glasba / Odstotkarji

Teza št.1: Slovenska glasba ne obstaja. Obstajajo glasbe, ki jih glasbeniki igrajo v Sloveniji. So tudi glasbe, ki jih poslušamo v Sloveniji. Te so pestrejše, oblikovno in socialno intrigantnejše, resda so včasih tako le "zamišljene", od tistih, ki jih v Sloveniji igrajo. Če je izkaz "slovenskosti glasbe" stihoklepanje in petje v slovenščini, potem ne gre preslišati, da so najboljši uglasbljeni stihi v slovenščini tisti, ki so se priklopili na kakšno od "globalnih oblik" - denimo, na pank in hiphop (N'toko pripada "hiphop naciji") ali v zgodovini na samospev ali "srednjeevropska" polko in valček.

Teza št. 2: Če je kaj v glasbah prepoznano kot nacionalno, "slovensko", je kot takšno vedno in predvsem "od zunaj". Ni odvisno od naziranj notranjih slovenskih samovšečnih igrajočih subjektov. Toda že v glasbeni partikulariji, ki je od zunaj prepoznana kot značilno "slovenska", so elementi univerzalnega. To je pogoj, da je prepoznana za "slovensko". Na glasbeno formalni ravni to navsezadnje velja tudi za poudarjeno in dolgočasno togo rabo terce. Je že "trans-nacionalna". Tu sicer lahko nastajajo fini povratni nesporazumi. Recepcija Laibacha kot enega redkih mednarodnih popularnogodbenih "slovenskih" glasbenih eksponatov je razvpit primer. Nič manj ni zgovorno dojemanje, ki skoz svojo nacionalno volk tradicijo in "etniziranje godb" v avantharmoniki Bratka Bibiča vidi izraz razširjene slovenske ljudske tradicije harmonikarskega godčevstva. Ne bi se moglo bolj motiti.

Teza št. 3: Slovenija je glasbena provinca. Peščica nadarjenih posameznikov in bendov, ki so se priklopili na globalno dogajanje v muzikah in to večinoma prek specifičnih mednarodnih glasbenih omrežij, scen, institucij, mimo državno reguliranega, "nacionalnega" posega in lokalne glasbene industrije (na primer, Marjana Lipovšek, Vinko Globokar, Terra Folk, Bibič, Laibach, Zlatko Kaučič, DJ Umek, Noctiferia) je izjema, ki potrjuje zgoraj izrečeno.

Teza št. 4: Da je Slovenija glasbena provinca, še ne pomeni, da se v njej ne muzicira, igra in poje skoz prisvajanja globalnih oblik z lokalnim "šmirom", kakor se reče. Ob medijsko eksponiranih popevkarjih in institucionalno podprtih skladateljih "resne" glasbe sta tu bolj zgovorni avtonomna, ljubiteljska - se pravi, da imajo radi glasbo - zborovsko petje in tradicija godb na pihala.

Teza št. 5: Tudi za slovenske prilike velja pronicljiva ugotovitev Simona Fritha, da glasbeniki zvenijo originalno, ko neuspešno posnemajo svoje (tuje) vzore. Težava je v tem, da je mislec glasbe mislil na najboljše "flope" v godbah, ki so dali najžlahtnejša "posnemanja". Narobna, klasična stran plošče - vse bolj ustrezna današnjim prilikam - je: glasbeniki ne zvenijo izvirno, ko (ne)uspešno posnemajo svoje (tuje) vzore.

Najmanj, kar lahko ob predlogu predvidene kvote (30 odstotkov) "slovenske glasbe" v radijskih programih v osnutku predloga zakona o medijih očitamo tvorcu, ministrstvu za kulturo, je, da priročno prikraja "evropski" strah pred "globalno", najraje ameriško "glasbeno grožnjo". Hiti v brambovski objem razkričane nacionalne indentitete, katere izraz naj bi bila tudi "slovenska" glasba. Na roko mu grejo direktive in ohlapne smernice "skupne" evropske kulturne politike po letih deregulacije na področju medijev, ki se kozmetično vnovič obračajo z delno regulacijo, ki jo pač vsaka država diskrecijsko pelje sama.

Predlagatelj ima težave že z opredelitvijo "slovenske glasbe", ki na koncu vendarle pomeni tvorce, ki glasbeno delujejo ali "poustvarjajo v Sloveniji". Pri tem predlog ponavlja šlamparijo veljavnega zakona o medijih, po kateri radijskim postajam kvoto slovenske glasbe predpisuje kar "dnevnemu času oddajnega časa" in ne glasbenemu delu oddajnega časa.

Toda v obrazložitvi osnutka se vendarle izkaže, da so odločilna stališča očitno najglasnejšega lobista za novo kvoto, Sindikata glasbenikov Slovenije, ki se povsem iz ekonomskih interesov spravi predvsem na komercialne radijske postaje in "ponavljanje istih glasbenih uspešnic, namenjenih najširšemu krogu poslušalcev". To naj bi bil eden glavnih razlogov, da sta se "slovenska ustvarjalnost in diskografija znašla v ustvarjalni krizi, tako vsebinski in materialni".

Za predvajanja gre, za tantieme, ki jih iz predvajanj dobijo glasbeniki. Glasbena industrija že zdavnaj ni zgolj proizvodnja komadov, ne izdelovanje ter prodajanje plošč. Je predvsem industrija avtorskih in sorodnih pravic, iz katerih avtorji, izvajalci, založniki, proizvajalci fonogramov dobivajo deleže iz javnih predvajanj in drugih uporab ščitene glasbe. Od tod tudi histerična glasbenoindustrijska "tehnofobija" ob sodobnih rabah digitalno posnetega in "virtualno" prenašanega zvoka.

Francija in Portugalska z izjemnima 40 odstotnima deležoma "domače glasbe" sta hudo slab zgled. "Frankofonija" in "luzofonija" med drugim pomenita tudi bogato - zares raznovrstno - zaledje nekdanjih kolonij, ki so svetovna glasbena središča in ne province (od Karibov, delno Brazilije, zahodne in južne Afrike). Obe skušata "nacionalizirati" čezmorske godbe in ustvarjalce.

Mednarodne analize so pokazale, da se v nekaterih državah, kjer so kvote celo višje (dolgoletna predpisana programska polovica v Kanadi), le malo "iztrženih" sredstev vrača nazaj v fonografsko industrijo, v ožjo, bazično produkcijo, v "diskografijo", ki naj bi dala "ustvarjalnost".

Pri tem je Kanada vsaj širše opredelila "kanadsko glasbo" s t.i. sistemom MAPL (music, artist, production, lyrics). V "našem" primeru bi se v to kategorijo uvrstil tudi slovenski producent Britney ali Baaba Maala ali zimbabvejski artist, ki bi pel v slovenščini.

Končno zakonski osnutek "kulturno" regulacijsko na silo nesrečno popravlja tam, kjer itak je "deregulacijska" povodenj, na področju uredniških glasbenih politik, presojanja, kaj gre v program in kaj ne. Na radijih sedijo uredniki, ki javno razglašajo, da se "ukvarjajo z glasbeno industrijo". A to ne pomeni presoje, kaj ta počne, kaj in kako plasira. Predvsem pomeni, "da so ukvarjani" - vse pod šifro pluralnosti, raznoličnosti in celo "slovenskosti". Boj za odstotke pomeni zanemarljivo diferenco v stopnji glasbene polucije.