Kultura / Mož, ki je padel na Zemljo

Moža, ki je padel na Zemljo (The Man Who Fell To Earth), kultno klasiko, halucinantni kolaž filmskih citatov, genialnih idej, situacijske komike, ambicioznega seksa, reklamnega poparta, psihedeličnih poročil, eliptičnega impresionizma in gin & tonic metafizike, je Nicolas Roeg posnel leta 1976, ko je ideje kontrakulture in seksualne revolucije že pogoltnilo predmestje in ko je bila realnost spet tako urejena, banalna in nekontroverzna, da je bila tik pred izstrelitvijo v vesolje, kjer jo je čakala Vojna zvezd. No, tik pred to izstrelitvijo pa je kontrakultura še zadnjič padla na Zemljo - iz vesolja. V vsem sijaju deziluzije. Bolje rečeno - v obliki androida, ki je poskrbel za bližnje srečanje tretje vrste. Jasno, na Zemljo, tja nekam na ameriški jugozahod, pade David Bowie. In to dobesedno - z drugega, tujega, tajnega, skrivnostnega planeta, čigar prebivalci umirajo, ker jim primanjkuje vode. Zunajzemeljska bitja so v filmih običajno nekaj agresivnega, pošastnega, srhljivega, nečloveškega, zlega, toda ne v tem filmu - Bowie je občutljivi, poduhovljeni, androginični humanoid, space oddity, ki hoče na hitro zbrati dovolj denarja, da bi lahko nabavil intergalaktično ladjo, s katero bi se vrnil domov. Z vodo, se razume. V ta namen skuša vnovčiti svoje čudežne patente za vsemogoče futuristične igračke - od filma, ki se razvija sam, do neke sorte cdja.