Kultura / Davitelj proti davitelju
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje kultna komedija Slobodana Šijana
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 35, 31. 8. 2005
Ko je Slobodan Šijan posnel komedijo Kdo neki tam poje, se je Jugoslavija držala za trebuh. In to od Triglava pa do Vardarja. Pokala je od smeha - kot že dolgo ne. Kot še nikoli. Toda hecno, Kdo neki tam poje, najboljša jugoslovanska komedija vseh časov, je nastala v času, ko je umiral Tito - leta 1980. Ko je torej umiralo to, kar je naredilo Jugo in jo držalo skupaj, je šlo Jugi najbolj na smeh. In 25 let kasneje ji gre še vedno. Hočem reči, Šijanova komedija po petindvajsetih letih še vedno funkcionira. Kar pa ni čudno: bolj obešenjaškega, bolj črnega, bolj mrtvaškega humorja zlepa ne boste našli. V eks Jugi - pa i šire. Roma, ki film - po zgledu kavbojske komedije Cat Ballou - glasbeno povezujeta, itak ves čas ustvarjata vtis, da vsi ti potniki (Dragan Nikolić, Danilo Stojković, Taško Načić, Slavko Štimac, Neda Arnerić itd.), ki z avtobusom podjetja Krstić dan pred nemškim napadom na Jugo krenejo proti Beogradu, sedijo na sodu smodnika. In sedenje na bombi je najboljša tovarna humorja: v filmu tako rekoč ni replike, ki ne bi prijela.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 35, 31. 8. 2005
Ko je Slobodan Šijan posnel komedijo Kdo neki tam poje, se je Jugoslavija držala za trebuh. In to od Triglava pa do Vardarja. Pokala je od smeha - kot že dolgo ne. Kot še nikoli. Toda hecno, Kdo neki tam poje, najboljša jugoslovanska komedija vseh časov, je nastala v času, ko je umiral Tito - leta 1980. Ko je torej umiralo to, kar je naredilo Jugo in jo držalo skupaj, je šlo Jugi najbolj na smeh. In 25 let kasneje ji gre še vedno. Hočem reči, Šijanova komedija po petindvajsetih letih še vedno funkcionira. Kar pa ni čudno: bolj obešenjaškega, bolj črnega, bolj mrtvaškega humorja zlepa ne boste našli. V eks Jugi - pa i šire. Roma, ki film - po zgledu kavbojske komedije Cat Ballou - glasbeno povezujeta, itak ves čas ustvarjata vtis, da vsi ti potniki (Dragan Nikolić, Danilo Stojković, Taško Načić, Slavko Štimac, Neda Arnerić itd.), ki z avtobusom podjetja Krstić dan pred nemškim napadom na Jugo krenejo proti Beogradu, sedijo na sodu smodnika. In sedenje na bombi je najboljša tovarna humorja: v filmu tako rekoč ni replike, ki ne bi prijela.
Težko boste našli komedijo, v kateri vse replike zedenejo in ugriznejo - subkultura citiranja in dobacivanja je pograbila vse, kar izrečejo junaki te pop klasike. Je pa tudi res, da izgledajo tako, kot da so bili ustvarjeni zato, da to izrečejo. Toda v tem pokanju od smeha je bilo tudi nekaj povsem očitnega pokanja po šivih - ekipa, ki se pelje v Beograd, sedi na sodu nestrpnosti, mizantropije, egoizma, kaosa in folklorne norosti, ki je tik pred eksplozijo. In katastrofo. Ni kaj, Kdo neki tam poje, vojni vestern, je bil fina, elegantna, brutalna anticipacija kavbojskih časov, ki so prihajali. Zato niti ne preseneča, da se je Šijanova naslednja komedija, Maratonci tečejo častni krog (1982), dogajala v pogrebnem zavodu - pokopavanje mrtvih v Jugi je biznis, ki zahteva znanstven pristop, multigeneracijski know-how in živ smisel za obvladovanje trga. Da je Šijan dve leti kasneje posnel komedijo Davitelj proti davitelju (Davitelj protiv davitelja), se zdi povsem logično - Davitelj proti davitelju, parodija psihotrilerjev in grozljivk, polna insiderskih štosov in citatov, je zgodba o Beogradu, ki še ni velemesto, to pa zato, ker nima serijskega morilca. Toda potem se pokaže žarek upanja: cvetličar (Taško Načić), ki ne prenese posmehovanja svojim rdečim nageljem, začne daviti ženske. In kmalu dobi tekmeca, davitelja št. 2, tako da se prvič v zgodovini udarita dva serijska morilca, ki smrt vržeta na tekoči trak.
Več na www.mladina.si/dvd/.
