Meseno poželenje + Mračne navade
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljujeta dva kulta filma Pedra Almodovarja
Če prostitutka rodi sina, ki mu je ime Victor, potem obstajata le dve možnosti. Prvič, da se mu je vse, kar se mu ima namen zgoditi, že zgodilo - vse ostalo bo le še antiklimaks. In drugič, da bo njegovo življenje eno samo nezadržno, patološko stopnjevanje te izhodiščne situacije, te mračne, ironične, groteskne "usode". Victor bo Victor le v imenu. Dvajset let kasneje ga igra Liberto Rabal, klon Antonia Banderasa, nekdanje maskote seksualnih fars Pedra Almodovarja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Če prostitutka rodi sina, ki mu je ime Victor, potem obstajata le dve možnosti. Prvič, da se mu je vse, kar se mu ima namen zgoditi, že zgodilo - vse ostalo bo le še antiklimaks. In drugič, da bo njegovo življenje eno samo nezadržno, patološko stopnjevanje te izhodiščne situacije, te mračne, ironične, groteskne "usode". Victor bo Victor le v imenu. Dvajset let kasneje ga igra Liberto Rabal, klon Antonia Banderasa, nekdanje maskote seksualnih fars Pedra Almodovarja.
Jasno, v Mesenem poželenju (Carne tremula, 1998), posnetem po kriminalki britanske pisateljice Ruth Rendell, Almodovar ni mogel angažirati Banderasa. Pa ne zato, ker ga ne bi mogel dobiti, ampak zato, ker je preveč znan in preveč samoumeven. Almodovar tokrat ne potrebuje zvezdniškega obraza, pač pa banano, suckerja, nekoga, ki ni nad svojo usodo, ampak pod njo. Njena marioneta. Taki tipi so v dobrih starih filmih noir - a la Poštar zmeraj zvoni dvakrat in Dvojno zavarovanje - vedno končali na električnem stolu. Kot da jim je bilo tedaj kaj bolj jasno. Ko ga srečamo, raznaša pice. Luzerji v filmih noir so vedno naredili napako, ko so se zatrapali v kako bejbo. Niso se mogli upreti, oh, pa čeprav so vnaprej vedeli, da je bejba "problem na dveh nogah". Ali kot je dahnil Humphrey Bogart v Velikem snu (1946): "She was worth a stare - she was trouble." Victor se ledrasto zatrapa v Eleno, seksi, magnetno italijansko džankico (Francesca Neri), ki jo sname - oh, tipično - v nočnem baru. Jep, trouble. Ko jo potem enkrat - za njima je le en koitus - burno peca, namreč privihrata dva policaja, zapiti, pretepaški, ljubosumni Sancho (Jose Sancho) in David (Javier Bardem), ki tole malce bolj divje osvajanje razumeta kot spolno nadlegovanje, pri čemer se nehote sproži pištola, krogla zadene in paralizira policaja Davida, v arestu pa pristane Victor. Ko se iz aresta vrne, ugotovi, da je David med tem postal premožen, hiperseksi zvezdnik invalidske košarke, Elena, ki je mamila obesila na klin in se prepustila vodenju otroškega centra, pa njegova žena. Šit. Victor kani udarec kakopak vrniti. Z eno besedo, maščevati se hoče naključju, toda naključja se tedaj šele začnejo. Meseno poželenje je študija maščevanja, ki je najbolj seksi tedaj, ko je servirano hladno.
Mračne navade (Entre tinieblas, 1983), drugi film s tokratnega double-billa, pa so komedija, v kateri se barska pevka (Cristina Sanchez Pascual) pred zakonom zateče v samostan, ki je poln veselih nun (Carmen Maura, Julieta Serrano, Marisa Paredes itd.), norih na LSD, porniče in lezbični stres. Hvaljen Jezus!
Več na www.mladina.si/dvd/.
