film / Kriki in šepetanja

Ob koncu novembra je studio DreamWorks sporočil, da za film Muenchen, ki ga je posnel Steven Spielberg, ne bo nobenih novinarskih projekcij, nobenih tiskovnih konferenc in nobene uradne, slavnostne premiere. Spielberg ne bo dajal intervjujev - niti medijskim gigantom, kakršna sta New York Times in Los Angeles Times. Nada! Še več: film ne bo deležen reklamne kampanje za Oskarja. In pika.

Zelo čudno sporočilo za javnost - in obenem zelo unikatno in zelo učinkovito reklamno sporočilo. In ker je ni čez reklamo, ki reklamira samo sebe, ne preseneča, da je postalo sporočilo, da Muenchen ne bo imel tradicionalne reklamne kampanje, najboljša reklama za Muenchen. Ne spontano, se razume - to sporočilo je bilo tako tempirano. Recimo, da film ne bo imel klasične reklame, pa bodo vsi pisali le še o tem, da film ne bo imel klasične reklame! Film, ki noče reklame, je "dobra zgodba". To, da ne bo klasične reklame, je bila vrhunska marketinška kljuka. Reakcija medijev je bila predvidljiva. Tudi rezultat je bil predvidljiv: vsi bodo hoteli videti Spielbergov film, ki noče reklame.

A po drugi strani, odsotnost klasične reklame kot reklamni koncept si lahko privošči le Spielberg: rečeš Spielberg - in ljudje pridejo. Spielberg je tako prepoznaven in tako preizkušen, da ne potrebuje reklame. Ljudi moraš le opozoriti, da njegov novi film ne bo imel reklame. Koncept reklame, ki temelji na odsotnosti reklame, je v popolni rimi s Spielbergovim trademarkom, obenem pa tudi s samo zgodbo, ki jo popisuje film. In film popisuje zelo dobro znano, resnično, travmatično, prelomno zgodbo, pač zgodbo o tem,

* kako so palestinski teroristi leta 1972 na olimpijskih igrah v Muenchnu ubili enajst izraelskih športnikov,

* kako je Izrael potem "neuradno" lansiral "operaacijo Božji srd" in organiziral tajni, elitni eksekucijski vod, ki je te - neposredno ali pa le posredno vpletene - teroriste drugega za drugim, v različnih državah, v različnih časovnih obdobjih in na različne načine, likvidiral

* in kako so eksekutorji za sabo pustili tudi "kolateralno škodo" (ubili so tudi napačne, povsem nedolžne ljudi).

Aha. Spielberg hoče očitno reči: glejte, obdelujem zelo občutljivo, vnetljivo, kontroverzno, eksplozivno temo, bližnjevzhodno rano, ki je še vedno odprta, konflikt med Palestinci in Izraelom, ki še vedno vre, toda v to grem s čistimi nameni - reklame, napihovanje, pomp in potegovanje za nagrade bi mojo misijo le kompromitirale in umazale! Ne gre mi za denar, ampak za spravo! To ni komercialni film, ampak "moja molitev za mir". Spielberg torej ne nastopa kot h'woodski oportunist, ki skuša vnovčiti palestinsko-izraelsko kalvarijo, ampak kot posebni sel, kot mirovni posrednik. Muenchen, posnet po knjigi Vengeance (George Jonas), ki je pred tem že navdihnila TV epos Sword of Gideon (1986) in oskarjevski dokumentarec One Day in September (1999), ni le film, ampak Roadmap. Ergo: če je hotel pokazati, da so njegovi nameni čisti, je moral pokazati, da nima nobenih komercialnih, materialnih interesov - in dalje, če je hotel pokazati, da nima nobenih komercialnih, materialnih interesov, se je moral javno odreči tradicionalnemu marketingu in kampanji za Oskarja.

Kar vas pripelje do vprašanja: mar ni vse skupaj - ves ta "paket" - čisti oskarjevski material? Če malce bolje pomislite, je nekaj podobnega storil Mel Gibson, ko je posnel Trpljenje Jezusa Kristusa in se potem odrekel reklamni kampanji za Oskarja. Gibson je naredil vse, da bi pokazal čistost in neoporečnost svojih namenov (film je posnel s svojim denarjem, v nekomercialnih "mrtvih" jezikih ipd.), toda ko se je kampanji za Oskarja odrekel in s tem namignil, da Jezusovega trpljenja ni posnel zaradi nagrad, so mu člani Akademije z veseljem ustregli: Trpljenje ni dobilo niti Oskarja niti nominacije. Bolje rečeno: Gibsonu, ki je Oskarja sicer hotel, toda pod pogojem, da člani Akademije sami "spregledajo" njegovo veličino (to je ultimativna zmaga, ultimativno priznanje, ultimativno poveličanje), finta ni uspela. Iz dveh razlogov. Prvič, film je bil dojet kot himna krščanskemu fundamentalizmu - kot pa vemo, je večina članov Akademije liberalno nastrojena, tako da v krščanskem fundamentalizmu ni videla ravno primernega odgovora na islamski fundamentalizem. In drugič, del judovske skupnosti je film obsodil, bolje rečeno - obtožil ga je antisemitizma. Tudi Spielberg hoče Oskarja - sicer ne bi rekel, da ga noče. In sicer ne bi filma v Ameriki štartal 23. decembra - zadnji trenutek, da se še kvalificira za letošnjo oskarjevsko dirko. Toda Spielberg ni Gibson: prvič, Spielberg je Jud, ki je posnel Schindlerjev seznam, drugič, Spielberg ni fundamentalist, ampak liberalno nastrojeni Hollywoodčan (na "partijski liniji" Akademije), in tretjič, Spielberg nima očeta, ki bi - tako kot Gibsonov oče - tik pred štartom filma oznanil, da nacistični Holokavst ni obstajal in da je le judovska izmišljotina.

In vendar se je Spielbergu zgodilo natanko to: del judovske skupnosti v Ameriki je pozval k bojkotu filma, izraelski konzul v Los Angelesu je film ostro obsodil, Mossad je ponorel, proizraelski lobiji so odprli ogenj. Spielberg hoče, da se Izrael izbriše z zemljevida sveta! Pogled na izraelsko-palestinski konflikt skuša moralno uravnotežiti, kar je nesprejemljivo - teroristi so teroristi in Izraelci imajo pravico do samoobrambe! Izraelski boj s Palestinci prikazuje kot maščevanje, kot retaliacijo! Palestinske teroriste humanizira, s čimer humanizira in relativizira tudi njihova dejanja! Ne razume, da je teroristični napad na izraelske športnike povsem spremenil pogled na terorizem, ki se ga ljudje prej sploh niso zavedali! Ali kot pravi David Kimche, nekdanji mossadovec: "To, kar smo storili, ni imelo nobene zveze z maščevanjem - s tem smo hoteli le preprečiti naslednje teroristične napade na nedolžne ljudi." To že nekaj let ponavlja tudi Bush, toda Spielberg te logike ne sprejme: ker je politika retaliacije nesmiselna in pogubna, ker izraelske - in bushevske - metode sprožajo le nove vale nasilja, ker je Izrael - tako kot Amerika - s tem kompromitiral svoje lastne vrednote. To, kar se je začelo leta 1972, še vedno traja. Muenchen je kritika Busheve vojne proti terorju, doktrine o preventivnih udarcih in politike retaliacije.

Čas tveganih filmov

Nič, vse to, kar se dogaja z Muenchnom, je le signal, da smo sredi oskarjevskega obdobja, sredi h'woodskega "veselega decembra" - sredi časa, ko Hollywood lansira vse tiste filme, za katere misli, da so oskarjevski material. Saj veste, "resne", "zrele", "osveščene", "sofisticirane", "problemske", "tvegane" filme. Filme z robom. Filme, ki niso le entertainment. Filme, ki so tudi sporočila. Ne da so ta sporočila ravno dolga in globoka, toda hej, živimo v času smsov in e-mejlov, ki so sporočila drastično skrajšala, tako da ni nobenega razloga za preplah. Tak je trend. "Veseli december" je čas h'woodskih smsov in e-mejlov. Čas, ko skušajo biti h'woodski filmi bolj "avtentični" kot sicer. Pa ne le filmi - vsi skušajo biti bolj "avtentični" kot sicer. Tudi zvezdniki. Da so "avtentični", veste po tem, da so se za svoje vloge povsem transformirali, hočem reči - da so se odrekli glamurju. Svojemu imidžu. Da so se za lik, ki ga igrajo, dobesedno žrtvovali. Svoj fizični izgled spačijo. Nočejo biti več čisti, snažni, zglancani, perfektni in estetski, ampak se namerno - in prostovoljno - pogršajo. Tvegajo. V imenu umetnosti. V imenu "avtentičnosti". H'woodski "veseli december" je čas, ko Hollywood lepoto zamrzne. In ko grdota izgleda kot obljubljena dežela. Kot veste, je bilo nekoč drugače - zvezdniki so v dobrih starih časih Oskarje pobirali, ne da bi se kaj dosti spreminjali. V svojem novem filmu so izgledali tako kot v prejšnjem. V prejšnjem tako kot v predprejšnjem. In tako dalje. Clark Gable je bil vedno Clark Gable. Grace Kelly je bila vedno Grace Kelly. Gary Cooper je bil vedno Gary Cooper. Katherine Hepburn je bila vedno Katherine Hepburn. Spencer Tracy je bil vedno Spencer Tracy. Okej, enkrat je bil brez roke, toda to ga ni spremenilo. Še vedno je bil prepoznaven na prvi pogled. In seveda, tudi John Wayne je bil vedno John Wayne, toda Oskarja za glavno moško vlogo je dobil šele leta 1969 (Pravi pogum), ko je starim časom rok trajanja že potekel in ko je Hollywood prešel v novo fazo - Oskarja je dobil prav zato, ker je tolikokrat igral Johna Waynea. In kakopak zato, ker je imel čez eno oko prevezo. Hja, John Wayne se je bil voljan transformirati le toliko - dlje od ščitka za oko ni hotel. Nekaj let kasneje ščitek za oko ni več zadoščal - na sceno so prišli igralci, ki so se za vsako vlogo notranje povsem transformirali, in akcenti. Meryl Streep je poskrbela za sintezo obojega: notranjo transformacijo je vedno začinila z akcentom. Poljskim, angleškim, avstralskim, danskim - oskarjevskim materialom.

Toda danes akcent ne zadošča več. Potrebne so bolj radikalne transformacije. Da o tem ni več nobenega dvoma, potrjujejo nekateri oskarjevski favoriti letošnjega "veselega decembra": George Clooney se je zredil za 18 kilogramov, da bi lahko v filmu Syriana igral agenta CIE, ki se znajde sredi vojne za nafto in "vojne proti terorju"... Philip Seymour Hoffman je shujšal za 20 kilogramov, da bi lahko v filmu Capote igral kontroverznega ameriškega pisatelja Trumana Capotea... Felicity Huffman si je nataknila penis, da bi lahko v filmu Transamerica igrala transseksualca, ki tik pred operacijo ugotovi, da je spočel otroka... Cillian Murphy pa se je povsem zdepiliral, da bi lahko v filmu Breakfast on Pluto igral kabaretnega transvestita, ki ga je v resnici spočel duhovnik. In gršanje se izplača - Charlize Theron bi lahko o tem posnela film. In Robert De Niro tudi. H'woodski "veseli december" je čas, ko lepota obljublja denar, grdota pa nagrade. In ko je grdo "avtentično", "avtentično" pa grdo.

Z eno besedo: "avtentičnost" je tvegana. Film o transseksualcu, ki je spočel otroka, še preden je postal ženska, je tvegan. Film o transvestitu, ki ga je spočel duhovnik, je tvegan. Film o pisatelju, ki je bil gej in ki se je "intimno" zbližal z dvema na smrt obsojenima morilcema, da bi ju lahko literarno ovekovečil, je tvegan. In tudi film o tem, kako Amerika manipulira z nafto, Bližnjim vzhodom in "vojno proti terorju", je tvegan. Zato nujno potrebuje zvezdnika, ki se zredi za 18 kilogramov. Ker je to dobra marketinška kljuka. Ker je to kljuka, na katero lahko obesijo veliko spontane, brezplačne publicitete. Ker imajo mediji potem o čem pisati in poročati. Da javnosti preveč ne vznemirjaš ali pa odvračaš, je še vedno bolje, da daš poudarek zvezdniku, ki se je za svojo vlogo zredil za 18 kilogramov, ne pa nafti, ameriški zunanji politiki, "vojni proti terorju" in agoniji - oh, in veliki fizični transformaciji, "gršanju" - Bližnjega vzhoda. Če si posnel "tvegan" film, potem potrebuješ veliko by-passov, da bi pritegnil publiko, ki te je s takim užitkom konzumirala, ko si tehtal 18 kilogramov manj (ali pa ko si jo osvajal z Vojno svetov, Indiano Jonesom in Jurskim parkom). Bolj ko se zvezdnik zredi, več tvega. Bolj ko tvega, večja je kljuka. In večja, ko je kljuka, bolj izgleda "avtentično". Spielberg izgleda tako avtentično, da ga hočejo križati.

A po drugi strani, tudi Orson Welles je to stalno počel. Jasno, pred mnogimi, davnimi leti, še preden je Hollywood izumil "veseli december" - stalno se je transformiral, deformiral, gršal, maličil, krotovičil. Do neprepoznavnosti. Še huje: do samoparodije. V Državljanu Kaneu se je groteskno postaral - v Dotiku zla se je groteskno napihnil. Toda tega ni počel zato, ker bi hotel ujeti kako "avtentičnost", ampak preprosto zato, ker je imel rad maske, krinke, proteze, umetne nosove, make-up eksces. Kot klovn. Welles je izgledal kot karikatura h'woodskih zvezdnikov in h'woodskih filmov, ki v času "veselega decembra" lovijo "avtentičnost". Sama avtentičnost kakopak nima od tega nič. Specifično: Aileen Wuornos, serijska morilka, ni imela nič od tega, da jo je v Pošasti igrala Charlize Theron - že pred tem so jo namreč usmrtili. Je Charlize Theron tvegala? Vsekakor - predvsem to, da bo izgledala kot svoja lastna karikatura. Ko pride "veseli december", se zvezdniki groteskno transformirajo, deformirajo, gršajo, maličijo in krotovičijo, in heh, če je treba, se prelevijo v pošasti, v scum of the earth, toda potem so kljub temu v vsakem prizoru, vsakem kadru in vsakem velikem planu vedno najbolj pametni. Ironično, nihče v filmu ni nikoli pametnejši od zvezdnika, ki si nabije preveč mesa in preveč make-upa. Še celo ko igra izmeček, scum of the earth, hoče, da ga ljubite, ne pa sovražite. Nelagodnost je najbolj negativna emocija, ki vam jo tolerira, medtem ko skuša s svojo levitvijo spremeniti svet. H'woodski "veseli december" je čas, ko hočejo zvezdniki pokazati, da niso le lepi, ampak da tudi mislijo, toda ironično - mislijo lahko šele, ko so grdi. Ko se torej transformirajo v nekaj "tveganega".

In tako je tudi Spielberg prišel s svojim "tveganim" filmom - december je pač čas "tveganih" filmov. Če decembra ne prideš s "tveganim" filmom, ne pritegneš pozornosti, obenem pa letiš pod oskarjevskim radarjem. In seveda: če hočeš v tem predoskarjevskem stampedu pritegniti pozornost, potem ne smeš kričati, ampak moraš šepetati. Zato se je Spielberg odločil za šepet - za odsotnost klasičnega marketinga.