glasba / Disko kralji

Ulice slovenskih mest so bile v avgustovskih dneh polepljene s plakati za nekakšno cirkuško glasbeno-gledališko predstavo, imenovano ABBAMANIA, na katero naj bi padli feni prvinske disko glasbe (ljubljanski koncert je potem odpadel, ker je enemu izmed nastopajočih spodrsnilo na mokrih tleh). V senci imitatorjev največjega švedskega benda vseh časov so v elitni novogoriški igralnici ob precej manjši medijsko-marketinški pozornosti nastopili skoraj pristni ameriški disko vladarji Village People, ki so vsaj v ZDA po popularnosti prekašali švedske kolege. Člani prve glasbene skupine z gejevskim predznakom se znajo pohvaliti, da so prodali že več kot 70 milijonov najrazličnejših zvočnih nosilcev s svojo glasbo. Njihov komad Y.M.C.A. pa je tako ali tako eden najbolj prepoznavnih glasbenih hitov vseh časov.

Village People se imajo za popularnost zahvaliti tudi svoji ikonografiji, saj ima vsak od šestih prepevajočih in poplesujočih možakarjev obvezno, prepoznavno uniformo - Indijanec, kavboj, zidar, policist, vojak in v usnje odet motorist. Njihova oprava in postava ter homoerotično obarvana besedila so postali nekakšen stereotip gejevskega imidža v osemdesetih letih. No, spletna enciklopedija o istospolni kulturi www.glbtq.com navaja, da se je za homoseksualca javno opredeljeval zgolj Indijanec Lakota Sioux Felipe Rose, drugi člani skupine pa niso javno razglašali svoje spolne usmerjenosti. Rose, pol Portoričan, pol Indijanec, je osrednji lik skupine in tudi najbolj zaslužen za njen nastanek. V newyorški četrti Greenwich Village sta ga konec sedemdesetih let med prepevanjem v indijanski opravi v gejevskih barih in nočnih klubih odkrila francoska glasbena producenta in skladatelja Jaques Morali in Henri Belolo. S svojimi prvimi projekti sta dosegla že precejšen uspeh in sta iskala kaj novega. Domislila sta se moške glasbene skupine, ki bi predstavljala tipične ameriške poklice močnejšega spola. Poiskala sta še nekaj dobrih vokalistov, ki so nastopali v kakšnih predstavah, nekaj pa sta jih dobila z avdicijo. S prepevanjem o tem, kako se je lepo družiti z drugimi postavnimi mladci v mladinskih deških klubih ali mornarici, ter z opevanjem gejevske prestolnice San Francisca je bil uspeh vsaj pri istospolno usmerjeni publiki zagotovljen. Kmalu pa so postali zanimivi tudi za širše množice in leta 1980 je njihova zgodba doživela celo filmsko upodobitev. V precej muzikalično obarvanem kultnem filmu Can't Stop the Music so poleg nekaterih filmskih zvezdnikov nastopili tudi vsi člani skupine, ki je sicer doživela nekaj menjav (zamenjala sta se kavboj in policist). Toda disko je bil kmalu mrtev. Z začetkom osemdesetih let sta ga kot valjar povozila new age in bolj sluzava nova romantika. Pojoči lepotci pa se niso znali kdove kako dobro prilagoditi novim razmeram in sredi osemdesetih let je skupina Village People tako rekoč razpadla. Glasbeno vedrejši časi so se zanjo začeli šele dobro desetletje pozneje, saj je konec prejšnjega stoletja mineval v znamenju glasbenih rivajvlov, pri čemer disko ni bil nobena izjema. Skupini Village People je spet pripadla pomembnejša vloga v glasbenem šovbiznisu. Vmes pa so krožile razne urbane legende, da je vse člane skupine pokosil aids, saj je bila prav njihova generacija najbolj zdesetkana zaradi smrtonosnega virusa. V bistvu je zaradi aidsa leta 1991 umrl le njihov idejni vodja Jaques Morali. Od prvotne zasedbe pa je pokojni le izvirni bajker Glenn Hughes, ki je umrl zaradi raka na grlu.

Novogoriški osrednji igralniški hram je tradicionalno zabavišče množic z druge strani meje. Na koncertu disko veteranov ni bilo nič drugače. Večina tam zbranega občinstva je bila furlansko-laškega izvora in je pred koncertom pridno polnila galaksijo igralnih avtomatov. V zaodrju, kjer so člani benda namenili nekaj minut tudi novinarjem, so bile razmere podobne, saj so tam prav tako prevladovali italijanski predstavniki sedme sile, ki so vsako priložnost izkoristili za slikanje s člani benda in jih silili, naj v kamero pozdravijo te ali one poslušalce in gledalce. Fantje so sicer še vedno izvrstni pozerji, saj so od blizu videti kot oživele figurice Action Mana. Od prvotne zasedbe so ostali kar trije člani (Indijanec, zidar in vojak), glavni pevec (policist) in kavboj pa sta se jim pridružila v začetku osemdesetih let, tako da so vsi po vrsti dočakali že kar lepo starost. Le novi motorist je z njimi malo manj kot desetletje.

Perlin koncertni prostor morda ni bil ravno prava izbira, saj se je tja ob začetku nastopa zgrnila skoraj tisočglava množica. Ljudje pa so prostor iskali tudi tako, da so kukali na oder skozi stopnice, ki vodijo na galerijo. "Vaščani" so takoj šli na prvo žogo s hiti, kot sta Go West in Macho Man, toda ubogo staro in mlado se je lahko komaj kaj pozibavalo. Maksimum so se zdeli kriki posameznikov o tem, kako jim godi slišana glasba. Le dobrih štirideset minut trajajoči nastop je bil zato žal bolj podoben kakšnemu kabaretu. Toda ne gre jim zameriti, saj je občinstvo lahko uživalo v zborovskem petju in pozibavanju z zadnjicami ob večnem hitu Aiko Aiko All Day. "Vojak", navdihnjen z najnovejšo ameriško vojaško modo iz Iraka, je dokazal, da je kljub letom še vedno sposoben iz grla spuščati kastratsko visoke glasove. Le plesno so bili bolj razigrani kot uigrani, kar pa so naredili leta, lene kosti in trši sklepi. Prepričljiv je bil le najmlajši, v usnje oblečeni član zasedbe, ki mu je publika zaradi gibov takoj pripisala spolno usmerjenost, češ, ja, ja poglej ga, on pa je definitivno gej ... Zato pa so nastop v ozadju spremljali videoposnetki in inserti iz filma Can't Stop The Music, da je občinstvo videlo, kako je bilo, ko je bil svet skoraj četrt stoletja mlajši in oni sami na vrhuncu ustvarjalnih, vitalnih in paritvenih moči. Občinstvu se je začelo res dogajati šele, ko je bil na vrsti posladek, največja hita In The Navy, pri katerem so po mornariško mahali s slovenskimi in z ameriškimi zastavicami, in seveda Y.M.C.A. Nekdanji zidarski mišičnjak, ki je zdaj osivel in že rahlo posušen starček, je zbranim razložil, kako se pravilno z rokami nakazujejo črke Y.M.C.A. Črka M se ne sme nakazovati v opičjem stilu nad glavo, temveč pred oprsjem ... Kakorkoli, za publiko je bil to vrhunec in hkrati konec. Predvsem razgreti laški del občinstva pa se je kasneje odpravil v spodnje prostore Perle, kjer je italo disko DJ s komadi Village People težil še vso noč. Ampak gostje so se lepo zabavali.