Nesreča

Kaj če se je Jack Nicholson zmotil? Kaj če je narobe prebral? Kaj če je namesto Gora Brokeback prebral Usodna nesreča? Kaj če se mu le zazdelo, da tam piše Usodna nesreča? Kaj če je bil tako pod vtisom tistih, ki so hoteli, da Oskarja dobi Usodna nesreča, ne pa favorizirana Gora Brokeback, da je potem na tistem listu "videl" napisano Usodna nesreča? Kaj če je to storil namerno? Saj res - kaj bi se zgodilo, če bi presenter Oskarja za najboljši film prišel na oder, stopil pred pult, odprl ovojnico, videl, da piše, "Oskarja dobi ta in ta film", in potem kljub temu za zmagovalca razglasil neki drugi film? Tisti, ki bi vedeli, da je presenter prebral napačnega zmagovalca, potemtakem predstavniki firme, ki uradno in v totalni tajnosti prešteva glasove, ne bi mogli reagirati - vsaj ne dovolj hitro. Bolje rečeno, še preden bi lahko reagirali, bi bilo že vsega konec: presenter bi Oskarja podelil, "napačni" dobitniki bi Oskarja sprejeli, jokali, skakali, blazneli in prebrali zahvalni govor, voditelj podelitve bi rekel, da je prireditve s tem konec, se poslovil, zaslišali bi orkester, zarolala bi se odjavna špica - in vsega bi bilo konec. In ko bi bilo že vsega konec, bi vsi skupaj izvedeli, da je glavnega Oskarja v resnici dobil neki drugi film. Iskreno rečeno, situacija bi bila podobna situaciji na športnih prireditvah, na katerih športnike po tekmi testirajo - saj veste, doping. Če se izkaže, da je bil zmagovalec pod vplivom nedovoljenih poživil, mu sicer vzamejo zlato medaljo in razglasijo novega zmagovalca, toda tedaj je že prepozno: vsa simbolika, vsi rituali, ves ceremonial, vsa evforija trenutka, vsa neposrednost dogodka, ves spektakel so že mimo. Vsem je jasno, da je realnost drugačna, toda realnost ne more več zasenčiti fabrikacije, lažne zmage. Pravi zmagovalec v nekem smislu ni zmagal - ker je simbolno, ritualno, ceremonialno, spektakelsko dimenzijo zmage pobral lažni zmagovalec. Podoben občutek je imela verjetno ekipa Gore Brokeback: režiserju Angu Leeju, obema scenaristoma, obema producentoma in vsem trem igralcem se je po eni strani zazdelo, da se je Jack Nicholson zmotil, po drugi strani so bili prepričani, da so oni realnost in da bodo "napako" kmalu popravili, po tretji strani pa so lahko le nemočno gledali, kako jim show - vso simboliko, ves ritual, ves ceremonial, vso evforijo trenutka, vso neposrednost dogodka, ves spektakel - krade Usodna nesreča.

Ekipa Gore Brokeback je izgledala kot realnost, ki ve, da ne bo mogla nikoli več zasenčiti fabrikacije - kot žrtev zarote. Zarote so običajno povsem transparentne. H'woodske nič manj. In tudi letošnja je bila taka - očitna, transparentna, predvidljiva. Na dolgočasen način, heh.

* Prvič: Hollywood hoče dramo, spektakel, napetost, triler, toda letošnja podelitev Oskarjev tega ni jamčila. Prej narobe - izgledalo je, kot da so letos Oskarji že vnaprej podeljeni. Da je vse že vnaprej jasno. Da je vse že vnaprej določeno. Ergo: dolgčas. Nobene tekme, nobenih presenečenj: Gora Brokeback je bila tako favorizirana, da so vsi ostali filmi izgledali le kot statisti, le kot kulisa. Specifično: praktična vsa ameriška združenja filmskih kritikov, ki jih je kar nekaj, in praktično vsa ameriška združenja filmskih profesionalcev, ki jih je prav tako kar nekaj, so Goro Brokeback razglasila za najboljši film leta. Ta predvidljivost je tudi strup - oh, in smrt - za TV ratinge, kar pomeni, da je bilo treba nekaj ukreniti: treba je bilo vnesti dramo. In res, zadnje tedne pred podelitvijo je začela vstajati Usodna nesreča - začeli so jo omenjati, poudarjati, zarotniško napihovati. Hollywood je hotel reči: ni še konec, nič ni še odločeno, tekma se šele začenja. Brez tekme - brez napetosti, brez spektakla, brez drame, brez trilerja - ni ratingov. In Akademija, ki Oskarje podeljuje, je odvisna od ratingov. Če ni ratingov, je podelitev Oskarjev s poslovnega, komercialnega vidika ogrožena. Odtod Usodna nesreča. Odtod "umetno" stopnjevanje napetosti. Toda letos ratingov, komercialnosti in spektakla, teh sinonimov za Hollywood, ni ogrožala le odsotnost tekme in napetosti, ampak tudi dejstvo, da letos med glavnimi nominiranci - med nominiranci za najboljši film - ni bilo velikih spektaklov, popularnih filmov, hitov, filmov, ki bi jih mainstream publika poznala. Med glavnimi nominiranci so bili mali, tihi, intimni, poceni filmi, ki niso rušili rekordov: Gora Brokeback, Capote, Lahko noč in srečno, Usodna nesreča. Pomislite, Usodna nesreča je stala le 6,5 milijona dolarjev. Ostali so stali le malce več. In seveda, Gora Brokeback je film o homoseksualnih kavbojih - ne ravno magnet za mainstream publiko. Okej, med nominiranci je bil tudi Spielbergov Munchen, toda praktično nihče ga ni videl - film je finančno krahnil, tako da mu tudi na Oskarjih ni bilo rešitve.

* Drugič: liberalnost ne ubije homofobije. Toda tako kot so začeli člani Akademije v zadnjih tednih pred podelitvijo kazati velike simpatije do Usodne nesreče, so začeli obenem kazati tudi velike antipatije do Gore Brokeback. Nenadoma smo lahko prebrali, da se Gora Brokeback mnogim članom Akademije gabi, da je nočejo niti gledati, da jo bodo bojkotirali in zaščitili heteroseksualne ideale. Anekdotam o tem, kako člani Akademije ne prenesejo pogleda gejevske figure veneris, ni bilo ne konca ne kraja. V tem trenutku je postalo jasno dvoje: prvič, da je Hollywood, glavno mesto liberalnosti, tudi glavno mesto homofobije, in drugič, da je Hollywood bolj "v stiku" s konzervativno Ameriko, z mindsetom republikanskih jurišnikov in fundamentalističnih pastorjev, kot si je voljan priznati. Gora Brokeback je bila na lepem v težavah. Odtod Usodna nesreča. Signal, da je nekaj narobe in da se kuha zarota, je bilo že to, da je ameriško združenje filmskih igralcev za najboljši film leta razglasilo Usodno nesrečo, medtem ko je za najboljšega igralca razglasilo igralca, ki je igral geja, toda ne tega, ki je igral gejevskega kavboja, ampak gejevskega pisatelja Trumana Capotea - Philipa Seymourja Hoffmana. Tedaj so rekli, da je Usodna nesreča zmagala zato, ker so producenti poslali dvd s filmom vsem članom tega združenja, kar se do sedaj ni dogajalo: nič, člani združenja, ameriški filmski igralci, so bili očitno nad brezplačnim dvdjem - tem kančkom pozornosti - zelo "impresionirani". Niso bili edini. Producenti Usodne nesreče namreč dvdjev niso razposlali le članom tega združenja in članom Akademije, ki odločajo o Oskarjih (o glavnem Oskarju glasujejo vsi člani Akademije!), ampak članom vseh mogočih in nemogočih filmskih združenj, vsem mogočim in nemogočim filmskim insiderjem, vsem mogočim in nemogočim filmskim profesionalcem in vsem mogočim in nemogočim filmskim kritikom, publicistom in blogistom. Vse skupaj so razposlali 130.000 dvdjev! Z eno besedo: izvedli so bučno lobistično-promocijsko agitko. Blitzkrieg. Kavboj - temelj ameriškega sna - ne more biti gej. Če že ravno je, pa nam tega ni treba priznati.

* Tretjič: člani Akademije vedo več kot drugi. Gora Brokeback je imela proti sebi več, kot se je zelo na prvi pogled. Ali bolje rečeno, proti sebi ni imela le "prikrite", latentne homofobije, ampak tudi napuh članov Akademije, teh ultimativnih poznavalcev filma. Kot rečeno, Gora Brokeback je bila zelo, zelo, zelo favorizirana. Ekstremno. Ni se reklo le, da bo dobila Oskarja, ampak da ga mora dobiti. Kar je bilo tako, kot da bi članom Akademije - tem prvakom svobode govora in svobodne volje - kdo rekel: Glasovati morate za Goro Brokeback!!! Obvezno! In tu je bil del problema, hočem reči, tu tiči eden izmed razlogov, zakaj ni zmagala Gora Brokeback: člani Akademije nočejo, da jim kdo v kaj sili... nočejo, da jim kdo vsiljuje svoje mnenje... nočejo, da jim kdo govori, kako naj glasujejo. Hej, sami se bomo odločili! Avtonomni smo! Ne bomo pustili, da bo kdo vplival na nas! O filmu vemo več kot drugi! Mi smo profiji, insiderji! In tako so se člani Akademije "sami" odločili - odtod Usodna nesreča.

* Četrtič: Gora Brokeback je bila kontroverzna, Akademija pa je letos sklenila, da ne bo kontroverzna. In to v letu, ko je za Oskarje nominirala kopico kontroverznih filmov - in ko je za voditelja podelitve Oskarjev izbrala Jona Stewarta, ultra liberalnega voditelja popularnega, kultnega Daily Showa. Toda očitno se je v zadnjem trenutku svoje liberalnosti in svoje kontroverznosti ustrašila. Za začetek, Stewart se je zadrževal. Kolikokrat je ošvrknil demokrate? Dvakrat. Pa republikance? Niti enkrat. Kolikokrat je ošvrknil Busha? Prav tako niti enkrat. Okej, ošvrknil je le podpredsednika Dicka Cheneyja, trenutno najbolj slavnega lovca na svetu ("Bjork se je preoblačila, pa jo je Cheney ustrelil"), toda hej - Cheney ima trenutno tako nizke ratinge, da bi ga celo republikanci najraje kar ustrelili. Po zadnji sondaži ga namreč podpira le 18% Američanov. Hja, le 18! Da je Sadam Husein ubil Johna F. Kennedyja, pravi več kot 18% Američanov. Kar pomeni, da Cheneyja ne podpirajo niti vsi tisti Američani, ki mislijo, da je Kennedyja ubil Sadam. Jon Stewart se obnašal tako, kot da je na republikanski konvenciji. Vse je bilo predvidljivo na dolgočasen način. Tako kot je bilo jasno, da bo Gejša, ki jo skupaj držijo le kostumi, scenografija in kamera, pobrala Oskarje za kostume, scenografijo in kamero, in da bo King Kong, ki ga skupaj držijo le efekti, pobral Oskarje za vizualne efekte, montažo zvočnih efektov in mešanje zvoka, je bilo jasno, da bodo kontroverzni filmi izviseli: Gora Brokeback je ostala brez glavnega Oskarja, filmi Munchen, Lahko noč in srečno in Transamerica niso dobili niti enega Oskarja. Capote je dobil le Oskarja za glavno moško vlogo - da ne bi kdo slučajno mislil, da ima Akademija kaj proti gejem. Ironija je le v tem, da je Capoteovo gejevstvo v filmu le sekundarno, nebistveno. In da ne bi kdo mislil, da ima Akademija kaj proti kavbojem, je Oskarja za glavno žensko vlogo dobila kavbojka - Reese Witherspoon za impersonacijo country pevke June Carter. Okej, Oskarja sta snela tudi dva aktivista - Rachel Weisz za vlogo aktivistke v Zvestem vrtnarju in George Clooney za vlogo spreobrnjenega agenta CIE v Siriani, toda to sta bila le stranska Oskarja.

In seveda, tudi zahvalni govori so bili nekontroverzni, apolitični. Celo Robert Altman, dobitnik častnega Oskarja, ki je pred časom rekel, da se bo v primeru Busheve ponovne izvolitve iz Amerike izselil, in ki se je celo življenje boril proti Hollywoodu, ni pisnil. Niti proti Bushu niti proti Hollywoodu. Le malo je manjkalo, pa bi začel delati sklece, kot nekoč Jack Palance, da bi pokazal, da je še sposoben za h'woodsko delo. Še več, tujejezičnega Oskarja ni dobil palestinski film Paradiž zdaj, ampak južnoafriški Tsotsi - ne torej palestinski film, ki ga režiral Palestinec, ampak afriški, ki ga je režiral belec. Ne film, ki se dogaja danes, ampak film, ki se dogaja v preteklosti, v petdesetih. Ne film o dveh samomorilskih teroristih z Zahodnega brega, ampak film o 19-letnem fantu s ceste, ki ugotovi, da bo najlažje preživel, če se ga bodo ljudje bali - če bo potemtakem pri drugih budil strah. Jasno, ko po nekem ropu obtiči z dojenčkom v roki, se spreobrne... ee, humanizira. Točno, fant izgleda tako, kot da je pobegnil iz Usodne nesreče, ki je polna takih likov.

In kaj so dobili črnci? Le "tolažilni" nagrado - Oskarja za najboljšo skladbo so namreč pobrali Three 6 Mafia, reperji iz Memphisa. Toda Three 6 Mafia niso prvi reperji, ki so pobrali Oskarja - prvi reper, ki je pobral Oskarja za najboljšo skladbo, je bil Eminem, beli reper. Za Lose Yourself v filmu 8 milj. Toda ironično, Oskarja je pobral v času, ko ni bil več tako kontroverzen, ko se je torej zmehčal in prilagodil - ko je postal sprejemljiv. Tudi reperje Three 6 Mafia, ki so prispevali komad za film Hustle & Flow, so naredili sprejemljive: ker jih očitno niso mogli prisiliti, da bi na podelitev prišli v smokingih, so ubrali drugo pot - njihov nastop so "civilizirali". Ja, pustili so, da nastopijo, pa četudi se naslov njihove skladbe glasi It's Hard Out Here for a Pimp (Težki časi za zvodnika), toda skladbo so morali prilagoditi prime-time okusu družinske publike, kar pomeni, da so morali nekatere "sporne" izraze izpustiti ali pa jih zamenjati z drugimi, politično korektnimi, splošno sprejemljivimi izrazi (npr. "witch" namesto "bitch" ). Z eno besedo: skladbo, ki so jo nagradili, so obenem tudi cenzurirali. Only in America! A to še ni vse. Čez njihovo izvedbo oskarjevske skladbe so med TV prenosom enkrat spustili cenzorski pisk - saj veste, blip. Enkrat pa tudi med njihovim energičnim, kaotičnim, kakofoničnim zahvalnim govorom. Zakaj? Ker se je supervizorjem prenosa zazdelo, da so nekje vmes slišali besedico fuck. Pa so jo slišali? Ne, le zazdelo se jim je - saj veste, ko črnci govorijo ali pojejo, vedno preklinjajo. Pa so rekli fuck? Saj ni važno, če so ali ne - važno je, da se je belcem zazdelo, da so to rekli! Tiskovna predstavnica TV mreže ABC, ki je reč prenašala, je potem rekla, da ni bilo jasno, kaj so rekli. Vidite, črnci so "krivi" - iz principa. Ta rasistična stereotipizacija me spomni na belega policaja, ki ustreli črnca, ker se mu je zazdelo, da je imel v rokah pištolo. Jo je imel? Ne, toda lahko bi jo imel, ker je črnec. Vraga, črnec je v rokah držal mikrofon! Pa kaj - lahko bi bil fuck! Kar se zgodi tudi v Usodni nesreči.

* Petič: Usodna nesreča je film o Los Angelesu. In kot veste, večina članov Akademije živi v Los Angelesu, kar pomeni, da so nagradili film o svojem mestu. Letos so pač sklenili, da Oskarja podelijo najboljšemu filmu o Los Angelesu - filmu, s katerim se lahko strinjajo. Usodna nesreča morda ni najslabši film, ki je kdaj dobil Oskarja, toda izgleda tako. Usodna nesreča je film o problemu, ki razžira Los Angeles - o rasizmu. Tu imate kopico likov, ki jih poveže naključje - prometna nesreča. Vsi so nervozni, jezni, zmedeni, frustrirani, histerični, prestrašeni. Nekateri so rasisti - tisti, ki še niso, pa potrebujejo le razlog, da to postanejo. In narobe: tisti, ki so že rasisti, potrebujejo le razlog, da to nehajo biti. Film sporoča: prvič, če ima človek razlog za rasizem, potem je to sprejemljivo, drugič, do rasizma pride le po naključju... ee, le tedaj, ko ljudje "trčijo", tretjič, tudi belci so žrtve rasizma, in četrtič, vsi smo rasisti. Hej, le zakaj bi se potem vznemirjali? Rasizem očitno ni problem. Usodna nesreča je monumentalna relativizacija enega izmed največjih problemov sodobnega časa.