godba / Country frik

"Ko sem bil prvič v Londonu, me je pritegnila neka longplejka. Ne vem, zakaj, svoj čas so bili namreč ovitki plošč umetnost zase. Album mi je bil vizualno všeč in sem ga kupil. Kar tako, na slepo. In kupil sem album Merla Haggarda, ki je zanetil mojo ljubezen do country glasbe. Leta 1978 sem se potepal po Ameriki in domov sem se vračal s 35 albumi. Carinik je samo debelo gledal, ker ni vedel, kako naj ukrepa, ali naj mi robo zaseže ali naj me mastno ocarini ali morda kaj tretjega. Pa mu kolega reče: 'Ma pusti ga, zar ne vidiš da je lud.' Jasno, kdo pa bi še tovoril 35 albumov. Blagopokojne vinilke namreč niso bile majhne, še manj lahke," se Boris Vošnjak spominja začetkov svoje velike ljubezni. Sediva na idiličnem vrtu, v lesenem prizidku hiše na robu mesta, pod plakatom, ki vabi na koncert Hanka Williamsa v letu njegove tragične smrti, pijeva pivo. Mimogrede navrže, da je bil njegov stric Mitja Vošnjak prvi urednik Mladine. Luč, ki sveti na leseno mizo, je Boris izdelal iz kitare. "Ne, ne igram kitare. Nobenega inštrumenta ne igram. Žal. Če bi se drugič rodil, bi pri priči popravil to napako. Ustvarjanje glasbe je nekaj čudovitega." Se pa zato ukvarja s športom. S plavanjem. Leta 1968 je bil kandidat za olimpijske igre v Mehiki. Naslednje leto sta na odru legendarne nashvillske dvorane Grand Ole Opry prvič skupaj nastopila Bob Dylan in Johnny Cash ter za zmeraj spremenila podobo ameriške glasbe. Povedano drugače, po letu 1969 v popularni glasbi, kot jo pojmujemo danes, nič več ni bilo tako kot prej.