festival / Veliki direktor

Emir Kusturica je vojno na ozemlju nekdanje Jugoslavije preživel v Beogradu in Parizu. Bi ga povabili na festival, posebej še zato, ker je spet posnel nov film?

Vezi med Emirom in Sarajevom so tako dokončno pretrgane oziroma jih sploh ni več, predvsem zaradi njegovih odločitev in njegovega zavračanja, tako da bi ga bilo nesmiselno vabiti na festival. Tisto, kar je delal nekoč, torej njegova prva dva filma, zares cenim, njegov zadnji film pa je po mojem veliko razočaranje.

Sarajevski filmski festival se je rodil še pred koncem vojne, jeseni 1995. Ali ste računali na to, da bo festival dobil tolikšne razsežnosti?

Preprosto je bil festival zgolj nadaljevanje tistega, kar smo počeli med vojno. Imeli smo svoj vojni kino in pokazalo se je, da je ljudem resnično veliko pomenilo, da lahko tudi v vojnih razmerah prihajajo v kino in gledajo filme. Ko smo pripravili retrospektivi locarnskega in edinburškega filmskega festivala, sta prišla direktorja obeh festivalov in začeli smo se pogovarjati, zakaj ne bi imeli svojega festivala. Pripravili smo ga in že prvo leto je izpolnil vsa pričakovanja, zato so naši načrti že takrat predvidevali večji in resnično mednarodni festival.

Kakšno vlogo so imele v prvih letih festivala svetovno znane osebnosti, ki so ga podpirale, in katere osebnosti so to bile?

Obiski teh ljudi in njihova podpora so pomenili zelo veliko, tudi logistično je bilo to izjemno pomembno. Sarajevo je bilo že takrat karizmatično mesto in očitno je bilo samo po sebi izziv, ki je spodbudil prihod tako številnih ljudi in njihovo podporo. Že prvo leto, ko sta prišli Vanessa Redgrave in Susan Sontag, so nas vsi spodbujali, naj nadaljujemo, in prav njihov glas, njihova lepa beseda, njihova pohvala, namenjena vsemu, kar smo delali, so bili spodbuda tudi za vse druge, ki so se nam pridružili kasneje. Seveda ne smemo pozabiti Marca Mullerja, sedanjega direktorja Beneškega filmskega festivala, ki je bil tedaj direktor festivala v Locarnu in dejansko eden od pobudnikov ustanovitve sarajevskega festivala. V vojnem letu 1995 je že drugič prišel v Sarajevo.

So zvezde obiskovale oblegano Sarajevo tudi zato, da bi si pridobile dodatne PR-točke?

Po mojem so to samo ljubosumne pripombe tistih, ki niso prihajali. Vse zvezde, ki so prišle k nam, so pač tako velike zvezde, da jim prihod v Sarajevo ni mogel prinesti ravno veliko dodatnih točk. Mislim torej, da so vsi prihajali zaradi resnične potrebe, da živijo z mestom, ki je štiri leta trpelo, in da nas vsaj malce spodbudijo, da bi laže preživeli in nadaljevali svoje delo.

Susan Sontag je menda za vas tihotapila kasete s filmi. Je to res? Sta bila prijatelja tudi zasebno?

Če seštejemo vse, kar se je dogajalo med vojno in po njej, je bila gotovo najbolj povezana s Sarajevom, največ je storila za mesto, najbolje ga je razumela, živela je s Sarajevom in z veseljem lahko rečem, da sem med vojno z njo preživel veliko časa in tudi po vojni sva ostala dobra prijatelja. Vsako leto je, ko je prišla v Sarajevo, je veliko časa preživela z mano in mojo soprogo, pogosto je prihajala v našo hišo in vse do njene smrti sva bila resnično zelo tesna in dobra prijatelja.

Kako sedaj privabljate zvezde svetovnega slovesa? Za njihov prihod zadostuje že vaš klic ali zahtevajo tudi plačilo?

Nikoli nismo nikomur plačali honorarja, čeprav moram priznati, da do gostov ni lahko priti, večina jih je avgusta zasedena, nekateri so na dopustu, drugi začenjajo snemanja velikih projektov. Toda tudi letos lahko potrdim, da nam je uspelo sestaviti res obsežen seznam gostov, saj gre pri našem festivalu za uspešno povezavo dobrega festivala in mesta, ki je vendarle izjemno zanimivo.

Regionalne filmske ustvarjalce Sarajevo pričaka z rdečo preprogo, do nje se pripeljejo v avtomobilih s šoferji, v preddverju Narodnega gledališča se nato podpišejo na svojo fotografijo, ki tam visi ves čas festivala ... Očitno jim želite pričarati občutek zvezdništva in glamurja, kakršen spremlja večje filmske festivale. Zakaj?

Narodno gledališče je rezervirano izključno za regionalne avtorje in menimo, da je ravno takšen koncept izkazovanja primerne časti in spoštovanja regionalnim avtorjem, katerih filmi pogosto končajo na policah nacionalnih kinotek in se sploh ne predvajajo niti v sosednjih državah niti na televiziji, primerna poteza. Regionalni avtorji, ki so morali vložiti tri ali štiri leta trdega dela s kolegi v to, da so prišli do svojega filma, dobijo v Sarajevu vse, kar mislim, da si zaslužijo.

V glavni žiriji newyorškega festivala Tribeca, katerega ustanovitelj je Robert De Niro, ste bili skupaj z režiserjem Darrenom Aronofskym in s pevko Sheryl Crow. Se vam je zato, ker ste bili tudi sami član žirije na različnih filmskih festivalih, odprl drugačen pogled na Sarajevski filmski festival?

Okrog tega festivala so torej zbrani vsi potenciali in upam, da v prihodnosti nekaj podobnega lahko pričakujemo tudi v Sarajevu. Hkrati pomeni biti član žirije na tako velikem festivalu priložnost, da vsak drugi večer sedite ali večerjate z Robertom De Nirom, Sheryl Crow, Darrenom Aronofskym ... Gotovo je to fantastična priložnost, da si pridobite nove prijatelje in navežete stike, vse to pa pripomore k razvoju Sarajevskega filmskega festivala.

Pri mednarodnih filmskih festivalih opažamo dokaj nenavaden pojav - namesto tekmovalnosti se pojavljata bratenje festivalov in vzajemna pomoč. Kaj vse si bratsko delite? Tudi sponzorje? Menda ste želeli za sponzorja pridobiti Nokio, ki je tudi sponzor Tribece.

S Tribeco se prav zdaj dogovarjamo o koprodukcijskem projektu, pri katerem bi avtorji iz BiH in iz naše regije že prihodnje leto obravnavali iste teme kot avtorji iz New Yorka, eden od možnih partnerjev pri teh nizkoproračunskih in kratkih filmih pa bi bila lahko Nokia ali pa Apple, oba sta partnerja Tribece.

Kako je sicer s proračunom vašega festivala? Kolikšen del sredstev prispevajo sponzorji in koliko denarja festivalu namenijo mesto, kanton, država?

Naš proračun letos znaša milijon evrov, od tega 65 odstotkov pridobimo na podlagi partnersko-sponzorskih pogodb in iz lastnih prihodkov, okoli 35 odstotkov pa priskrbijo država, federacija, kanton in mesto. Največ je prispevalo federalno ministrstvo za kulturo in šport, prispevki vseh drugih so bili v primerjavi s tem, kar po mojem festival prinese državi in kantonu, pa tudi samemu mestu, zanemarljivi. Priznati moram, da sem osebno zelo nezadovoljen, saj so nekateri drugi lokalni projekti dobili tudi po štirikrat več sredstev kot mi.

Se vam ne zdi, da Sarajevski filmski festival z nekaterimi sponzorskimi potezami izgublja specifičnega duha - program v letnem kinu Metalac se na primer letos imenuje Heineken Open Air Cinema?

Heineken nam je s sponzorstvom omogočil, da nam ni treba predvajati hollywoodskih filmov, ki sicer prihajajo v kinematografe, omogoča nam, da ne iščemo za vsako ceno filmov, ki bi bili popolnoma razprodani, zato mislim, da smo letos ravnali prav in da bomo skupaj z občinstvom najverjetneje zelo hvaležni Heinekenu, saj nam je omogočil izboljšanje kakovosti samega prostora, kakovosti programa in prihod gostov.

CineLink, ki povezuje mlajše scenariste iz regije z lokalnimi in svetovnimi producenti, je nastal z namenom spodbujanja regionalne produkcije. Letos se v BiH snema kar osem filmov. Je to zasluga festivala?

Gre za uspešno sožitje vsega, kar se je dogajalo minulih pet ali šest let. Festival je rasel, poleg tega je Danis Tanović z oskarjem pri marsikom zbudil željo po ukvarjanju s filmom. Skupaj z Danisom je prišla nova, mlada generacija na čelu s Pjerom Žalico. Federalna televizija je podprla snemanje nekaj filmov, eden najpomembnejših dejavnikov pa je ustanovitev filmskega sklada pri ministrstvu za kulturo in šport, za katerega je dal pobudo minister Gavrilo Grahovac. Ti štirje ali pet dejavnikov so se časovno ujeli in pripomogli k temu, da letos snemamo osem igranih filmov, čeprav smo med letoma 1945 in 1992 posneli skupaj le 73 filmov, torej poldrugi film na leto. Eden od teh filmov je že bil na letošnjem festivalu v Tribeci, drugi se prav zdaj predvaja v tekmovalnem programu v Locarnu, tretji pa bo predvajan v tekmovalnem programu v Montrealu. Vse to so dokazi, da gre za veliko in resno produkcijo.

Kaj pa menite o slovenskem filmu? Njegovo stoletnico boste letos na festivalu zaznamovali s predvajanjem filma Ples v dežju Boštjana Hladnika. Zakaj prav ta film?

Slovenska kinematografija je v zadnjih desetih letih vsem v regiji dejansko pokazala smer, v katero se je treba razvijati, dokazala je, da je filmski sklad dobra in ustrezna rešitev za razvoj nacionalne kinematografije. Sklad marsikateremu mlademu avtorju omogoči, da naredi film, poleg tega dejansko promovira te filme in zanje skrbi. Vse, kar se v Sloveniji dogaja v zvezi s filmom, od Ljubljanskega filmskega festivala in Izole do festivala domačega filma, je obrodilo sadove in danes ima Slovenija kar nekaj zelo nadarjenih in zdaj že priznanih avtorjev, na primer Jana Cvitkoviča, Damjana Kozoleta, Hanno Slak, vsi ti so nesporno nadarjeni avtorji, ki jih čaka še lepa prihodnost. Poleg tega imate uspešnega box-office rekorderja Branka Đurića, ki kombinira karizmatičnost ali zanimivost Sarajeva s slovensko organiziranostjo, zato mislim, da lahko slovenska kinematografija vedno prikaže kaj novega in svežega. Kar zadeva izbiro filma, ki bo predvajan na festivalu, ga je predlagal slovenski filmski sklad in seveda nismo imeli nič proti prikazovanju tako velikega filma tako pomembnega avtorja, zato bomo prav z njim zaznamovali stoletnico slovenskega filma.