hollywood do oskarjev / Celuloidna omara

Najbrž ne bo prehudo tvegano zapisati, da za nedeljskega cineasta ogled filma Brokeback Mountain nekako ne more biti povsem običajna izkušnja. Ob tem, ko na velikem zaslonu mišičasta kavboja vsaj v prvem delu precej eksplicitno veseljačita v šotoru sredi tisočerih ovac, je marsikdo verjetno čutil neko topo splošno nelagodje, locirano nekje v višini trebušne slinavke, medtem ko je kdo drug svojo lastno "moškost" skušal zakoličiti z drezanjem soseda in ne ravno najbolj slanim zabavljaštvom: skoraj zagotovo se je našel kak dezinformirani oča, ki se je čutil oropanega, saj je vendar pričakoval tipičen za oskarja nominiran vestern, kjer iz cevi namesto semenske tekočine pravoverno bruha izključno svinec. Najbežnejši ošvrk dekad prejšnjega stoletja, kot jih je zabeležil in nadgradil Hollywood, bo pokazal, da je rezultanta vseh teh nelagodij več kot razumljiva: gledalci tovrstnih kadrov preprosto niso vajeni. Zgodovina hollywoodske upodobitve homoseksualnih likov in homoseksualnosti nasploh je žal ena sama dolga zgodba o represiji, smešenju in brezprizivni demonizaciji, zato lahko še toliko topleje pozdravimo nominacijo filma, ki na filmsko platno ni ponesel zgolj ene najpretresljivejših romanc v zadnjem času, temveč tudi ostro in definitivno obsodbo zarukane redneckovske mentalitete, ki seveda ni endemična zgolj v ameriških prerijah.

Kot je prikazal sredi devetdesetih let zelo odmeven dokumentarec The Celluloid Closet, je bila ameriška filmska prestolnica gejevskim likom in praksam na samem začetku presenetljivo naklonjena. Še več, eden najstarejših filmskih zapisov sploh, testna sekvenca iz studia Thomasa Edisona, je leta 1896 s svojo rozinasto črno-belo teksturo za vedno ujela lično urejena gospoda, ki tesno objeta plešeta na melodijo violine, ki jima jo igra tretji, bradat možak s klobukom.

Na začetku zmagovite poti gibljivih slik, preden je kinomanija pronicnila v vse pore družbenega življenja, so uživali filmmakerji v svojem omejenem bazenčku marsikje še danes zavidanja vredno svobodo. Dokler podobe niso butnile ob retino najširše javnosti, je lahko Marlene Dietrich v moškem fraku povsem neovirano poljubljala neko drugo mladenko (Morocco) in v filmu Wings - torej v prvem dobitniku oskarja - je bilo čednemu mlademu vojaku dovoljeno na ustnice poljubiti svojega umirajočega prijatelja: a ko je subverzivno moč novega medija doumela katoliška cerkev, so začele carjevati škarje.

Po dolgih letih pozivov k federalni državni cenzuri je postala snežna kepa zaskrbljenih državljanov tako gromozanska, da se je bleščičasto mesto ustrašilo za svoj obstoj in precej hitro vzpostavilo sistem ekstremne avtocenzure. Od leta 1934 mu je pri tem tudi uradno nesebično pomagala katoliška Legija spodobnosti, ki je imela v sklopu nadzora nad scenariji pooblastila po hitrem postopku spremeniti besede, osebnosti in zaplete. Po kodeksu, ki si je prizadeval z jeklenim škornjem udušiti celo poljube, je bila homoseksualnost zaželena približno toliko kot sodomija. Edini vodotesni pristop je bil, da se sploh ne prikazuje - če pa slučajno že, jo je bilo treba naslikati kot nekaj, kar je vredno maksimalnega posmeha, pomilovanja in strahu. Na enem koncu spektra se je kot arhetip uveljavil The Sissy (prav nobeno naključje ni, da bi to besedo pri nas še najučinkoviteje prevedli s "pedrček"), torej poženščeno ščene, ki po eni strani ne more nikogar ogrožati, saj je upodobljeno tako, da pravzaprav sploh nima nobene prave seksualnosti, po drugi pa so se ob njem, ki je tako prijetno patetično zavzemal prostor vmes, moški počutili bolj možate in ženske bolj ženstvene.

Drugo skrajnost je seveda utelešal pristop, s katerim so vodilnega zlikovca popoprali, da je zaradi svoje namignjene homoseksualnosti deloval še bolj diabolično. Gloria Holden v Dracula's Daughter in Judith Anderson v Rebecci sta samo vrh ledene gore, v sklopu katere se pod gladino bohotijo brkate zaporniške lezbače v filmu Caged ali zavožene nevrotičarke, kot je bila Lauren Bacall v Young man With a Horn. Če gej ji bil ravno nenevaren "pedrček", je na koncu nujno umrl. Sebastiana Venabla na koncu Suddenly, Last Summer raztrgajo dečki, s katerimi je hranil svojo izopačenost; Shirley McLaine v The Children's Hour v svarilo obbinglja; Sal Mineo kot tisti pravi Rebel Without a Cause pade pod streli; sporočilo je bilo vedno znova podano jasno, glasno in brez komunikacijskih šumov: homoseksualnost je pošastna, umazana skrivnost, ki jo je moč plačati le z življenjem.

Preklet pedrski film

Seveda se je v industriji, katere vitalni del so kot režiserji, scenaristi in igralci tvorili prav geji, marsikaj izmuznilo skozi rešeto. Cenzorji niso bili (kot cenzorji ponavadi niso) na srečo nobeni raketni znanstveniki in pogosto sploh niso imeli blagega pojma, kaj natanko naj bi homoseksualnost bila in kaj ji pritiče. Veliko vprašanje, ali bi drugače recimo dopustili, da naparfumirani Peter Lorre v The Maltese Falcon v pisarni Humphreyja Bogarta maltene pofafa svojo lastno sprehajalno palico. Posebej zabavna je zgodba, ki jo sila rad pove legendarni ameriški pisatelj Gore Vidal: na snemanju Ben-Hura naj bi za namenoma homoseksualne podtone med naslovnim likom in njegovim prijateljem vedeli prav vsi razen Charltona Hestona. Medtem ko je ta emblem pravoverne, pravofukaške in pravostreljaške premočrtnosti najbolj vneto mahal z repom v scenah prepotenega kameradovstva, mu je pod Wilderjevim eksplicitnim vodstvom rimski vojskovodja s pogledi dajal jasno vedeti, kako silno rad bi ga po hitrem postopku odpeljal v grmovje. Morda najbolj ironičen je primer Rocka Hudsona, ki je nasploh redno cvetel v vlogah neprekosljivih hetero fukačev, v Pillow Talk pa je igral hetero fukača, ki igra homoseksualca, da bi razorožil Doris Day in tako najhitreje prišel v njene hlačke. Pisatelj Armistad Maupin se recimo spominja marsikaterega pikrega dovtipa, ki je bil na ta račun razdrt, ko si je film s skupino gejevskih prijateljev kasneje ogledal v Hudsonovi posebni projekcijski sobi.

Številnim subtekstom pa se ni uspelo izmuzniti skozi rešeto. Cat On a Hot Tin Roof so recimo rezali in rezali, saj cenzorji preprosto niso mogli živeti z mislijo, da bi lahko Paul Newman do svojega preminulega atletskega prijatelja čutil kakršnokoli meseno poželenje - kar je malce zagatno, glede na to, da je to nekako kompletna poanta klasične drame Tennesseeja Williamsa. The Lost Weekend, roman o spolno zmedenem alkoholiku, je postal film o pijancu, ki ima pisateljsko zaporo. The Brick Foxhole, roman o nasilju nad geji in umoru, je postal film o antisemitizmu in umoru. Iz Kubrickove klasike Spartacus je bila po hitrem postopku izvržena homoerotična scena, ko Tony Curtis kopa svojega rimskega gospodarja sira Laurencea Olivierja, ta pa mu izrazito sugestivno razlaga o razliki med "ljudmi, ki imajo raje polže, in ljudmi, ki imajo raje ostrige". Poanta njegovega govora je bila v tem, da je razlika zgolj v okusu in nikakor v morali, on pa - pomežik, pomežik! - ima enako rad polže in ostrige.

Prvi žarki odjuge so prišli iz Velike Britanije, kjer je v filmu Victim v vlogi biseksualnega junaka, ki na koncu celo ne umre, nastopil takrat zelo popularni Dirk Bogarde. V Ameriki je bila velika prelomnica drama Boys In the Band iz leta 1970. Čeprav je v njem skupina homoseksualnih mladeničev predstavljena kot pušeljc depresivnih, frfljastih, maščevalnih in samopomilovalnih kraljičen, je v času, ko je bila homoseksualnost še vedno klasificirana kot duševna bolezen, na zaslonu prvič upodobila neki trdnejši občutek tovarištva - globoke pripadnosti alternativni skupnosti -, ki je bil do tedaj za producente čista znanstvena fantastika. Cela generacija gejevskih obiskovalcev kinodvoran, ki je do tedaj dobivala izključno izolirajoča sramotilna sporočila o svojem "prekletstvu" in se je oklepala vsakega skozi neizprosno sito prebeglega namiga, pa če je bil še tako bežen, je na vodi začutila novo upanje.

Dve leti kasneje je v klasiki Cabaret Michael York igral prvi gejevski lik, ki ni imel zaradi svoje spolne usmeritve nobenih groznih življenjskih problemov, lik duhovitega in odštekanega homoseksualca pa se je zelo hitro uveljavil na polju stranskih vlog. Nadaljnji veliki korak naprej je bil celovečerec Making Love o poročenem moškem, ki na krilih občutka divje privlačnosti drugega moškega spozna, da je gej. Kvantni preskok je bilo dejstvo, da sta bila oba igralca upodobljena kot povsem normalna, zelo možata in čista kerlca, ki sta ju upodobila izrazito privlačna igralca: Harryja Hamlina in Michaela Ontkeana so vsi svetovalci rotili, naj za vraga ne sprejmeta ponudbe, saj bo to uničilo njuni karieri - in v retrospektivi bi, čeprav zasedata Michael Kuzak in šerif Truman zelo ljuba predalčka v templju vsakega navdušenega častilca zlatih nanizank iz osemdesetih let, zelo težko rekli, da niso imeli prav.

V času snemanja filma Making Love je studio zamenjal lastnika in novi je ob prvem ogledu končnega izdelka vzkipel, da je to vendar "preklet pedrski film!!!". Ko sta se začela protagonista na platnu odkrito poljubljati, je na premieri v Miamiju zavladala panika in mnogi so zapustili dvorano. Nasploh je bil Hollywood kljub novim sapicam še vedno mesto kavbojev - in to kavbojev, ki bi ob ogledu filma Brokeback Mountain streljali v platno. Osemdeseta - čas, ko se je početverila prodaja testosteronskih safari oblačil in ko sta paradni celuloidni ideal sotvorila Sylvester in Arnold, ki za poglobljeno seksualnost pravzaprav nista imela časa, ko sta bila pa vedno tako zelo zaposlena z ubijanjem - so bila dekada vsesplošnega backlasha proti krhkim pravicam, ki so si jih v sedemdesetih letih izborile številne zatirane družbene skupine. Kako primerno torej, da jih je z Alom Pacinom v glavni vlogi otvoril Cruisin', groteskna upodobitev circuita gejevskih nočnih klubov kot umazanega, morilskega grotla vsakovrstne lederdegeneracije in čistega kriminala. V času, ko je dajal Ronald Reagan jasno vedeti, da ni AIDS noben velik problem, saj vendar napada samo homote - pravzaprav v času, ko AIDS še ni bil AIDS, temveč GRID (Gay-Related Immune-Defficiency Disorder) -, je Cruisin' nakrmil latentno zebnjo dovoljšne kritične mase, da je prišlo do množičnega pretepanja homoseksualcev. "Če si videl Cruisin', potem natančno veš, kaj si zaslužiš!" naj bi bila gruča mladcev zabrusila enemu izmed pripovedovalcev v The Celluloid Closet, medtem ko so ga mikastili na tleh. Gejevski aktivisti so ostro protestirali, karieri največjega med Ali pa epizodica ni vidneje škodila.

Občutljiva družbena skupina

Čeprav so osemdeseta videla porast produkcije filmov z vsaj tangentno lezbično tematiko, se je po platnih hkrati masovno razširila uporaba besede "faggot". Enako grozljiva beseda "nigger" je bila dostopna le likom debelih smrdečih podeželskih šerifov, ki so zaradi uporabe te besede delovali samo kot še večji imbecili, s "faggotom" pa so se veselo zmerjali tako v vojaških dramah kot v najstniških komedijah - in to pogosto ne kaj bistveno manj mimogrede, kot če bi na konec stavka postavili piko. Šele devetdeseta so pomenila prvi pristni, vsebinski premik, na krilih katerega je konec koncev Tom Hanks tudi dobil oskarja za glavno moško vlogo - čeprav je v retrospektivi celo sam nakremženo priznal, da je bilo to možno predvsem zato, ker je geja igral "mali Tommy Hanks", ki pa ja ne more nikogar ogrožati.

In zdaj smo vendarle vstopili v novo tisočletje. "Brokeback Mountain je pomemben kot film, pa tudi zaradi tega, kar se okrog njega dogaja," pravi Igor Španjol, soorganizator dolgoletnega ljubljanskega Festivala gejevskega in lezbičnega filma. "Teksas iz petdesetih let je seveda metafora in je na videz precej oddaljen, v resnici pa ne tako zelo. Tudi pri nas narašča trend poročenih gejev, ki se skrivajo in sploh ne grejo niti tako daleč kot lika iz filma. Njihova spolna usmeritev zna zanje vse prehitro postati v najboljšem primeru stvar skrivnih polnočnih obiskov in raznih štrikplacov ..." Trend naj bi bil povezan s spremenjeno politično klimo v deželi - in to kljub temu, da je od volitev minilo relativno malo časa: "Geji so strašno občutljiva družbena skupina, kadar gre za zaznavanje nestrpnega ozračja. Že v tako rekoč idealnih razmerah je dovolj težko iti skozi vse faze outiranja, če pa živiš v okolju, kjer podpredsednik parlamenta javno oznani, da z gejem nikakor ne bi šel na kavo, in kjer se minister za delo na hiringu posmehne, da je vprašanje gejev vprašanje ministrstva za zdravje, potem je outiranje za marsikoga verjetno praktično nemogoče. Zelo hitro se znova uveljavijo skrivanje, tišina in druge preživetvene strategije."

Ennis Del Mar in Jack Twist sicer nista prva blockbusterska kavboja, ki občudujeta ter božata drug drugega pištole - to sta počela že Montgomery Cliff in John Ireland v Red River, le da sta njuni letošnji različici to lahko počeli odkrito in brez vsakega zatekanja v subtekst. Najpomembneje pri vsem je, da gre za prekleto dober film, ki bo s svojo nepretencioznostjo in nevsiljivostjo nedvomno naredil veliko glede senzibilizacije najširše družbe. Nobeno naključje ni, da ga je gejevska skupnost z veseljem vzela za svojega ambasadorja, ki mainstreamovskemu občinstvu ne dokazuje zgolj, da je lahko film s homoseksualno vsebino finančno uspešen, temveč tudi presunljiv in čudovit.