Kultura / Ko bom mrtev in bel + Raj
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje eden izmed najboljših jugoslovanskih filmov vseh časov, toda ne sam
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 42, 23. 10. 2005
Sovjetski filmi, ki so nastali v dvajsetih letih, po oktobrski revoluciji, v času najhujšega komunizma, recimo Eisensteinovi, so morali formalno hudo, naravnost dekadentno pretiravati, da so izgledali sodobno. Tako kot so morali jugoslovanski “črnovalovski” filmi v šestdesetih dobesedno zaudarjati po realnosti, da so izgledali sodobno. Film Ko bom mrtev in bel (Kad budem mrtav i beo), ki ga je leta 1967 posnel Živojin Pavlović, je to prignal do pojma: Džimija Barko (Dragan Nikolić), šarmantnega, brezposelnega, pikaresknega, bleferskega sezonskega delavca, pevca brez posluha, ki se ne zaveda, da je brez posluha, ubijejo na poljskem stranišču. Svet, v katerem se giblje, zaudarja po fekalijah, libidu, brezposelnosti, nevednosti, izkoriščanju, iracionalnosti, avtodestruktivnosti, hja, po surovi, grobi, kruti, neprebavljeni, odurni, nagonski, mastni, nenaličeni, blatni, nori, neotesani, fiziološki realnosti. Črni val, ki je lepo pokazal, kako daleč gre lahko film pod partijo, je kazal človeško dno, groteskne, natlačene, propadle barake, razpadajoči, nagniti, črvivi, napol legalni, primitivni, bedni, razcapani podganji podsvet, gola, neherojska trupla na obdukcijski mizi, napol zveri, amorfni trebuh in naličje socialistične “idile”.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 42, 23. 10. 2005
Sovjetski filmi, ki so nastali v dvajsetih letih, po oktobrski revoluciji, v času najhujšega komunizma, recimo Eisensteinovi, so morali formalno hudo, naravnost dekadentno pretiravati, da so izgledali sodobno. Tako kot so morali jugoslovanski “črnovalovski” filmi v šestdesetih dobesedno zaudarjati po realnosti, da so izgledali sodobno. Film Ko bom mrtev in bel (Kad budem mrtav i beo), ki ga je leta 1967 posnel Živojin Pavlović, je to prignal do pojma: Džimija Barko (Dragan Nikolić), šarmantnega, brezposelnega, pikaresknega, bleferskega sezonskega delavca, pevca brez posluha, ki se ne zaveda, da je brez posluha, ubijejo na poljskem stranišču. Svet, v katerem se giblje, zaudarja po fekalijah, libidu, brezposelnosti, nevednosti, izkoriščanju, iracionalnosti, avtodestruktivnosti, hja, po surovi, grobi, kruti, neprebavljeni, odurni, nagonski, mastni, nenaličeni, blatni, nori, neotesani, fiziološki realnosti. Črni val, ki je lepo pokazal, kako daleč gre lahko film pod partijo, je kazal človeško dno, groteskne, natlačene, propadle barake, razpadajoči, nagniti, črvivi, napol legalni, primitivni, bedni, razcapani podganji podsvet, gola, neherojska trupla na obdukcijski mizi, napol zveri, amorfni trebuh in naličje socialistične “idile”.
Tu se je umiralo kar tako, brez razloga, brez vizije, brez iluzij, brez smisla, brez morale, brez žrtvovanja, brez velikih besed, na stranišču, ne pa za revolucijo, svobodo, domovino, Narod. “Pa jebeš mu mater, kako nam život prolazi!” Hja, ti filmi so zaudarjali po sodobnosti: celo njeno ideologijo so izčrpavali. S kopičenjem tez, sloganov, gesel, fraz, parol in citatov - z eksperimentalnim pretiravanjem, z mizantropskim karikiranjem idealizma, herojstva. Sodobnost so tako izmučili, da je začela zaudarjati. Džimi Barka se med blatom, sivino, žalostnimi tropi in divjo mislijo šverca kot pevec, toda ujame le nekaj bejb, ki padajo na romantiko po znižani ceni in veliki svet iz tretje roke. Tak film je bil mogoč le v Jugoslaviji - odbit in brutalen, umazan in seksi, absurden in naturalističen, ciničen in patetičen, nagonski in zabaven, ekstatičen in antiestetski, živ in črn. Tak je bil socialistični raj. Tom Tykwer, nemški cultman, pa kapitalistični Raj najde v igri usode in naključij, strasti in strahu, zločina in kazni, pekla in in božjega vrta, med katere zaplava angleška učiteljica (Cate Blanchett), ki se prelevi v teroristko. Da je scenarij napisal Krzysztof Kieslowski, poet socialističnega raja, pove veliko o tem, kako povezana sta oba raja.
Več na www.mladina.si/dvd/.
