teater / Zmagovalec Salzburga

Zmagal si in dobil nagrado. Neverjetno drago pisalo. V primerjavi z denarjem, ki ga sicer zaslužiš ...

Podelitev nagrade se je v veliki meri vrtela okoli glavnega sponzorja. Po eni strani je seveda nagrada super, po drugi strani pa nekaj blazno perverznega. Teh 23.000 evrov, stisnjenih v unikatno pero ...

Najbrž nisi ravno pričakoval, da boš zmagal?

Ne, pričakoval nisem. Že zaradi tega, ker so bile kritike bolj negativne kot pozitivne. Pa tudi sicer to težko pričakuješ.

Lahko pa pričakuješ kritike. Ali se je že kdaj zgodilo, da so kako tvojo predstavo hvalili od začetka do konca?

Težko in redko. Vprašanje je, koliko je treba kritike jemati resno. Čeprav se umetnikom to vedno znova dogaja. Kritike in kritiki v nobenem primeru ne morejo prevzeti teže umetniškega dela. To je ponavadi le neko parcialno osebno stališče, ki hoče biti ekshibicionistično, zavezujoče za vse.

Ali si videl konkurenčne predstave?

Ne, nisem si jih šel pogledat. Razporedili so nas v različne bloke. Od takrat, ko smo imeli mi premiero, do predvčerajšnjega dneva. Tako da bi moral biti cel mesec v Salzburgu ali pa se voziti na predstave.

Kakšno se ti je zdelo občinstvo v Salzburgu?

Občinstvo, ki je gledalo našo predstavo, se je deloma razlikovalo od tistih, ki hodijo na osrednji Salzburški festival. Tam je v dvorani za 1500 ljudi cvet malomeščanstva stare Evrope, ki je vedno znova razburjen ali vzburjen nad nagim telesom. Pri nas je bilo deloma drugače. Publika je bila razmeroma mlajša. Gre pa tudi za drugačen prostor (Gledališče Republika), ki ima čez leto večnamensko dejavnost: plesne predstave, koncerti, partyji. Oder je precej večji kot na primer v Drami.

Kako je to vplivalo na postavitev?

Še preden smo začeli delati v Drami, smo si šli pogledat prostor in tudi scena je bila narejena prav za oder v Salzburgu.

Predstava je tudi sicer nastala prav zaradi povabila v Salzburg ...

Predstava je koprodukcija in je nastala posebej za ta festival. V nekem trenutku sva se z Janezom Pipanom odločila za Alamuta. Potem pa smo se začeli pogovarjati z Martinom Kušejem, ki mu je bila ideja všeč.

Kušej vas je na festival povabil, ne da bi natančno vedel, kaj pravzaprav vabi na festival ...

Tega, koliko je zares vedel in poznal, ne vem. Ampak bilo je veliko komunikacije o tematiki. Je pa seveda neko tveganje, če povabiš še nenarejeno predstavo.

Odločitev za Alamuta je verjetno težka. V Sloveniji je knjiga tako rekoč mit. Je nekakšen pop holivudski komad, ki pa bi lahko bil tudi neka resna literatura ...

Glede tega se povsem strinjam. To je bil tudi eden izmed vzrokov, da sem se predstave lotil tako, kot sem se je. Gre za združevanje nizkega in visokega, neke pop kulture, neke direktne aktualne političnosti in neke vrhunske estetike, idej, ki so malo višje. Predstava je sklop bizarnega, zunanjega poholivudiziranega sveta, ki gre včasih "over", in nekih intimnih ponotranjenih vprašanj o bivanju, ljubezni, manipulaciji.

Kako pomemben je bil bil ob nastajanju predstave sam tekst? Menda je bila na začetku predstava precej daljša.

To rezanje je zame normalen proces. Ogromno materiala smo zmetali stran. Hkrati pa je bil ob Alamutu način dela zelo drugačen. Nismo začeli s tekstom, začeli smo s koreografskimi, fizičnimi vajami. Najprej smo naredili to fazo, prvi del, ki temelji na telesu, na tem realnem telesu, ki ne zmore več ... Potem so prišli igralci to pogledat, da so videli, kakšen bo štart. Šele nato smo začeli s tekstom. Način dela je bil malo drugačen. Meni je zelo ustrezal. Super je, da se to da delati v ustanovi, kot je Drama.

Izbor igralcev je bil, glede na kritike in odzive občinsta, zelo uspešen. Kako si se odločil?

Izbor igralcev je zmeraj nekakšen kompromis. Med politiko hiše, v kateri delaš predstavo, in lastnimi željami oziroma preferencami. Mislim, da je delanje predstave takšno, da moraš biti po eni strani neznansko trden in odločen, avtoritaren v sledenju ideje, ne smeš popuščati, po drugi strani pa moraš biti hkrati pripravljen na sprejemanje tujih idej, mnenj, ki lahko odpirajo še dodatne nove poti.

K igralcem ni bilo praktično nobenih pripomb, nasprotno, bilo je kar nekaj navdušenja ...

Seveda sem izredno ponosen na igralce. Zgodilo se je nekaj, kar je izjemno. Sodelovali smo vsi, od najmanjše do največje vloge, kot neki usklajen organizem. Igralci so se zelo kreativno odzivali na ideje, na izzive. Res je bilo dobro delati. Ustvarila se je neka pozitivna energija.

Je bil Marko Mandić največja zvezda?

Ja, verjetno za ženski spol. Ne, Marko je definitivno eden od ključnih momentov predstave. On je ta slehernik, ki se sprehodi skozi to pot učenca do trikratne spreobrnitve in ki pada in se spopada z različnimi stili in rezi v predstavi.

Hkrati je vodil tudi to ekipo fedainov - študentov AGRFT, ki tako fanatično vadijo na začetku predstave ...

Tu je šlo za obojestransko dopolnjevanje. Zgodila se je popolna predanost. V nekem trenutku ni nobene razlike med Markom, igralcem, in njimi, študenti igre. In potem se je po mojem mnenju ta predanost iz prvega dela razlezla na celotno predstavo.

Neki kritik je zapisal, da gre za plakatni teater - ali si že slišal za ta izraz?

Kritiki so načeloma specializirani za to, da si izmišljujejo te simpatične psevdoneologizme. Ne vem, kaj je to plakatni teater. Mislim, da se kritika ubada s tem, da gre v predstavi za pretirano ilustriranje. Predstava se v nekem trenutku pač hoče obnašati kot slon v trgovini s porcelanom, in uporablja določene znake, ki načrtno poskušajo biti preveč jasni, podčrtani z rdečo. Scena Petre Veber v nekih delih načrtno temelji na fototapetni ilustraciji interierja, eksterierja, ki načeloma korespondira z ustvarjanjem in razbijanjem iluzije in igranjem s teatralnostjo samo.

Enim je umivanje z jetri všeč, drugim je šlo na živce.

To je teatrsko normalno. Treba je na neki način dobivati žive reakcije, take ali drugačne. Mislim, da je zahodni človek še zmeraj neskončno obseden s tem, da mora vse razumeti. Gledališče ni le razumski proces in ni treba, da je predstava jasna in v popolnosti razumljiva vsakemu, ki se naključno sprehodi mimo.

Menda si imel po predstavi tiskovno konferenco, kjer so deževala vprašanja, o tem, kaj si mislil z jetri, kaj s krščansko liturgijo v islamskih molitvah, CNN-om ...

Mislim, da že vprašanje samo nakazuje odgovor. Vsi smo isti. In mi - okcident - in oni - orient. Mi smo verjetno še bolj zmanipulirani, ker imamo medijski prostor razvit do konca. Religija pa je tako ali tako ista, isti bog, isti glavni akterji s podnebnimi razlikami.

Sicer pa skuša biti nemški teater znakovno zelo jasen. Eden glavnih problemov je bil, zakaj se morajo ti fedaini v prvem delu tako potiti. Zakaj morajo zares trpeti in ali sta za terorista res raj TV in seks. Gre za nerazumevanje. Predstava dejansko ne govori o terorizmu. To je predstava o nas. Ni razlike med nami in "teroristi".

Menda so te hoteli prepričati, da bi iz predstave odrezal še kaj - denimo čirliderke - ampak si vztrajal.

V Drami sem delal to, kar sem mislil v smeri začrtanega koncepta in kar sem hotel. Kaj je kdo mislil zunaj ekipe, je ostala njegova stvar. To je predstava, za katero absolutno stojim. Ni bilo nobenega ideološkega pritiska. Ne morem se skrivati za ničemer.

Te je presenetila kritika, ki je govorila o pomanjkanju strasti, fanatizma? Kako si to razumel?

Tega ne razumem. Ker se predstava vrti prav okrog tega. Gre očitno za to, da je nemški teater zelo ekspresiven, jasen, zelo emotiven navzven. V naši predstavi so bili nekateri deli načrtno ponotranjeni, eni pa načrtno predimenzionirani. Sicer pa se gledališče že po neki klasični navadi najbolj povezuje s strastjo, in če ti kdo reče, da tu ni strasti, ti reče, da to ni gledališče. Če že o čem ta predstava govori, govori o predanosti in strasti.

Ne glede na kritike ste zmagali. Ali misliš, da bo to pomembno vplivalo na to, da boste to predstavo igrali še kje drugje?

Mislim, da bo to kar vplivalo. Menim, da gre kar za spodoben medijski odmev v Avstriji, v nemškem območju.

Kaj pa izven Avstrije in Nemčije?

Se mi zdi, da mogoče celo bolj, ampak danes je vse odvisno od marketinga ... tudi v teatru ...

Delal si že precej. Ampak zdaj si mladi režiser - zmagovalec ...

To je zanimivo. Od leta 1995 imam za sabo že okoli 40 najrazličnejših projektov. Od avantgardnih do tako imenovanih velikih in "resnih". Ampak ta prostor je tako hecen in v nekem trenutku lahko spet postaneš mlad. Čeprav se včasih počutim neskončno zrel, prezrel, celo gnil. 10 let delaš konstantno, dobivaš manjše nagrade, večje pohvale, manjše kritike, take in drugačne, potem pa se nekaj zgodi in spet si mlad in na začetku poti.

Kakšna je razlika tako delati v Drami ali pa kakšno bolj avantgardno predstavo izven inštitucije?

Sam imam svoj neodvisni zavod - Epicenter. Tu nastajajo predstave v koprodukcijah, v katerih si lahko privoščiš, da delaš, kar hočeš, s komerkoli hočeš, in skoraj kolikor časa hočeš in s kolikor najmanj denarja moreš. V Drami je to drugače. V Drami moraš v nekem času narediti predstavo. Tu je neki drug odnos. Časovni. Čeprav načeloma vedno velja, da je, kadar delam predstavo, vsaka enako pomembna in bistvena. Pri teh neodvisnih predstavah pa ni pritiska, da boš moral nekaj pokazati, kar bo imelo takšno vrednost, da bodo ljudje kupili vstopnice in jim bo všeč, da boš zadovoljeval tuje potrebe.

Ali se finančno to izide, ta Epicenter?

Globalistično gledano je ta projekt obsojen na životarjenje v artistični svobodi in finančni revščini.

In tvoj Alamut, je tudi on antiglobalistična predstava?

Mogoče smo antiglobalizem Bartolu malce vsilili, ampak zakaj ne, če pa funkcionira in je bila za to idealna priložnost?