aktivizem / Poletna umetniška rezidenca

Na eni izmed točk, ki so od slovenske prestolnice najbolj oddaljene, se kljub klasičnim težavam gradi art center, namenjen omejenemu bivanju in ustvarjanju umetnikov. Poleg tega, da je pomemben za ožjo okolico, torej za Goričko, je očitno dovolj privlačen tudi za širni svet, saj pritegne ustvarjalce od vsepovsod, tudi tiste, ki so doma onkraj luže. Letos je sicer ustvarjanja malo manj, ker se končno začenja zadnja faza gradnje centra in morajo tudi umetniki poprijeti za kakšno fizično napornejše delo. Namesto s čopiči in platnom imajo zdaj opraviti s kladivi in z žagami. Vendar je po videnem sodeč zamenjava delovnega orodja obrodila sadove, saj pod njihovimi rokami nastaja eden izmed bolje urejenih in zamišljenih tovrstnih centrov sredi labirinta vasic in polj med Domanjševci in Središčem, le pljunek od meje s sosednjo Madžarsko.

Kot velja za vse takšne projekte, tudi za tem stoji le nekaj navdušencev. Predvsem je to Zdravko Pravdič, vsem znan pod vzdevkom Pec, ki je začel kampanjo za gradnjo centra konec devetdesetih let v Murski Soboti. Takrat se mu še sanjalo ni o centru v takšni obliki, ampak se je zavzemal za mladinski klub. Najprej je deloval prek zveze za razvoj mladih, a ta je hitro končala svojo pot zaradi razprtij med dijaki in študenti. Kasneje je s prijatelji ustanovil društvo Onej, ki je tudi glavni akter pri gradnji današnjega centra. Takrat je še prirejal koncerte, saj so edini klub tam naokoli zaprli že pod prejšnjim režimom. Plod prizadevanj je bil znani murskosoboški mladinski center MIKK, iz katerega pa se je hitro umaknil: "Prej so bile tu samo oštarije. Zbrali smo tri tisoč podpisov pod peticijo za ustanovitev centra in občina je privolila v sestanek z nami. Ampak so nas že takrat na občini zajebali in svojega človeka zaposlili kot upravnika. Tako so prevzeli idejo ..." Ker ni šlo prek občine, vseeno pa so želeli delati, se je začel s somišljeniki v sklopu društva ukvarjati z drugimi projekti, kot so likovni večeri, jazzovska šola in koncerti. "Kmalu sem postal občinski sovražnik številka ena in za delovanje nismo več dobivali denarja, razen za likovno delavnico oziroma šolo, ki poteka vse leto. Tega nam niso mogli vzeti, ker je bilo vpletenih preveč ljudi. Petinštirideset jih je vse leto hodilo v šolo. To ni malo za takšno regijo. Ampak to, da ti dajo tristo jurjev za šolo, ne pomeni nič." Likovne delavnice za mlade, na katerih so mentorji, akademski slikarji, poleti učili otroke slikanja, se niso izplačale zaradi dragih najetih prostorov, zaradi česar so ostali praznih žepov. "To ni več življenje. Delaš, delaš in nikoli nič nimaš. Zato sem šel še enkrat k županu in ga prepričal, da nam je obljubil kakšno prazno hišo, ki je v občinski lasti." Potem ko je Goričko prevozil po dolgem in počez, je ugotovil, da je najprimernejša nekdanja karavla sredi gozda ob madžarski meji, saj je bila njena popolna lokacija, kjer so umetnikom lahko v nadlego le komarji, idealna za ustvarjalni navdih. "Če imaš delavnico z deco, jih hočeš imeti pod kontrolo, ker niso tvoja. Zato smo stalno iskali place, ki so oddaljeni od oštarij, trgovin, da ti ne bi pobezljali ali karkoli, da koga ne povozi, da si miren. Tukaj ti okolje to omogoča ... Da so tukaj in da nikamor ne morejo. Imaš mentorje, imaš kontrolo ... No drugs, no alcohol."

Hišo brez vrat in oken, popisano z imeni povečini albanskih graničarjev, so dobili brez elektrike in vode. Župan jim je rekel, naj se znajdejo, in leta 2000 so vsem oviram navkljub uradno odprli art center. Še najbolj zaslužen za to, da so hišo ob meji, ki je bila v razpadajočem stanju, obnovili, je bil program Phare, ki je prek razpisov financiral veliko začetnih investicij. Pri različnih projektih so sodelovali različni partnerji, med drugim tudi okoliške občine z naše in madžarske strani, kar je po svoje razumljivo, saj je to edini mladinski center daleč naokrog.

Ruralna idila

Za zdaj je popolnoma urejena le glavna hiša, kjer so kuhinja, knjižnica, delovna soba, videoart soba, jedilnica in spalnica. Zunaj je že postavljena ogromna peč, ki jo bodo uporabljali kiparji. Če upoštevamo rokodelsko spretnost članov nemške organizacije Axt und Kelle, ki so že gradili na Metelkovi, in to, kar smo videli, bodo kmalu končani tudi ateljeji, ki jih bo šestnajst. Vsak bo imel dovolj svetlobe, saj imajo vgrajena velika okna. Skopana je tudi že jama za prostorno spalno zgradbo, nazadnje pa bo prišel na vrsto še bazen. "Kar tako. Zakaj pa ga ne bi imeli?" Hvalevredna poteza upravljavcev centra, saj se morajo sedaj v hudi vročini umetniki hladiti v sodih z vodo ali pod improviziranimi prhami na prostem. Čeprav je okolica centra v delovnem "razsulu" in se vsi posvečajo predvsem gradnji, se vseeno že na daleč vidi, da gre za prostor, kjer se ustvarja. Če ne drugega, na to opozarjajo kipi, raztreseni po bližnjem hribčku. Aktivisti so se gradnje lotili z veseljem, saj so si prej zagotovili, da bo vsa lastnina, ko bo projekt končan, pripadla glavnemu partnerju, torej društvu Onej. Seveda ne gre vse čisto gladko in bi sedaj občina rada izterjala vloženi denar, ampak takšne finančne podrobnosti, ki jih je še veliko, nimajo več zveze z umetnostjo. Za zdaj bi lahko katerega od obiskovalcev v skrajni sili naselili tudi v kilometer oddaljeni šoli, kjer je poleti mladinski hotel s štiriinpetdesetimi ležišči. Od tam prihajajo tudi poletne kolonije slikarsko navdahnjenih otrok.

"Filozofija centra je preprosta. Začeli smo z delavnicami in to je preraslo v art center. Umetniki prihajajo, ateljeji so. Ta filozofija se je ves čas razvijala. Pomagalo je, da sem malo študiral art centre po svetu, kako delujejo, zakaj, čemu. In sem si zamislil koncept, da bi bil to rezidenčni art center, kjer lahko bivaš do pol leta. Umetnik pride, biva, je, dela ..." Idealne razmere, v katerih umetniki živijo in ustvarjajo, ter dobra družba so na ta konec Slovenije pripeljali že marsikaterega umetnika, ki drugače za Goričko nikoli v življenju sploh slišal ne bi. Anketa, ki jo je Pec napravil med iskalci mirnega prostora za ustvarjanje in drugimi umetniki, je pokazala, da hočejo imeti nekako štiriintrideset kvadratnih metrov velike ateljeje, kar bodo tudi dobili, da bodo imeli dovolj prostora in se bodo lahko posvečali zgolj ustvarjanju. Ker je življenje v centru organizirano skorajda po sistemu nekakšne komune ali pa vsaj skvota, morajo tudi umetniške dušice včasih poprijeti za kakšna težja dela. Vsi pa se navdušujejo nad lončarstvom kot obujanjem skoraj izumrle obrti, s katero se tam ukvarjajo zaradi velike peči, ki to omogoča. Čeprav sva center sama komajda našla, zanj vseeno vedo umetniki z vsega sveta. "Za nas izvejo prek interneta, počasi pa se že širi glas o nas. Pokličejo, vprašajo, ali lahko pridejo ..." Po novem se bo center na Goričkem še bolj zasidral na svetovnem zemljevidu. Sodeluje namreč tudi pri projektu Kultura 2000. Gre za mrežo evropskih ruralnih rezidenčnih art centrov, v katero jih je za zdaj vključenih enaindvajset iz sedemnajstih držav. Centri si bodo prek mreže izmenjevali umetnike in informacije. "Mednarodno sodelovanje je v bistvu point." Prebujajo pa se tudi lokalci, ki so se sprva bali dogajanja v centru in so se ga izogibali. Sedaj kakšen dan pridejo tudi okoliški najstniki, saj je center nekako kot mladinski klub namenjen tudi njim.