slovenske idile / Prometej iz province
Natanko ob dvanajstih je slavnostno pognal perpetuum mobile, in ta se je živahno in vztrajno pognal v svoj tek v večnost. Radost izumitelja je bila popolna.
© Tomo Lavrič
Včasih, ko sem bil še otrok, tam zgoraj pri nas v provinci kakšno alternativno mišljenje ni ravno cvetelo. Sicer so se vsak četrtek zvečer dobivale neke stare babe in potem pozno v noč, vse prek ure duhov, tam med polnočjo in eno zjutraj, zavzeto špiritizirale, vendar je bila to taka stara in že dodobra oguljena šola madame Blavatsky izpred prve svetovne vojne. Recimo, priklicale so duha Napoleona ali kakšnega podobnega tipa in ga potem gnjavile, naj jim pove, kako jih bo kaj ščipala revma naslednji teden, ali se bo res podražila svinjska mast ali kakšne podobne cenene oslarije, kot da bi ga to tam zgoraj v raju, ali pa še bolj trapasto, morda celo v peklu, sploh kaj brigalo. Tako so bili res pravi alternativci pravzaprav le mojstri, ki so izdelovali večna kolesa.