in memoriam / K obzorjem možnega

Ko smo se pred tremi meseci poslavljali od Silvana Furlana, je nekdo rekel: "V našem gozdu sekajo drevesa." Generacija, rojena v petdesetih in (vsaj formalno) izšolana v sedemdesetih, je zdaj na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči: dovolj izkušena in strokovno prekaljena, da ni več mladostniško uporna in svojeglava, a daleč od tega, da bi jo imeli za staro in "pospravljeno". Toda po neki čudni, nedoumljivi igri usode morajo prav tisti, ki svojo stroko, svoje delovno področje v najširšem pomenu besede, zaznamujejo z najvidnejšimi, nemalokrat ključnimi dosežki, oditi najprej - res zato, ker jih bogovi ljubijo, kot so menili v antični Grčiji?

Silvan je ogromno naredil za film, za dvig filmske kulture med Slovenci in neizogibno povezavo z mednarodnim prostorom; Igor je podobno poslanstvo udejanjal v sferi predvsem moderne in sodobne likovne umetnosti, njene teorije in nadvse raznolikih praks, hermenevtike in kritike. Oba sta diplomirala iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine na FF ljubljanske Univerze, a želja po nenehnem izpopolnjevanju ju je vodila v svet, daleč čez domače planke in stran od lažnih avtoritet, ki se začutijo ogrožene vsakič, ko zaveje tudi najblažja sapica sprememb. Zanimalo ju je mnogo več kot zahtevno operativno delo v institucijah, kjer sta bila zaposlena, oba sta se zavedala, da jima bo le s temeljitim znanjem podprta miselna širina zagotovila uresničevanje zastavljenih nalog in programskih dispozitivov.

Naj ne zveni patetično, če zapišem, da je bil Igor Zabel pravcati sodobni uomo universale, res je bilo nekaj renesančnega v njem - morda ni bil ravno bleščeč, strasten govorec (v javnih nastopih je bil prejkone zadržan tudi zaradi svojega blagega, umirjenega značaja), a je bil zategadelj toliko virtuoznejši pisec, "gospodar jezika", v katerem je formuliral svoje pronicljive ideje in natančna, prepričljiva stališča; suvereno je prestopal iz komparativistike v umetnostno kritiko, prek ekskurzov v psihoanalizo in semiotiko je posegal v literarne in likovnoteoretske razprave, ob vsem tem pa našel še čas za prevajanje, urednikovanje in lastno književno ustvarjanje. Slednjemu se je intenzivneje posvečal v minulih desetletjih, v spominu nam ostajajo predvsem njegova zgodnja dela, a zdi se mi, da sta bili poezija in proza tudi med njegovo najbolj zagnano galerijsko, kuratorsko in kritiško aktivnostjo vseskozi tisti oazi, v kateri se je lahko zatekel, ko so ga delovne obveznosti in iz njih izhajajoči zapleti utrudili ali kako drugače (pre)obremenili. Kdo ve, če se jima ne bi spet bolj predal po zadnjem velikem razstavnem projektu, pregledu dogajanj v slovenski umetnosti med 1995 in 2005, ki ga je - podobno kot drugi, na prejšnji dve dekadi osredotočeni krili istega triptiha - pripravil, a ga tokrat na otvoritvi žal ne bo med nami?

Seznam razstav, ki jih je Igor Zabel zasnoval, pripravil in postavil ter seveda pospremil s svojimi izvrstnimi spremnimi besedili, v katerih se njegovo ogromno znanje skozi prefinjeno jezikovno pletivo nadgrajuje z izvirnimi subjektivnimi opažanji in številnimi nekonvencionalnimi interpretacijami, je dolg in raznolik. Ne samo ključni avtorji in pojavi v slovenskem visokem modernizmu ter zlasti po njem, tudi velika imena mednarodne umetniške scene in najaktualnejši premiki na njej so v Igorjevih razmišljanjih in razčlembah mnogokrat zaživeli "novo življenje", ker je z njih odstrl marsikatero spregledano tančico in se poglobil v dotlej še neevidentirane pomenske plasti tako posameznih stvaritev in avtorskih opusov kakor tudi širših parametrov in kontekstov, ki generirajo nastajanje vizualnih nagovorov določenega tipa v konkretnih časovnih in prostorskih okoliščinah. Emerik Bernard, OHO, Irwin, pa Per Kirkeby in druga zveneča mednarodna imena ter vrsta mladih in najmlajših akterjev z domačega in svetovnega umetnostnega prizorišča, odgovorne kuratorske zadolžitve pri Manifesti, beneškem bienalu in še nizu nič manj kompleksnih selekcij, pri katerih je sodeloval z ekipami najbolj čislanih in kompetentnih tujih strokovnjakov, ki so z največjim spoštovanjem prisluhnili njegovim mnenjem in ga sprejeli medse kot enakovrednega, vselej upoštevanega sogovornika, prispevki v zbornike, tematske in monografske publikacije renomiranih svetovnih založb, zavidljiva količina razstavnih katalogov, esejev, člankov in razprav - vse to je njegova zapuščina, ki je raziskovalci in razlagalci umetnosti novejšega obdobja ne bomo mogli obiti. Njegova lucidnost, njegov posluh za nianse sta meje galerijske in kritiške stroke razširila s tolikerimi novimi "obzorji možnega", da se pri Igorjevih pogledih in zapisih lahko navdihujejo ne samo mlajši kolegi, ki jim je svoje bogate izkušnje posredoval na tečajih za kustose pri SCCA, temveč tudi njegovi generacijski vrstniki in starejši, s katerimi je delil zanimanje za umetnostno, literarno, estetsko in filozofsko problematiko dobe, ki jo je zaznamoval iztek verjetno najbolj dinamičnega stoletja (in hkrati tisočletja) v zgodovini in začetek tretjega milenija z vsemi nepredvidljivosti, ki jih takšne simbolne prelomnice nakazujejo.

Naključje je hotelo, da sva z Igorjem zadnje leto malce tesneje sodelovala. K mojemu prevodu priročnika Skupine, gibanja, težnje v sodobni umetnosti od leta 1945 je napisal spremno besedo s posebnim ozirom na slovenski prostor ter razmerje Vzhod-Zahod, opravil je tudi zahteven terminološki pregled in mi pomagal razvozlati nekatere jezikovne zagate, porajane kot posledica doslej še ne obravnavanih (ali pa zaradi različnih rab in prevajalskih invencij nejasnih) pojmov in pojmovnih sklopov v slovenščini. Z veseljem se je odzval mojemu vabilu, naj se vključi v ekipo, ki pripravlja septembrski kongres in generalno skupščino mednarodnega združenja umetnostnih kritikov AICA v Ljubljani in na Obali. S kolegico Natašo P. in kolegom Stanetom B. je prevzel eno najbolj nehvaležnih nalog, izbor referentov, ki naj bi zbranemu avditoriju prebirali svoje strokovne prispevke: ker so kandidati vsebino le-teh preliminarno posredovali le v obliki kratkih povzetkov, ki včasih precej obetajo, potem pa ne izpolnijo pričakovanj, so kmalu potem, ko je delovna skupina opravila svoje, začeli prihajati protesti nekaterih zavrnjenih oziroma neizbranih z zahtevami, naj ponovno vzamemo v pretres njihove predloge. Po krajšem posvetu smo se odločili, da sklenjenega ne bomo spreminjali, kajti Igorja ni več med nami, njegovi argumenti "za" in "proti" pa so bili več kot prepričljivi. Naj ostane pri (tudi) njegovih opredelitvah - v spoštovanju spomina nanj in na vse, kar nam je dal.