Kultura / Dirka + Michel Vaillant

Predstavljajte si predfilm za akcijski film, saj veste, nekaj nabitega, bučnega, bombastičnega, naspidiranega, eksplozivnega, kaotičnega, heh, tipično ringelšpilskega: non-stop ropotanje in butanje, noben kader ne traja več kot sekundo, avtomobili letijo po zraku, sliko zanaša in raznaša - predfilm pač. Dirka (Driven, 2001), ki jo je posnel Renny Harlin, eden izmed najbolj bombastičnih auteurjev sodobnega akcijskega filma (Umri pokončno 2, Poljub za lahko noč), naslednik Johna McTiernana (Umri pokončno, Lov na Rdeči oktober) in predhodnik Michaela Baya (Podli fantje, Armageddon), izgleda kot predfilm, ki traja dve uri. Kot predfilm, ki se ne konča in ne konča. Ki se noče končati. Dirka je predfilm za Dirko. Ob Dirki se počutite kot Bill Murray v Neskončnem dnevu - njemu se je nenehno ponavljal isti dan, vam pa se nenehno ponavlja ista minuta. In seveda, približno tako se počutite, ko gledate dirke formule 1 ali pa dirke kake druge formule - vedno se vam zdi, da gledate isto minuto.