Kultura / Dirka + Michel Vaillant

Predstavljajte si predfilm za akcijski film, saj veste, nekaj nabitega, bučnega, bombastičnega, naspidiranega, eksplozivnega, kaotičnega, heh, tipično ringelšpilskega: non-stop ropotanje in butanje, noben kader ne traja več kot sekundo, avtomobili letijo po zraku, sliko zanaša in raznaša - predfilm pač. Dirka (Driven, 2001), ki jo je posnel Renny Harlin, eden izmed najbolj bombastičnih auteurjev sodobnega akcijskega filma (Umri pokončno 2, Poljub za lahko noč), naslednik Johna McTiernana (Umri pokončno, Lov na Rdeči oktober) in predhodnik Michaela Baya (Podli fantje, Armageddon), izgleda kot predfilm, ki traja dve uri. Kot predfilm, ki se ne konča in ne konča. Ki se noče končati. Dirka je predfilm za Dirko. Ob Dirki se počutite kot Bill Murray v Neskončnem dnevu - njemu se je nenehno ponavljal isti dan, vam pa se nenehno ponavlja ista minuta. In seveda, približno tako se počutite, ko gledate dirke formule 1 ali pa dirke kake druge formule - vedno se vam zdi, da gledate isto minuto.

Resnici na ljubo: vedno je bilo tako, tudi v starih časih - v starih dirkaških filmih a la Množica rjove (1932), v katerih so za tisto "neskončno minuto" skrbeli arhivski posnetki dirk. Ne, dirk niso inscenirali posebej za filme - to bi bilo predrago. Dirkaški filmi so bili stvar nizkih budžetov in poceni looka. Kar je trajalo vse tja do leta 1966, ko je John Frankeheimer posnel Grand Prix, v katerem je dirke in svet, ki jih obkroža, končno prelevil v spektakel - v adrenalinski park. Piste so potem zajezdili visoki budžeti in top zvezdniki, tudi Paul Newman (Winning, 1969) in Steve McQueen (Le Mans, 1971), medtem ko je Roger Corman, kralj nizkega budžeta, ki je leta 1963 po evropskih dirkah formule 1 "kradel" posnetke za svoje Mlade dirkače, sredi sedemdesetih dirke s pist premaknil na ceste, v civilno družbo (Death Race 2000, Cannonball). Dirka izgleda kot nadaljevanje Grand Prixa: Sylvester Stallone je Joe Tanto, dirkač, ki ne dirka več, dokler ga nazaj v akcijo ne potegne šef dirkaške ekipe (Burt Reynolds), ki hoče, da postane Barichello njegovemu Schumacherju... ee, divjemu Jimmyju (Kip Pardue), ki mu po pokalu streže nemški Beau (Til Schweiger). No, Michel Vaillant (2003), ki ga je - sicer po stripu - posnel Louis-Pascal Couvelaire, protežiranec Luca Bessona, pa izgleda kot nadaljevanje Le Mansa: dva dirkaška klana, Vaillant in Leader, ki se že desetletja bijeta za primat, skleneta, da bosta zdaj dokončno obračunala - in Le Mans je lepa priložnost za pnevmatični ringelšpil "neskončne minute".

Več na www.mladina.si/dvd/.