Gora je stara

Ameriška naftna družba Connex je na tem, da se združi z manjšo naftno družbo Killen, ki je dobila koncesijo za kazahstanska naftna polja. Ker pričakujejo, da mediji in javnost tej združitvi ne bodo naklonjeni, angažirajo mogočno, dobro naoljeno PR agencijo, ki naj bi medije in javnost zmehčala. Šef te agencije je Dean Whiting (Christopher Plummer), stari manipulator, ki je obenem tudi član “Komiteja za osvoboditev Irana” in člen v zaroti, s katero skušajo destabilizirati zalivski emirat, ki je sredi preobrazbe. Stari emir je šel, nasledil ga je njegov starejši sin, princ Nasir (Alexander Siddig), ki pa nafte noče več prodajati na star način, pod ceno in pod prisilo, ampak jo hoče prepustiti najboljšemu ponudniku - Kitajski. Njegov svetovalec, Bryan Woodman (Matt Damon), sicer naftni insider, ima prav, ko namigne, da bo Nasir zelo verjetno “naslednji Mossadeq” - še ena žrtev političnega puča, ki ga bo zrežirala CIA. In res, ameriškega naftnega giganta vse skupaj tako razbesni, da začne pakirati atentat na princa Nasirja - če bi namreč Nasir padel, bi ga nasledil njegov mlajši brat Meshal, ki je bolj vodljiv in ki bi nafto brez posebnih pogojev prepustil Connexu. CIA pošlje tako v akcijo, na Bližnji vzhod, svojega agenta, Boba Barnesa (George Clooney), ki mu nadrejeni pred odhodom “razkrijejo”, da Nasir sponzorira teroriste in da ga je treba zato odstraniti. Ko se mu zazdi, da je zgodba o tem, da je Nasir povezan al-Kajdo, le blef, in da vse skupaj smrdi le po nafti, na lastni koži doživi Abu Grajb. Da mu gre pri tem za nohte, je le evfemizem. Medtem se Wasim (Mazhar Munir), pakistanski imigrant, ki je na Connexovem naftnem polju v emiratu izgubil službo, pridruži islamskim fundamentalistom, ki načrtujejo samomorilski napad na Connexov obrat.

Tako se zavrti Syriana, kalejdoskopski politični triler, ki ga je posnel Stephen Gaghan, scenarist Preprodajalcev, onega drugega velikega kalejdoskopskega političnega trilerja, producirala pa George Clooney in Steven Soderbergh. Syriana je za razliko od večine sodobnih filmov čudovito kompleksna - velika slika sodobne geopolitike, ki je mediji zlepa ne potegnejo skupaj. Syriana, v resnici sinonim za Bližnji vzhod, kot si ga predstavlja Bush, poveže vse točke: naftna polja na Bližnjem vzhodu in Kaspijskem bazenu, teksaške naftne družbe, vojno proti terorju, tajne službe, Washington, torturo, imperialne fantazije, boj za nafto, politično izsiljevanje, korporativno aroganco, redizajn Bližnjega vzhoda in strah pred Kitajci. Ničesar ne zamolči. In ničesar ne pusti za naslednjič - za sequel. Ne ustavi se, ampak gre do konca. V vseh točkah. Ameriške nafte družbe so tam zato, da korigirajo napačne odločitve naftnih emiratov - islamski fundamentalisti so tam zato, da korigirajo napačne odločitve ameriških naftnih družb. Syriana je tako lucidna, tako napeta in tako dobro informirana, da bi jo New York Times lahko serializiral - saj veste, namesto opravičila za vsa napačna poročila svojih novinarjev. Syriana izgleda kot film, ki se je posnel sam.

Toda ironično, Syriana je pri oskarjevskih nominacijah povsem izvisela. Ali natančneje, pobrala je le dve nominaciji - za scenarij (Stephen Gaghan) in stransko moško vlogo (Clooney). Jasno, Clooney nominacije ni dobil zato, ker nastopa v kontroverznem filmu, ampak zato, ker se je za vlogo agenta Boba Barnesa hudo zredil in transformiral - to je Hollywoodu in še posebej članom Akademije vedno všeč. Vedno padejo na igralca ali pa igralko, ki se za film žrtvuje. In spet jih je očitno “ganila” transformacija, pa četudi je res, da se je Clooney tako zelo zredil le zato, ker ni hotel izgledati kot seks simbol - ne v tem filmu. Syriana ni Ocean's 11. Toda to je bilo vse - dve nominaciji za pomembni, kontroverzni, tipični oskarjevski material. Drugi filmi so bili očitno bolj sprejemljivi.

* Gora Brokeback - zgodba o dveh zaljubljenih kavbojih, dedičih mnogih zaljubljenih kavbojev iz premnogih starih vesternov, ki svojih romanc niso pokonzumirali - je pobrala 8 nominacij. Tudi za film, režijo (Ang Lee), scenarij in skoraj vse igralske kategorije (Heath Ledger, Jake Gyllenhaal, Michelle Williams).

* Film Lahko noč in srečno - zgodba o tem, kako je TV voditelj Edward R. Murrow v svoji oddaji obračunal s senatorjem Joejem McCarthyjem, histeričnim lovcem na komuniste, ki da so se infiltrirali v Ameriko, Belo hišo in Hollywood - je snel 6 nominacij. Tudi za film, režijo (George Clooney), scenarij (spet Clooney) in glavno moško vlogo (David Strathairn).

* Crash - zgodba o medrasnih napetostih, ki jih prometna nesreča le še naelektri in napihne - je prav tako snel 6 nominacij. Tudi za film, režijo (Paul Haggis), scenarij in stransko moško vlogo (Matt Dillon).

* Capote - zgodba o tem, kako je ameriški pisatelj Truman Capote, po malem gej, kar pa je tu nekaj povsem perifernega, pisal svoj “veliki ameriški roman” o dveh sociopatskih morilcih - je dobil 5 nominacij. Tudi za film, režijo (Bennett Miller), scenarij ter za glavno moško (Philip Seymour Hoffman) in stransko žensko vlogo (Catherine Keener).

* Munchen - zgodba o izraelskem lovu na palestinske teroriste, ki so leta 1972 na olimpijskih igrah ugrabili in pobili 11 izraelskih športnikov - je prav tako dobila 5 nominacij. Tudi za film, režijo (Steven Spielberg) in scenarij.

To so zmagovalci. In po letu 1981 se je prvič zgodilo, da je nominiranih vseh 5 režiserjev filmov, ki so nominirani za najboljši film. V zadnjih petindvajsetih letih se je namreč redno dogajalo, da so bili za režijo nominirani režiserji, čigar filmov ni bilo med nominiranci za najboljši film. Okej, Gejša, zgodba o punci, ki jo pred II. svetovno vojno prodajo za gejšo, je tudi pobrala 6 nominacij, toda le v tehničnih kategorijah - kostumi, scenografija, kamera in take reči. Kar je tipično za h'woodske filme, ki se dogajajo v eksotičnih deželah in eksotičnih preteklostih - iz vse te eksotike potegnejo le barve, kostume, razglednice. In okej, Walk the Line, biografija country giganta Johnnyja Casha, je snela 5 nominacij, tudi za obe glavni vlogi (Joaquin Phoenix & Reese Witherspoon), ne pa za film in režijo. Da se film Walk the Line ni uvrstil v dirko za glavnega Oskarja, je mnoge presenetilo, to pa zato, ker je Hollywood v oskarjevskem času še posebej nor prav na mjuzikle in biografije muzikantov (oh, ali pa pianistov, matematikov in drugih “čudovitih umov”), ki jim po debaklu uspe comeback. Kar je potrdil tudi lani - z Rayem. Še bolj pa pred nekaj leti s Chicagom. Toda en Ray je bil očitno dovolj.

Kontroverzna preteklost

In kaj je pri letošnjih nominacijah - pri letošnjem h'woodskem merjenju cajtgajsta - najbolj presenetljivo?

* Da je nominacijo za glavno moško vlogo pobral tudi Terrence Howard - v filmu Hustle & Flow igra zvodnika, ki hoče postati hip-hop zvezdnik. Točno, Howarda ni pred razglasitvijo nominacij nihče omenjal. Malega, nizkobudžetnega filma, v katerem nastopa, tudi ne. Stavnice ju niso zaznale. Karikirano rečeno: igralec, za katerega ni še nihče slišal, je dobil nominacijo za nastop v filmu, za katerega ni še nihče slišal. A po drugi strani: ker Hollywood, ki se običajno napihuje z makrobudžetnimi blockbusterji, zelo rad slavi male, prezrte, prisrčne, mikrobudžetne filme, to niti ni ravno presenetljivo. Nepresenetljivo presenečenje.

* Da je nominacijo za stransko žensko vlogo dobila tudi Amy Adams - v filmu Junebug igra nosečnico z ameriškega Juga, ki za razliko od drugih družinskih članov navdušeno in že kar evforično sprejme svojo novo svakinjo s sofisticiranega, liberalnega Severa (specifično, igra bejbo, ki je iz “rdeče države”, voli pa demokrate). Isti štos kot pri filmu Hustle & Flow - igralka, za katero ni še nihče slišal, je dobila nominacijo za nastop v filmu, za katerega ni še nihče slišal. Hja, in spet smo pri Hollywoodu in njegovi nesebični ljubezni do malih filmov. Še eno nepresenetljivo presenečenje.

* Da je dve igralski nominaciji snel tudi film North Country - Charlize Theron in Frances McDormand igrata žrtvi sistematičnega spolnega nasilja in spolne diskriminacije v minnesotskem rudniku železa. Jasno, punci se korporaciji upreta - s tožbo. Spet gre za mali, tihi, poceni film, ki se je “izgubil”. In spet nominaciji nista ravno presenetljivi: Hollywood, ki slovi po brezvestnem popkornu, zelo rad slavi “inspirativne” filme - filme z vestjo. Še posebej rad pa časti filme o fleksibilnih ženskah, ki se uprejo nepravičnemu, skorumpiranemu, šovinističnemu, nefleksibilnemu sistemu (Norma Rae, Silkwood, Erin Brockovich). Mhm, spet le nepresenetljivo presenečenje.

* Da je George Clooney dobil kar tri nominacije. Za režijo, scenarij in stransko vlogo. A po drugi strani: ko se h'woodski zvezdnik prelevi v režiserja oz. auteurja, to njegovi kolegi vedno bogato nagradijo. Igralci so med člani Akademije pač v večini - in taki trenutki so lepa priložnost, da tudi z glasovanjem poudarijo, da so igralci več kot le igralci, da so potemtakem prav igralci tisti, ki v resnici naredijo film. In kot veste, so Roberta Redforda (Navadni ljudje), Kevina Costnerja (Pleše z volkovi), Clinta Eastwooda (Neoproščeno, Punčka za milijon dolarjev) in Mela Gibsona (Pogumno srce) nagradili z glavnim Oskarjem. Clooney glavnega Oskarja letos verjetno ne bo dobil, toda kljub temu bo lahko rekel, da je bil bogato nagrajen. Je bil pa res že skrajni čas, da je po dveh konzervativcih (Costner, Gibson) in libertariancu (Eastwood) spet bogato nagrajen liberalec. Še toliko bolj, ker je prav Clooney trenutno poster boy h'woodskega liberalizma. Oba filma, Syriana in Lahko noč in srečno, sta liberalni kritiki Busheve politike, sam Clooney pa je zaradi svojega protivojnega aktivizma že lep čas glavna tarča probushevske TV mreže Fox News, ki bi se lahko povsem mirno preimenovala v McCarthy TV.

* Da se je med petimi glavnimi nominiranci znašel Crash. Specifično: na njegovem mestu so mnogi pričakovali kak drug film, recimo Senco preteklosti, Cronenbergov obračun z ameriškim nasiljem in ameriško fasciniranostjo z nasiljem, Zvestega vrtnarja, ekranizacijo Le Carrejevega obračuna z farmacevtsko industrijo in njenim zlorabljanjem Tretjega sveta, Match Point, po dolgem času spet slavljeni film Woodyja Allena, ljubljenca Akademije, njenega totalnega auteurja (režiser + scenarist + igralec), ali pa King Konga. Toda hej, King Kong je primer dragega blockbusterja, ki ni dovolj zaslužil, kar mu ni v čast - in ko pride čas Oskarjev, so člani Akademije zelo kapriciozni.

* Da je nominacijo za tujejezični film prvič pobral palestinski film (Raj danes). Kar pa spet ni ravno presenetljivo: Hollywood si že tradicionalno zelo rad čestita za širino in prepoznavanje svetovnih žarišč.

* Da se je v igro vrnil Munchen. Kar je treba razumeti dobesedno: Spielberg je resda oznanil, da se z Munchnom ne bo boril za Oskarja, da tega filma torej ni posnel zaradi nagrad, ampak zaradi vesti, toda Munchen se je kljub temu znašel v igri - med favoriti. Potem pa je iz igre na lepem izpadel. Iz treh razlogov: prvič, ker ni postal hit, drugič, ker je kritike in javnost preveč burno razdelil, in tretjič, ker ga je studio Universal preprosto zavrgel, bolje rečeno, v igro za Oskarje ga ni rinil, to pa zato, ker je Spielberg najavil, da bo svoj DreamWorks, ki je do sedaj delal v španoviji s studiem Universal, preselil drugam. Toda Spielberg je Spielberg, ljubljenec Akademije, bolje rečeno - če je Hollywood v finančni krizi, ga lahko Spielberg lastnoročno reši. S hitom ali dvema. In če je Hollywood v psihični krizi, ga lahko Spielberg spet lastnoročno reši. S Schindlerjevim seznamom ali dvema.

* Da je največ nominacij - in s tem tudi najvišji položaj na stavnicah - dobila Gora Brokeback, film o dveh zaljubljenih gejih. Film o gejevski ljubezni ni bil še nikoli glavni oskarjevski favorit - in tudi Oskarja še ni dobil. Niti blizu ni še bil. Le kako bi bil? Hollywood namreč ne snema filmov o gejevski ljubezni. Je pa res, da je Hollywood vedno simpatiziral s kavboji, med katerimi je bilo nekaj več. Lahko bi jih naštevali v nedogled. Iskreno rečeno, bolj homosocialnega žanra od vesterna ni. Vestern je vedno kar klical po samorazkritju.

Z eno besedo: letošnje nominacije so postregle s samimi nepresenetljivimi presenečenji. Najbolj presenetljivo presenečenje je zato kljub vsemu prav to, da so izključili in praktično zavrgli Syriano, morda najbolj kontroverzen film leta. Ne rečem, tudi filmi, ki se bodo borili za glavne Oskarje, so kontroverzni, toda dogajajo se v preteklosti: Munchen v sedemdesetih, Capote v šestdesetih, Lahko noč in srečno v petdesetih, Gora Brokeback pa se začne leta 1963 (in se potem raztegne tja do začetka osemdesetih). Syriana se dogaja danes, Hollywood pa ima najraje kontroverznost v preteklosti. Ne pozabite, da se je večina filmov, kontroverznih ali ne, ki so osvojili glavnega Oskarja, dogajala v varni preteklosti: Ognjene kočije (1982) leta 1924, Gandi (1983) v tridesetih in štiridesetih, Amadeus (1984) v 18. stoletju, Moja Afrika (1985) na začetku 20. stoletja, Vod smrti (1986) v času vietnamske vojne, Poslednji kitajski cesar (1987) na začetku 20. stoletja, Šofer gospodične Daisy (1989) v štiridesetih, Pleše z volkovi (1990) v času divjega zahoda, Neoproščeno (1992) prav tako, Schindlerjev seznam (1993) med II. svetovno vojno, Forrest Gump (1994) v šestdesetih, Pogumno srce (1995) v 13. stoletju, Angleški pacient (1996) med II. svetovno vojno, Titanik (1997) leta 1912, Zaljubljeni Shakespeare (1998) ob koncu 16. stoletja, Gladiator (2000) v času starega Rima, Čudoviti um (2001) v petdesetih, Chicago (2002) v dvajsetih, tretji Gospodar prstanov (2003) pa v srednjem svetu. Ha.

Hollywood torej ljubi kontroverzne teme, toda le pod pogojem, da so postavljene v nenevarno in nekontroverzno preteklost. Hollywood je pri nominacijah kontroverzne filme najbolj sistematično izključeval prav sredi petdesetih, ki jih popisuje film Lahko noč in srečno in ki je primerljiv za današnjim časom (vojna proti komunizmu, histerija, napihovanje patriotizma, zastraševanje opozicije ipd.). Vzemite le leto 1955, ko so izviseli vsi kontroverzni filmi - Upornik brez razloga, Noč lovca, Poljub smrti, Črni dan v Black Rocku, Džungla v razredu in Mož z zlato roko. Na koncu je potem zmagal Marty, črno-beli film o zaljubljenem mesarju, ki ga je Burt Lancaster produciral zato, da bi ga lahko kot “izgubo” odpisal od davkov. Ne da je bilo v resnici kaj drugače med letoma 1967 in 1974, v najbolj radikalnem in najbolj kontroverznem h'woodskem obdobju, ki je prav tako primerljivo z današnjim časom (vietnamska vojna, arogantni predsednik, protivojni revoltm zastraševanje opozicije) - kontroverzni filmi so bili sicer nominirani, včasih so celo zmagali, recimo Polnočni kavboj (1970), film o dveh zaljubljenih “kavbojih”, toda mnogi kontroverzni filmi so tisto leto ostali brez nominacije - Goli v sedlu, Divja horda, Tudi konje streljajo, mar ne?, Alicina restavracija, Medium Cool in Bob & Carol & Ted & Alice. Kar seveda pomeni, da je tudi ignoriranje Syriane le nepresenetljivo presenečenje.