Reka poje mi

Robert Redford ve, kaj od človeka ostane v filmu, ki ga režira. Ve namreč, da so najbolj osebne in biografske prav tiste poteze, v katerih si skušal biti najbolj brezoseben in v katerih si se skušal najbolj obvladati, okej, “režirati”, če naj uporabimo malce bolj filmski izraz. Redford je začel režirati na prelomu sedemdesetih v osemdeseta, potemtakem v času, ko so bile meje njegovega filmskega lika že zaprte in ko je postalo že jasno, da njegova filmska biografija ne bo več potrebovala režije. Filmi The Natural, Moja Afrika, Orli pravice in Havana, v katerih je le igral, so to potrdili. Po drugi strani je filme Običajni ljudje, Vojna za fižolovo polje in Reka poje mi (A River Runs Through It, 1992) režiral, ne pa v njih tudi igral. Film Reka poje mi, posnet po romanu Normana Macleana (1976), je zgodba o dveh bratih, ki odraščata na začetku 20. stoletja v divjini Montane. Mlajšega igra Brad Pitt, ki je fizično povsem podoben mlademu Redfordu, toda same zgodbe - sicer zelo osebne, biografske in nostalgične - ne pripoveduje on, ampak Craig Sheffer, njegov starejši brat. In podoben je kakopak tudi filmskemu Redfordu: reagira nagonsko (Butch Cassidy in Sundance Kid), je žurnalist (Vsi predsednikovi možje) in hazarder (Havana).

Toda glas, ki pripoveduje o tem, kako je odraščal, vendarle ni njegov. Redford resda ne igra v filmih, ki jih režira, pa vendar je Reka poje mi prav film o “režiji” - o očetu (Tom Skerritt), pastorju, ki skuša režirati odraščanje svojih dveh sinov. Finesam njegove režije seveda ne podleže prav mlajši, Pitt. Redford seveda ni odraščal v divjini Montane, ampak v Santa Monici, in če kaj, potem je vedno dajal prav vtis, da se je rodil in odrasel v filmu, daleč od mejaške divjine in daleč od rečnih rib, po katerih hlepita oba brata, je pa res, da je vedno rad upodabljal lik “zadnjega kavboja” (Jeremiah Johnson, Električni jezdec, Moja Afrika). Okej, tudi na začetku 20. stoletja ni odraščal, prav narobe - čas, ki ga film tako nostalgično, osebno, doživeto in mojstrsko popisuje, presega Redfordov individualni spomin, zato bi lahko povsem upravičeno rekli, da pripoveduje prav o časih, ki se jih spominjajo le še filmi. In kaj je večje mojstrstvo - osebno pripovedovati o stvareh, ki so se ti res zgodile (le koga to sploh zanima?), ali osebno pripovedovati o stvareh, ki se ti niso nikoli zgodile in ki presegajo tvoj individualni spomin? Solze v filmu Reka poje mi so na strani stvari, ki se jih nihče več ne spominja, le še film, ta najbolj osebna izmed brezosebnih stvari.

Več na www.mladina.si/dvd/.