živali / Nehumano oslovsko življenje

Poletje je vsekakor čas vaških veselic. Vaščani kar tekmujejo, kdo bo priredil bolj odmevno in zanimivo prireditev, od kmečkih iger do mušjih dirk. Domačini, ki so aktivni v krajevnih skupnostih ali turističnih društvih, si prizadevajo, da bi veselica kar najbolj uspela. Tudi aktivi kmečkih žena redno sodelujejo na teh prireditvah in prodajajo svoje domače dobrote, ki gredo v promet za med. Da ne pozabim bogatih srečelovov, ki so tudi obvezni repertoar teh veselic in so največkrat razprodani še pred koncem uradne prireditve. Tako je bilo tudi s prireditvijo v nedeljo, 7. avgusta, na mušjih dirkah v Levpi nad Kanalom. Bilo je več kot dva tisoč obiskovalcev, tako da si se težko prerinil do proge, kjer je bilo osrednje dogajanje, mušje tekmovanje. Osem oslov različnih velikosti in starosti je dobre tri ure po progi na hrbtih nosilo razne tekmovalce. Najprej so na progo dvakrat prišli odrasli, dvometrski mladci, ki so za pogum prej zvrnili kakšno pivce (ter osle priganjali spredaj s palico, zadaj z brco), nato otroci, nato 'dame'. Za zaključek so imeli paradni nastop na oslih še tolsti pomembneži. Uboge tanke oslovske noge so se kar upogibale pod težo vipovskih tekmovalcev.

Najbolj nehuman del pa se je odvijal v ogradi za odrom, kjer so čakali osli med eno in drugo dirko. Vsakokrat ko so prišli v ogrado, jih je tam pričakala množica ljudi, ki so želeli pobožati ali se dotakniti oslov, nekateri mladci, ki niso tekmovali, so pokazali, da so del ekipe, in so jahali osle v ogradi, saj je bil njihov dan, otroci so s palicami udarjali po oslih - kljub temu da se osli niso mogli nikamor umakniti, ker ni bilo prostora, ter skakali po mladičkih, ki so bili še porasli s puhasto dlako. Odrasli, rahlo okajeni možje so na vsak način poskušali zajahati te utrujene osle. Tudi mladi starši so hoteli svojim lepim otrokom narediti veselje in so jih za vsako ceno posedali na hrbte oslov, ne glede na to, ali so bili osli šele mladiči, ali so se otroci smejali ali jokali. Spominska slika je bolj dragocena kot počutje oslov. Ko so med eno in drugo dirko prišli osli v ogrado, ni nihče poskrbel za živali, ki so se prestrašeno in zmedeno stiskale skupaj in se prižemale k mladičkoma. Namesto da bi jih nagradili, jih napojili z vodo ter osamili (no, enega so napojili kar s pivom), da se vsaj za nekaj minut otresejo glasne množice ob progi, so te živali vsi vlekli vsak v svojo smer.

Redkokatera kmetija ima še osla kot nujno pomoč pri kmečkih opravilih, ker so jih že zdavnaj nadomestili s traktorji. Kmečkim hlevom so bolj v okras ali pa za dodatna hribovska opravila. Danes res ni potrebno, da mučimo živali, če želimo zabavati ljudi. Na prireditvi ni bilo veterinarja, ki bi pregledal žival, ali je primerna za tekmovanje. En osel je bil star z oteklino na trebuhu, druga oslica z mladičkom, ki je iskal vime, da se pomiri, en je imel spraskan gobček, drugi hrbet ... Ustrezne službe bi morale že pri izdaji dovoljenja za tako prireditev zahtevati tudi zdravstveno potrdilo živali in dovoljenje za nastop z živalmi. Nekdo bi moral biti tudi nenehno odgovoren za nadzor živali v boksu in zanje poskrbeti.

Ker kaže, da lahko osem oslov zvabi toliko ljudi na prireditev, predlagam, da bi prihodnje leto namesto oslov tekmovali vsi pomembni vaščani. Obiskovalci pa bi za vsak krog ježe na domačinu plačali po jurja. Zagotavljam vam, da bi bilo še več obiska, jaz bi plačala dve furi na udobnem županovem hrbtu.