preglaša izjemni javni interes na tej lokaciji." Zgroženi pa niso le arhitekti, pač pa tudi ljubljanski zavod za varovanje kulturne dediščine. Boris Vičič, vodja ljubljanske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, pravi, da k takšnemu prostorskemu aktu ne morejo dati soglasja, ker bi novi objekt presegal dovoljene gabarite. Vprašanje je seveda, kaj lahko zavod naredi, če bi ga mestni svet gladko ignoriral in jeseni sporni akt dokončno potrdil. Ker na zavodu nimajo drugostopenjskega pritožbenega organa, bi bila edina rešitev upravni spor. To pa seveda lahko pomeni, da se na območju Šumija še nekaj časa ne bo delalo nič.

Med industrijskimi objekti najbolj izstopa Cukrarna. Ta nekdanja rafinerija sladkorja na Poljanskem nasipu je bila po načrtih arhitekta Mateja Pertscha zgrajena leta 1828 in je veljala za največjo sladkorno rafinerijo v Avstriji, saj je predelala skoraj šestino vsega sladkorja v državi. Po požaru leta 1858 si tovarna ni nikoli več zares opomogla. Nekaj let je bila v njej tobačna tovarna, nato kasarna, nazadnje pa je rabila le še kot stanovanjski objekt. Danes neusmiljeno propada, in to čeprav je bila z odlokom razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Izgovor mestne občine, češ da posegi zadnjih dvanajst let niso bili mogoči, ker je bil objekt v denacionalizacijskem postopku, je sicer zelo priročen, a privlečen za lase. "Razglasitev za spomenik za seboj potegne tudi odgovornost. Če spomenik poškoduješ ali uničiš, greš lahko v zapor. To se pri nas sicer še ni zgodilo, vendar zakon takšno možnost predvideva," opozarja Boris Vičič. Povedati želi, da občina za objekt ni dolžna skrbeti samo danes, ko je ta dokončno v njeni lasti, pač pa ga je bila dolžna vzdrževati tudi v obdobju dolgotrajnih birokratskih postopkov. Ker tega ni počela, je objekt dotrajan. Če verjamemo analizi, ki jo je po naročilu mestne uprave naredil ljubljanski gradbeni inštitut ZRMK, Cukrarne sploh nima smisla obnavljati. Gradbeni inženirji namreč ugotavljajo, da so na posameznih območjih, predvsem v pritličju stavbe, zidovi tako kritični, da bi bila tudi po izvedbi najzahtevnejših posegov kakovost prenove zelo vprašljiva, če ne celo nekorektna. Še več. Po njihovih izkušnjah bi izvedba vseh sanacijskih ojačitvenih del skupaj z drugimi stroški prenove bistveno presegala ceno novogradnje. Na zavodu za varstvo kulturne dediščine so previdni, zato so mestni upravi naročili, naj pridobi še drugo izvedensko mnenje. Toda tudi, če bi bilo to mnenje enako mnenju ZRKM, še ni nujno, da bo zavod privolil v rušitev, pravi Vičič. Vsekakor pa je jasno, da ne rušenje ne sanacija ne bosta poceni. Po grobih ocenah gradbenih strokovnjakov naj bi prenova stala približno 6,5 milijona evrov ali poldrugo milijardo tolarjev. Jasno je, da mesto toliko denarja nima. "Zato je ena od možnosti tudi ta, da občina vse skupaj proda nekemu investitorju," pravi Helena Regina, načelnica občinskega oddelka za gospodarjenje z nepremičninami. Z vprašanjem, kako bi objekt lahko prenovili in za kakšno rabo bi ga namenili, se je v diplomski nalogi ukvarjal arhitekt Matevž Granda. Predlagal je, da se v objekt preseli mestna uprava MOL, saj je ta danes razkropljena na petnajstih različnih lokacijah. Če bi bila združena na enem mestu, bi se povečala njena učinkovitost, hkrati pa bi se zmanjšali stroški obratovanja. Diplomska naloga, ki je nastala pod mentorstvom prof. Florijančiča in je te dni razstavljena v Spomeniškovarstvenem centru, predvideva ohranitev fasade proti Ljubljanici in Ambroževemu trgu. Očiščeni obodni zidovi bi tako postali okvir sodobno zasnovane poslovne stavbe. Del omenjene razstave je tudi diplomska naloga arhitektke Blede Lasić. Pod mentorstvom prof. Jurija Kobeta je pripravila predlog prenove skladišč nekdanje tovarne pletenin na križišču Zaloške in Grablovičeve ceste. Tovarne danes sicer ni več, ker so jo porušili in na njenem mestu zgradili parkirišča in nove prostore za tehnične službe Kliničnega centra. Ostala pa so skladišča, ki jih je za družino Hribar (sicer tudi lastnike Šumija) zasnoval družinski prijatelj, inž. Anton Suhadolc, oče arhitekta in oblikovalca stolov Janez Suhadolca. Lasićeva je v diplomski nalogi predlagala, da bi jih preuredili v zasebno šolo za oblikovanje pletenin in razstavno-prodajne prostore, kjer bi študenti prodajali svoje izdelke. Da bi rešila vprašanje prometnega zamaška, ki že dolgo tare ta del Ljubljane, je hkrati predlagala, da se bližnja cestni in železniški most nadomestita z dvonivojskim mostom. Na spodnjem nivoju bi bila tripasovnica s kolesarsko stezo in pločnikom, na zgornjem nivoju pa dva tira železniške proge.

Še vedno je nerešeno tudi vprašanje prenove nekdanje Pollakove tovarne usnja, ki je bila pozneje preurejena v tovarno koles Rog. Tovarna sicer ni razglašena za kulturni spomenik, je pa vpisana v register nepremičnin kulturne dediščine. Poleg tega je zaščiteno širše urbanistično območje, to pomeni, da se pri tovarniški stavbi varujejo sedanji gabariti. Pred morebitnim posegom bo torej treba pridobiti soglasje zavoda za varstvo kulturne dediščine. Arhitekturno je objekt zanimiv zaradi železobetonske skeletne konstrukcije, ki je bila tudi po prvi svetovni vojni v našem prostoru še velika redkost. Prav tako edinstvena pa je notranjščina tovarniškega poslopja, saj gre za ogromen prostor, ki v širino meri devet, v dolžino pa kar 120 metrov in ga je mogoče uporabili za najrazličnejše namene. Pred leti so študenti arhitekture v seminarju prof. Florijančiča na primer izdelali študijo, po kateri bi se v prenovljeno halo umestili novi prostori Moderne galerije. Objekt, ki skupaj z dvoriščem obsega dobrih 10.000 kvadratnih metrov, sicer velja za enega slabše premišljenih nakupov mestne uprave. Občina je objekt in zemljišče kupila na leasing. S pogodbo se je zavezala plačati 119 obrokov v višini 73.345,70 evra, in sicer v obdobju od maja 2003 do aprila 2013. To pa seveda pomeni, da bo dejanska lastnica postala šele čez osem let, ko bo izplačala vseh 8,7 milijona evrov. Najbolj sporno je, da se je v nakup spustila, ne da bi točno vedela, čemu namerava objekt sploh nameniti.

Prav tako tudi ni znano, čemu naj bi se namenila nekdanja Tobačna tovarna, ki sta jo pred kratkim kupili podjetji IMOS in SGP Graditelj. O tem, koliko sta podjetji odšteli za 5,2 hektarja proizvodnih hal, skladišč in dvorišč, nočejo govoriti, češ da gre za poslovno skrivnost. Ponudba za uveljavljanje predkupne pravice pa je navajala ceno 18 milijonov evrov. Bogdan Jamšek iz SGP Graditelj pravi, da bodo vprašanje, čemu nameniti objekte, rešili še pred pripravo nove občinske strategije prostorskega razvoja. "Originalne namembnosti kompleksa prav gotovo ni mogoče ohraniti. Pomembna omejitev pa je tudi to, da je glavno tovarniško poslopje na Tržaški 2 že dolgo v lasti precej delnih lastnikov," pravi Jamšek. Tobačna tovarna sicer ni razglašena za spomenik z občinskim odlokom, je pa vpisana v register nepremičnin kulturne dediščine. Podreti naj bi bilo torej mogoče le nekaj objektov ob glavni zgradbi, ki so nastali pozneje, glede na veliko verjetnost arheoloških najdb pa bo treba na območju rušenja opraviti arheološke raziskave, tako kot jih zdaj na primer opravljajo na območju Šumija.