slovenske idile / Prometej iz province

Včasih, ko sem bil še otrok, tam zgoraj pri nas v provinci kakšno alternativno mišljenje ni ravno cvetelo. Sicer so se vsak četrtek zvečer dobivale neke stare babe in potem pozno v noč, vse prek ure duhov, tam med polnočjo in eno zjutraj, zavzeto špiritizirale, vendar je bila to taka stara in že dodobra oguljena šola madame Blavatsky izpred prve svetovne vojne. Recimo, priklicale so duha Napoleona ali kakšnega podobnega tipa in ga potem gnjavile, naj jim pove, kako jih bo kaj ščipala revma naslednji teden, ali se bo res podražila svinjska mast ali kakšne podobne cenene oslarije, kot da bi ga to tam zgoraj v raju, ali pa še bolj trapasto, morda celo v peklu, sploh kaj brigalo. Tako so bili res pravi alternativci pravzaprav le mojstri, ki so izdelovali večna kolesa.

Ta njihov herojski upor proti vsem fizičnim zakonitostim, pa naj jih je vzpostavila Narava ali sam Bog, je vseboval nekaj prometejskega. Še večje občudovanje pa so si zaslužili zato, ker so se te grozotne bitke lotili na področju vedno povsem objektivno razvidne in logično jasne mehanike, kjer razno šarjenje z nikdar ulovljivimi fluidi, psihičnimi močmi, energijami in podobnimi meglami sploh ni možno. V tistih časih so bili tovrstni patetični ptiči pravzaprav zelo pogosti, saj se je skoraj vsak zaselek dičil s kakšnim takim primerkom, vendar so med ljudmi veljali za trmoglave bedake, zato so z leti počasi, a zanesljivo in brez nadaljevalcev svojih veščin enostavno izumrli. Materialnih ostankov njihovega vizionarskega dela se ni ohranilo kaj prida, morda se danes le še kakšen v spomine pogreznjen starček, sedeč za kozarčkom v kakšni podeželski gostilnici, lopne z dlanjo po kolenu in nostalgično zakraka, ja, madona, pa kako smo se v tistih lepih starih časih lahko vedno v sladki privoščljivosti prešerno hehljali tistim voslom, ko se jim je večno kolo vedno znova in znova z uporno zafrkljivostjo zaustavljalo.

V našem mestecu je bil najznamenitejši konstruktor tega revolucionarnega stroja neki Matajc, čigar nekam prostaško ime se res ni najbolj elegantno ujemalo z veličino posla, ki se mu je predal. To je bil suhljat, dolg ter spotegnjen mož, nerodno opletajočih udov. Dolge, popolnoma bele trepalnice, natanko take, kot jih imajo tudi nekatere krave, in vedno napol razprta usta nad nekam v golšasti vrat skoraj popolnoma vsesano spodnjo čeljustjo so v njegov obraz vtiskovali izraz neizmerne, topo začudene bebavosti. Vtis nesrečnega debila pa je še povečevala njegova vedno tlačansko pogrbljena postava. Tako je v svojih ponošenih, vedno prekratkih, a mahedravih oblekicah, ki mu jih je bržčas poklanjal kakšen majhen debeluhar, zbujal vtis neprenehoma lačnega preužitkarja ali pa morda že rahlo ostarelega nezakonskega sina pomožne perice iz graščine, kamor so po drugi vojni naselili duševne bolnike. Čeprav je zbujal pohleven in nenevaren videz, pa so nas, mularijo, pehale v grozo njegove nenavadno velike dlani, iz katerih so kot neke čudne gobe poganjali nekakšni nabreklo čokati prsti, še najbolj podobni luskastim nojevim tacam, v katerih so globoko pogreznjeni v oteklo meso ždeli črni krempljasti nohtki. Kot samotar je prebival v neki bedni, v hrib nad hudournim potokom naslonjeni bajtici. Spodaj so prebivale dve kravi in ena koza, zgoraj pa on v neki ravno tako našarjeni izbici, le da je bila živina spodaj pogreznjena v drek, on pa v kupe svojih skic in načrtov, izrisanih kar na grob papir tistih najbolj navadnih rjavkastih škrnicljev. Vendar so meščani, njegovemu bednemu videzu navkljub, neizmerno cenili njegov razum in si, kadar so ga videli nizko sklonjenega in globoko zamišljenega krevsati čez Mestni trg, pošepetavali, uh, tale Matajc je pa res pameten kot strela, in če bo sploh kdo na svetu naredil večno kolo, bo to on. Bržčas pa je k njegovemu ugledu nemalo doprineslo tudi njegovo prijateljevanje z nekim pomembnim občinskim uradnikom, ki je prav tako izdeloval večno kolo, vendar bolj na skrivaj, saj ni bil povsem prepričan, ali se to sklada s komunistično doktrino. Ta ga je namreč, obupnemu smradu, ki ga je Matajc neprestano tiho širil okrog sebe, navkljub, vabil v svoje elegantno stanovanje, ga tam opajal z raznimi sladkastimi likerčki svoje žene, proti katerim le pošteno trpkega kmečkega šnopca navajeno grlo seveda ni bilo najbolj odporno, ter iz opiteža izvabljal najnovejše večnokolesne zamisli in načrte. Žena tega nepriljubljenega, a zelo "zgrajenega tovariša" (tako smo namreč imenovali pomembnejše člane in funkcionarje Zveze komunistov) pa se je potem pri mesarju ali peku, tudi v mlekarni, bahala z intelektualno prodornostjo soproga, češ da sta govorila take, ki jih ne bi razumel niti najrahločutnejši ljubljanski univerzitetni profesor, ter s tem nehote v višave modrijanstva dvigovala še Matajčev ugled.

Sicer pa je bil tudi sam dokaj samoljubno občutljiv za svojo umetelnost. Tu in tam ga je na ulici potegnil iz njegovih temnih razmišljajočih vod kakšen predrzen, s šilcem žganjice podpihnjen kmetič ter ga pobaral, hej, Matajc, Matajc, kako pa kaj tvoj viečn kulo. On ga je najprej pobuljil kot kura, ki jo zbudiš sredi noči, potem pa se je zbral in videlo se je, da ga neizmerno moti, če kar tam neki nekdo s prostaškim zavijanjem njegov Stroj imenuje "viečn kulo". Perpetuum mobile se reče, ga je s šolmoštrsko dvignjenim prstom tiho in užaljeno popravljal, perpetuum mobile, ter pri tem tisti dvojni u zelo pomenljivo poudarjal, kajti zdelo se mu je, da to že tako elegantni besedi dodaja še posebno finost. Potem je brez drugih pojasnil odplahutal dalje ter tiho, a neprestano in vztrajno godel sam vase, perpetuum mobile, perpetuum mobile ..., da se je zdelo, kot da bi se kar sam fizično spremenil v ta čarobni stroj. Nekoč pa, ko smo se v nakani, da bi mu porabutali slive, ki so se vabljivo plavile na sicer krmežljavih dreveščkih okrog tiste siromašne bajtice, priplazili na njegovo dvorišče, smo ga skozi široko odprta vrata dolgo prihuljeno opazovali pri delu. Med tihim golčanjem je globoko sklonjen nad mizo s svojimi nojastimi kremplji nenavadno spretno odvijal in privijal tiste tudi najbolj drobne vijačke in matice. Čeprav se je pretvarjal, da nas sploh ni zapazil, pa je v trenutku, ko smo se hoteli zarotniško odplaziti, ne da bi se kakorkoli ozrl, ljubeznivo kot košuta polglasno spregovoril, oj, saj me lahko še gledate, če hočete. V njegovem glasu pa je bilo čutiti bolj vročo prošnjo kot kaj drugega, zato smo ga še nekaj časa iz usmiljenja gledali, potem pa kot jata tatinskih vrabcev spet prhnili po svojih poslih nazaj med sadovnjake.

Potem se mi je z njim pripetilo nekaj nagravžno grozljivega. Čez nekaj dni sem se, prevzet nad tistim že skoraj malce alkimističnim in skrivnostnim vzdušjem njegove čumnate, kar sam podal tja dol v predmestje. Bil sem srečen, saj je bil dan topel in mehko zleknjen čez svet kakor kakšna nežna mačka, fini prah na robovih ceste pod bosimi nogami mehak in prhek, pa taki ogromni beli kopasti oblaki so se igrali na daljnem obzorju ter iz hipa v hip ustvarjali nove lepe podobe. Ko sem se naslonil na podboj odprtih vrat, se Matajc sprva ni zmenil zame, do pasu gol, ves porasel z dolgimi sivimi ščetinami, je zavzeto nekaj izračunaval in risal po papirju malomarno raztrganih starih škrnicljev. Potem pa se je obrnil in me z maslenim glasom povabil, naj pristopim k mizi. Ko sem spoštljivo pristopical do njega, pa je nenadoma odrinil vso tisto papirnato zmedo ter me sicer nežno, a s svinjsko močjo dvignil na tisti delovni pult. Nič mi ni bilo jasno, le kot gos trapasto sem buljil, kaj da se sploh dogaja. On pa je z istim raztapljajoče mastnim glasom pričel moledovati, daj, pokakaj sem gor nekaj fizlov, samo nekaj fizlov, boš videl, bom vse lepo pojedel, ter mi pri tem skušal nevsiljivo zvleči kratke hlačke z ritke. Nekaj trenutkov sem bil še okamnel v popolnem nedojemanju, potem pa sta mi v srcu vzvihrali neizmerna ogaba in groza, zato sem se pognal z mize in kot na smrt preplašen poljski zajec znorel na plano. Za mano pa so kot lepljive kepe čmokale tiste svinjske prošnje, samo nekaj fizlnov, samo nekaj fizlčkov ...

Babe pa so bile v njegovem življenju skoraj popolna bela lisa. Zanesljivo se je menda spečal zgolj z eno samo, z neko svojo sosedo, ki je pač vrgla oči na tisto majhno zanemarjeno krpico zemlje okrog one bedne kajžice, tako debelo, prostaško požeruhinjo, ki je vedno, tudi ob najneprimernejših prilikah, z debelim moškim glasom kar nekam v zrak tulila razne packarije. Rit je pa imela tako ogromno in grčasto, kot da bi pod svojo plahtasto kiklo nametala po meter klaftrskih polen za vsako ritnico. Menda ga je, cagavca, samo nekajkrat mukoma pripravila, da je zlezel nanjo, toda tisti flodri so bili baje tako katastrofalno bedni, da se je celo ta hotljivka vsega skupaj naveličala in potegnila križ čez to nevešče šarjenje. Ja, kaj se pa to pravi, je s svojim počenim basom vpila po raznih gasilskih veselicah, razgreta od premnogih kozarčkov ciknjenega črnega vina, ja, res, kaj se pa to pravi, da tam neka šleva brska po meni kot neki zdolgočasen finomehanik, in to po moji češplji, ki je potrebna, da jo kdo dotolče s kovaškim norcem. S tem "norcem" je imela v mislih tisto največje kladivo, pravzaprav že kar nekakšen grozljiv stroj, ki ga zaradi izjemne teže lahko dviga le moč vodnega kolesa.

V takih ponižanjih in stiskah pa se je vdano, a hrabro ter nepopustljivo boril z zakoni fizike, ali bolje, kajti živel je v okolju, v katerem božja eksistenca ni bila niti za hipec dvomna, proti samim božjim zakonom. Tisto njegovo večno kolo pa je vedno znova zlobno vztrajalo pri svojem potuhnjenem izgubljanju hitrosti in končni katastrofalni zaustavitvi. Čeprav je bilo Matajcu kot celota vse popolnoma jasno in razvidno, se je vendarle vedno znova pojavila kakšna drobna, a usodno zahrbtna napakica, ki jo je bilo treba odpraviti. Zato je zaradi novih vijačkov, vzmeti in vztrajnikov iz hlevčka odromala k mesarju najprej prva krava, za njo pa še druga, tako da je kupe gnoja tam spodaj grela le še njegova ljuba, že rahlo ostarela rumenozoba koza. Sicer pa, so pokvarjeno namigovali njegovi sosedi, kolikor beden flodrač pač je, mu je še ta živinica preveč. A končno je bila tudi ona žrtev vse večjih stroškov in še ta je odšla pod nož.

V Matajčevem življenju je namreč nastopil veliki trenutek. Večno kolo je bilo pripravljeno za svoje brezkončno vrtenje. Za ta zadnji zagon si je zamislil manjšo zasebno slovesnost, ki bi se nadaljevala v zanj neizmerno razkošno veselico. Iz izkupička od prodaje koze in še nekih preostalih prihrankov si je nabavil tri kilograme govedine za juho z rahlimi mozgovimi kostmi, štiri kilograme svinjine za pečenko, dva kilograma zelene solate in tri kilograme mladega krompirčka, tri piščance, šest belih štruc ter dve potici pa dvajset jajc, še velik škrnicelj piškotkov in podobnih slaščic. Domov pa je pritovoril tudi deset steklenic cenenega črnega vinca. Juho je pristavil že v ranem nedeljskem jutru, pa tudi pečenka je zacvrčala v pečici nedolgo zatem. Natanko ob dvanajstih si je, kajti drugih gostov pač ob tem zgodovinskem trenutku ni bilo, prvič nazdravil in tudi slavnostno pognal perpetuum mobile, in ta se je živahno in vztrajno pognal v svoj tek v večnost. Radost izumitelja je bila popolna. Z veliko aluminijasto žlico je hlastno zajemal z debelimi lojastimi cinki prekrito juho, v katero je na gosto nadrobil dišeči kruhek in kose v nitke razpadajoče slastne kuhane govedine, sem pa tja iz kosti izsrkal dolg sreb mastnega mozga, vse skupaj zalival z dolgimi požirki vina, vmes pa s tiho hvaležnostjo s pogledom počival na svojem marljivo vrtečem se kolesu. Tja do tretje ure mu je nekako uspelo zmazati skoraj vso juho, dve štruci, kakšno kilo in pol govedine ter popiti štiri litrčke vinčka, večno kolo se je še vedno nemoteno vrtelo naprej, toda Matajčev drobni želodček, navajen dolgih lačnih dni, je enostavno razneslo. Neki sosed, ki ga je opravek povsem slučajno prinesel mimo v poletni popoldan široko odprtih vrat, ga je našel v res zelo veliki jebi. Iz s strjenim lojem obloženih ust mu je mehurčkasto polzela s prežvečenim kruhom in nitkami govedine pomešana mastna juha, še hujše črno krvave packarije so mu polzele izpod ponošenih in prekratkih hlač, nojaste dlani so mu že popolnoma pomodrele, izbuljene oči pa so izpod belih kravjih trepalnic vztrajno, a kar nekam zadovoljno lovile neprenehoma in ljubeznivo vrteče se večno kolo. Sosedom ni preostalo drugega, kot da so poslali po kaplana. Ta ga je lahko dal le še v sveto olje, potem pa je provincialni Prometej ko neka gnusno počena ličinka enostavno umrl. Seveda s pogledom na svojem perpetuum mobile, ki se je tam na mizi med sicer komaj načetimi ostanki veselice brezglasno vrtel v svojo večnost.

Kolo se je ustavilo šele čez tri dni, ko so mojstra že pokopali. In vendar je bil tudi on eden izmed tistih vizionarjev, denimo kot tudi tisti naš Tito, ki so zdrknili v smrt z zavestjo, da so ustvarili nekaj nemogočega in da to nemogoče traja v večnost.