Kultura / Davitelj proti davitelju

Ko je Slobodan Šijan posnel komedijo Kdo neki tam poje, se je Jugoslavija držala za trebuh. In to od Triglava pa do Vardarja. Pokala je od smeha - kot že dolgo ne. Kot še nikoli. Toda hecno, Kdo neki tam poje, najboljša jugoslovanska komedija vseh časov, je nastala v času, ko je umiral Tito - leta 1980. Ko je torej umiralo to, kar je naredilo Jugo in jo držalo skupaj, je šlo Jugi najbolj na smeh. In 25 let kasneje ji gre še vedno. Hočem reči, Šijanova komedija po petindvajsetih letih še vedno funkcionira. Kar pa ni čudno: bolj obešenjaškega, bolj črnega, bolj mrtvaškega humorja zlepa ne boste našli. V eks Jugi - pa i šire. Roma, ki film - po zgledu kavbojske komedije Cat Ballou - glasbeno povezujeta, itak ves čas ustvarjata vtis, da vsi ti potniki (Dragan Nikolić, Danilo Stojković, Taško Načić, Slavko Štimac, Neda Arnerić itd.), ki z avtobusom podjetja Krstić dan pred nemškim napadom na Jugo krenejo proti Beogradu, sedijo na sodu smodnika. In sedenje na bombi je najboljša tovarna humorja: v filmu tako rekoč ni replike, ki ne bi prijela.